Zadnje novičke

[Štefan]

Že dolgo me grize,da bi kako pikro napisal na to temo,brez veze se mi zdijo ti trači.Tekač sem že od leta 1977 ,tako,da sem že kar nekaj kilometrov pretekel - tudi maratonov in daljših tekov. Potem takem bi moral bit že davno pod rušo . Grem raje odteč nekaj daljšega .

[davjas]

Lahko me križate a moje mnenje je takšno:
Vsak dan teči 10km je podobn kot spiti deci vina pri kosilu, preteči maraton je kot bi se fajn napil.
Sem tekač že skoraj dve leti in imam nekaj pretečenih maratonov. V maldosti sem treniral plavanje, katero je razen okolja zelo podobno. Poznam svoje telo in ga imam za čudovito orodje. Tek mi vedno več pomeni. Dobesedno sem postal odvisen od teka. S člankom pa se delno strinjam. Dolgi teki prej škodujejo telesu kot koristijo, a to ni nič v primerjavi z ostalimi razvadami (kajenje, pitje, prekomerna prehrana...)

lep pozdrav

[bostjankljun]

@davjas-ov post me je spomnil na zanimivo branje pred kakšnim letom dni...

v knjigi pot samouresničevanja, boste našli odstavke, ki jih Psihiater povzema (če se ne motim, po sanji rozman). piše o tem, da je odvisnost od teka, dejansko odvisnost od snovi, ki se med tekom sproščajo in tvorijo (morfini, endorfini...) ter potemtakem ne le odvisnost od vedenjskega vzorca.

predvidam pa, da je vsak tekač, še zlasti dolgoprogaš, tako zrel in odgovoren, da zna ločiti med tekom za užitek ter tistim, ki načenja zdravje. obenem pa upam, da nihče zaradi morebitne odvisnosti, ne ostaja doma in raje trenira Eurosport.

[bostjankljun]

@andreja_t

a velja, če te avto zbije?

če je odgovor pritrdilen, potem velja, da je veselje in "kvaliteta" po pretečenem maratonu večja od srečanja z vetrobranskim steklom in pokrovom motorja. je pa tudi in predvsem res, da sem na urgenco odšepal sam, pa še to na prigovarjanje kolegov.

[Andreja_T]

velja...
upam, da ti ni bilo hudega, z izjemo prestanega strahu

mislim, da se gre pri "odvisnosti od hormonov" bolj kot ne za pridiganje tistih zaležancev, ki jih je strah, da si bodo noge znucali, če bo treba it 100m peš. se mi zdi, da je premalo raziskana dejanska "odvisnost" od hormonov konkretno, da bi se lahko takega vprašanja resno lotili.

to, da je človek ustvarjen za gibanje, jaz sprejemam kot dejstvo. to seveda zame ne pomeni, da je treba vsak dan preteči 50km, ampak sprejemam občasne maratone in stres, ki ga doživim med tekmo, kot nekaj naravnega. samo da smo pred par sto leti ročno lovili živali in nam je stres zagotavljalo bežanje pred plenilci, danes pa te občutke ustvarjamo umetno.

da ne omenjam osebkov, ki me gnjavijo, "kako si ti suha, to ni pošteno, ker bi tudi jaz rad shujšala", v isti sapi mi pa panično zagotavljajo, da oni "fizično niso narejeni" za športanje, ker se potem slabo počutijo
ali tistih, ki se oklepajo fitnesa in ne pomolijo nosu na zrak, ker je tam "nevarno"

...................................................................

"maraton - statusni simbol"??? oh, prosim človek, ki tako razmišlja, bi moral pomisliti, za koga živi svoje življenje - zase ali za druge.

najbolj pametno se mi pri tem zdi, da se tisti, ki imamo veselje s tekom, zaradi takih člankov ne razburjamo. saj konec koncev tečemo zase in ne zato, da bi drugim dokazovali, da lahko pretečemo maraton. mene je to "poznavalsko" mnenje kvečjemu fajn nasmejalo ne pa razjezilo

[kovit]

@davjas-ov post me je spomnil na zanimivo branje pred kakšnim letom dni...

v knjigi pot samouresničevanja, boste našli odstavke, ki jih Psihiater povzema (če se ne motim, po sanji rozman). piše o tem, da je odvisnost od teka, dejansko odvisnost od snovi, ki se med tekom sproščajo in tvorijo (morfini, endorfini...) ter potemtakem ne le odvisnost od vedenjskega vzorca.

predvidam pa, da je vsak tekač, še zlasti dolgoprogaš, tako zrel in odgovoren, da zna ločiti med tekom za užitek ter tistim, ki načenja zdravje. obenem pa upam, da nihče zaradi morebitne odvisnosti, ne ostaja doma in raje trenira Eurosport.

