Da bi se druščina, zbrana pod okriljem blagovne znamke
v prihodnjem morda pa le odločila za kaj podobnega kot smo se midva trije (
za nepoučene: uporabljen je čefurativ ali fužilnik to jest jesenišnik v stilu: pejd Emko pri hiši, nehaj se kolesat, pejd kosilat, mamicu ti...), vam kljub nameri tega ne postoriti, pa le podajam poročilo o dogodku ter nekaj razmišljanj pod naslovom
Smrt fašizmu - hoja narodu ali
Noben partizan ne je fižola čisto sam:
Najprej je treba dobro uro in pol sopihati navkreber do Koširjeve kmetije na Pasji ravni, seveda, če na avtobusni postaji v Škofji Loki odpreš denarnico in plačaš tri evre za redno avtobusno linijo. Da bi kot organizatorji pohoda Po poteh Cankarjevega bataljona v treh desetletjih uredili avtobusni prevoz do izhodišča pohoda, brihtam iz planinskega društva Škofja Loka to še ni uspelo. Tisti, ki so imeli koga doma razpoloženega za šofiranje, so ga naprosili, da jih je odcijazil navkreber, drugi smo si privoščili ogrevanje z nabiranjem višinske razlike petstotih metrov še preden se je pohod uradno sploh začel. Tudi točne ure odhoda proti Dražgošam nikoli ni moč izvedeti ali je napovedati. Po navadi se gre nekaj pred polnočjo, pohodnike takrat že kar lepo hladi. No, lansko leto jih je polulala nočna ploha in premočene kot cucke poslala na pot. Ampak letos je bilo glede na vremenske razmere sicer jasno, a tolikanj bolj mrzlo kot v preteklosti, zato so jo vodje pohoda urezali s Črnega Vrha v Zminec, kot da bi nam za hrbti glasno pokalo iz nemških šmajserjev. Ne, nismo hodili, skoraj tekli smo, in to tako, kot smo bili vajeni videti v pravih partizanskih filmih bežati sovrage našega ljudstva in ne partizanov. Ti so na filmskem platnu ali junaško zmagovali ali pa le hrabro umirali in nekaj takega smo kanili storiti tudi mi v Zmincu, ker smo bili že preklemansko upehani po pospešenem maršu pod polno luno. A je bil na srečo prvi krajši postanek, ki se je spremenil v vseobsegajoči poscanek. Noben obpotni hlod ni ostal nepodpisan.
Da bi med vojno tako, kot smo jo osvetljeno pod mesecem kolovratili naokoli mi, ni bilo preveč pametno početje, saj je bila kolona, ki jo je sestavljalo 443 pohodnikov (več kot lani in manj kot predlani), precej dobro vidna. Nacistični Germani, fašistični Lahi, kvizlingi bele ali črne ali plave garde in kakršna koli druga svojat pod okriljem kljukastega križa nas bi pošicala kot bi mignil. Ampak je bilo mirno, nobenih zased ni bilo pričakovati. Pa saj ni vojne, pa še mraz je bilo tako, da se nobenemu pravzaprav ni dalo čepeti v zasedi. Ker bi zmrznil še preden bi jo mimo prisopihali mi, sodobniki partizanov.
Na delu poti, ko smo že slutili Selško dolino, so nas komisarji zaustavili in ponudili kres in čaj. Ob ognju je bilo zelo zanimivo: če si plamenom nastavil lice, je mraz grizel v zadnjo plat in hrbet, ki se je prej preznojil pod pezo nahrbtnika, če si se obrnil, je ščipalo v lička in druge ekstremitete moškega ali ženskega spola. Pohodniški narod se je odpočil, snedel kakšen sendvič in preklinjal mraz, ker je bila pijača v nahrbtnikih že drugega, bolj trdnega agregatnega stanja. Seveda tudi v mojem. Še mehurčki v Radenski so bili pomrznjeni, tako je stiskalo. Potem bi se kmalu zgodilo partizansko hitro sodišče, nekateri bi predenj postavili vodje pohoda. Ti so poniknili v ilegalo in zavlačevali nadaljevanje pohoda. Menda zato, ker smo bili prehitri. Aja! A prej, ko smo dve uri tekli namesto normalno hodili, pa nismo bili prehitri ali kaj? Komanda pa taka! Če bi bili med vojno taki na komandnem mestu, bi vam sedaj pisal vtise v nemščini... So se slišale sočne na rovaš vodij pohoda in mraza, potem smo jo nekateri hoteli naprej kar sami. Mi je dejal eden od tam prisotnih vodij, ki je nekaj momljal o disciplini, da tako pač ne gre, pa sem mu pojasnil, da mu lahko nazorno pokažem kako sem jezen, če pihnem vanj. Sapa bi med potjo do njega zmrznila in knockout bi bil neizbežen. Potem niso šefi hoteli več tvegati vseljudskega upora, saj se je zmrdovanju nad postajanjem pridružila še kakšna desetina glasnih in smo jo šli naprej.
Medtem ko smo jo mendrali proti Praprotni, smo na nahrbtniku sopotnika opazili termometer, ki si ga je sposodil v domačem hladilniku. Oster pogled je izdal, da jo režemo skozi hlad pete ure zjutraj, ki se je spisal z devetnajstimi stopinjami pod lediščem. Kosmati predstavniki iz kolone smo si bradato okrasje še dopolnili z naravno sivino, drugi so si pokrivali glave, čez nosove vlekli šale, skupaj pa smo še enkrat zagrizli v breg. Iz Ševelj je treba priti v Zabrekve, pa precej zajebano je navkreber. Je že šest ur za pohodniki, noge so deloma mehkobno kisle in kličejo po počitku, pa še navzgor gre tako besno, kot prej le nekaj metrov vseh klančin, ki smo jih že zmogli. Sledil je zadnji oddih pred končnim jurišem v Dražgoše.
Rdeča zarja se je preoblekla v najbolj čisto sončno jutro, ko smo jo primarširali do asfaltirane ceste. Da bi drugi obiskovalci proslave nas, zmagovalce pohodne noči, bolje videli, smo si nadeli nekateri partzanske kape, ker nas ni bilo sram krakov zvezde na njej, saj smo pod njimi odraščali, pa še precej luštno je bilo tiste leta, in odkorakali smo nad Lajšami v Dražgoše, že ovite v slavnostne barve. Pri osnovni šoli so nam v roke podali novo zajemalko čaja, zraven pa pošteno porcijo pasulja. Še prej so pečatili izkaznice in delili značke tistim, ki smo se že večkrat podali na pohod ponoči po sledeh partizanskega bataljona. Sledila je še proslava, kot smo je bili vajeni še pred desetletji, ko je imela slovenska zastava na sredi zvezdo in ne v vogalu tistega, ki naj bi bil grb, pa je le švohotna imitacija nekega znaka neke nepomembne fuzbalske lige v Hondurasu... Ali pa Gvineji Bissao... Kdo bi vedel! Pasulj smo seveda družno namakajoč žlice v plastično posodje snedli v rekordnem času in nas je zato še pred prvim pivom objel veter nekam zoprnih vonjav. Lakota pa je še bila in zaradi izčrpanosti smo skušali prežvečiti sendviče iz nahrbtnikov, ki so bili prej kot ne od poti pri minus devetnajst zmrznjeni s salamo vred.
Lahko bi rekli, da smo z leti pohodništva s Pasje ravni v Dražgoše izumili novo geslo: Smrt fašizmu - hoja narodu. In prav je tako in za vedno naj tako ostane. Če bomo še kdaj šli na takšno pot, in če boste šli poleg, se ne bomo spraševali, kdo v preteklosti je bil na strani rdečih in kdo na strani belih. Moj stari ata je bil Tigrovec, pa mi je dejal, da jih je med vojno teh hrabrih primorskih fantov več padlo z luknjo v hrbtu kot zadetih od sovragovega strela v čelo. Pa zajebavali so ga po vojni revolucionarni čelniki, ker je bila njegova mama verna in je hodila k maši. Skoraj ob glavo bi bil tudi on, a je imel srečo, da je bilo vojne konec in mu niso mogli metka poslati v hrbtenico. So mu pa zato, ker se ni pokoril revoluconarni oblasti in jih je celo glasno poslal v drobovje njihovih mater, zaprli brata, ki je bil takisto pred vojno Tigrovec. So rekli, da je goljufal revolucijo, ker mu je, ko je prodajal karte na železniški postaji, zmanjkalo nekaj drobiža. In da če ata ne bo pameten, gre sedet, in to na Goli otok, tudi on, pa naj se potem njegovi trije otroci znajdejo kot vedo in znajo. Drugi deda, prejšnji po očetu, tale pa po mami, je bil kurir med Koroško in Gorenjsko, pa po vojni komandir policije, ki ni hotel lačnim kmetom po Dolenjski jemati pridelka za državo in je tako prirejal knjigovodske izkaze, da ga je ravolucionarno usmerjeni sodelavec na položaju podkomandirja prijavil in je štiri leta odsedel, ker je goljufal revolucionarno oblast. Da je prej za njih tvegal življenje z brodenjem čez zimske valove Save in da ima med drugim doma pet otrok, jih je kaj prekleto malo brigalo. Ampak naj povem morda s tema primeroma podkrepljeno: razlika je med narodno osvobodilnim bojem in revolucijo, pa tudi kdo je bil partizan, kdo pa se je s slo po oblasti skril med njih in jih zmanipuliral tako, da je dosegel končni cilj, je nam, ki smo se srečali na tem pohodu, preklemansko jasno. Zato naj bo, naj ostaja pohod, da bo čim več jih šlo na to pot, po partizanski in ne revolucionarni poti, po poti dobrega, nepokvarjenega, po poti, kjer je hodila želja svojim otrokom najboljše, najsvetlejše: svobodo. Kdo je zaradi ideologije dal življenje na beli, rdeči ali kakšne druge barvi strani me ne zanima, niti je to zanimalo pohodnike, ki smo se prebijali proti Dražgošam. Tistega, ki je bil bitko s temi, ki so nacijo skušali pojarmiti in zato daroval svoje življenje ali najlepše dni svoje mladosti preživel v gmajni ob stiskanju puške v strahu pred kroglo, ki je lahko priromala iz katertekoli smeri, pa bom vedno spoštoval.
Pa še tole, vsem skeptikom, morda nasprotnikom pohajanja po partizanskih poteh: zgodovino pišejo zmagovalci in pisali so jo tisti, ki so z revolucijo prišli do oblastnih položajev. Menim, da smo predstavniki današnjih generacij tolikanj pametni, razsodni, ter da vemo, kaj je prav in kaj narobe. Da lahko postanemo zmagovalci nad mračnim vlečenjem okostnjakov iz preteklosti za potrebe ablasti ali oblasti ter s tem, da smo pametni, neobremenjeni in s ciljem biti dober človek za sočloveka, znova spišemo zgodovino. Brez revolucij, brez prerekanja in s tem, da zapišemo po resnici, kaj je bilo prav in kaj ne. Zato smrt fašizmu v vseh beticah, ki še vedno ne zmorejo opraviti s preteklostjo ter svobodo narodu, temu, ki ga imam in vsi vi, rad in se ni pustil v zgodovini nikoli pomendrati. Z malce razuma, ki mu ga lahko podarimo vsi razsodni, pa bo kmalu postal to, kar je bila kolona nas vseh, ki smo se napotili v Dražgoše: ljudje, ki stopijo na štart, zato, da bodo prehodili pot do svetlega cilja, pa če je to samo do porcije fižola, ki pa je v Dražgošah najboljšega, najbolj plemenitega okusa.
), a vseeno brez stranpoti - glavni ideolog tradicionalnih pohodov daje vedno zaupanja vredno garancijo, da lahko sohodniki posvečamo pozornost drugim stvarem.
in kuhanim vinom.