Ja je odvisnost...to vemo vsi
Meni gre pri tej stvari nekaj drugega po glavi...namreč da se ta odvisnost prikazuje v tako pozitivni luči. Sam se nikoli na hvalim kako pozitiven sem kot tekač, kako smo dobri, kako smo oh in sploh. Ma včasih bi bili veliko bolj normalni če bi ob kakšnem deževnem zimskem mesecu posedali pred tv in počeli še kaj drugega, kot pa da tečemo.
Po šestih letih spoznavanja tekaške scene, bi rekel da smo v 90 % ljudje z zelo globokimi težavami in s tekom ne rešujemo nobenih problemov...prav nasprotno; bežimo pred njimi.
Res je pa da z leti se naučiš poslušat samega sebe, no ja pa tudi kakšen problem se reši.

Kar se tiče napora...hm težka zadeva...upam da mi telo na stara leta ne bo preveč zamerilo...

[klas]

Zelo dober komentar Andreje_T !!

Točno tako je!

Naš "ceneni" in z bliščem neobsijani tek je vendarle najbolj varna in zdrava rekreacija. V mislih imam premočrtne športe. Tudi maraton je tak, ki je lahko le dober motivator nekaterih za gibanje, pa čeprav ga ne bodo morda nikoli pretekli.

Potrebno je seveda ločiti tudi intenzivnost (maraton preteči v 2,5 ali 5 urah) in razmere (asfalt, druge podlage) in psihofizična pripravljenost (nepripravljen začetnik, izkušen tekač, rekonvalescent ipd.).
Spoščanje encimov iz mišic in srca (tudi mišica) pri naporih je običajna stvar. Manj prilagojene in starejše celice odmirajo (med intenzivnim naporom več) in encimi se iz njih sproščajo v kri. V zares skrajnih primerih bi sicer lahko prišlo do rabdomiolize (razpada mišic), on ugodni hidraciji pa to ni problem, če ni spremljajočih predhodnih bolezni srca in ožilja, astme ipd.). Nesrečne epizode se dogajajo pri neprepoznanih siceršnjih bolnikih.

Malo mi se pri tem vsiljuje primerjava cestnega in letalskega prometa. Slednji bistveno bolj varen, a so nesreče veliko bolj odmevne. Pri prvem pa se nesreče dogajajo skozi, a se nobeden ne sekira.

Torej , če nekdo nekje zruši in umre nekje na maratonu ali podobni vzdržljivostni prireditvi, piše o tem ves svet.

Na drugi strani pa priljubljeni, prijazni in "popolnoma nenevarni" nogomet, rokomet, alpsko smučanje, tenis ipd. "pohabijo" v mladosti in sicer na tisoče in tisoče ljudi. Ti se seveda svoje daljne poškodbe (največkrat kolenske vezi, rame, hrbet) komaj spomnijo, vedo pa, da zaradi tega po 30. letu ne morejo biti več aktivni in se zasedijo. Gotovo je! Vedo pa vsi povedati, kako so dobro igrali ali smučali.

Kdo je torej tihi ubijalec?

[mazi]

Navadna oslarija. Članek so mi že pred časom molili pod nos raznorazni "ljubitelji zdravega življenja", ki mi hočejo samo dobro. Žal sem obupala določenemu krogu ljudi vedno znova dokazovati, kako je tek fajn, zdrav, sproščujoč, ker je podobno Don Kihotovemu boju z mlini na veter. Avtor članka je predstvnik podobne črede. Ali pa tudi ne, glavno da se pisari.. bla bla bla... kar nekaj

Se čisto strinjam...

[bostjankljun]

@kovit

spoštovanja vreden post!

[kovit]

@kovit

spoštovanja vreden post!

hvala

[Loni]

Po šestih letih spoznavanja tekaške scene, bi rekel da smo v 90 % ljudje z zelo globokimi težavami in s tekom ne rešujemo nobenih problemov...prav nasprotno; bežimo pred njimi.

S to izjavo se pa ne strinjam (govorim zase in ne v imenu ostalih). Sama sem dve leti in več pucala in vetrila svoje podstrešje (tudi) pri strokovnjakih( še pred tem sem se nekaj let vlačila okoli kot megla).
In meni danes tek predstavlja dobesedno luftanje mojega podstrešja in ne bežanje pred nevemtočnokaterim bavbavom, ki mi morda trenutno greni življenje.

Sicer pa z malce humorja, če bi uteho iskala v teku, bi bilo moj tempo verjetno precej hitrejši

[bostjankljun]

zelo lepo se je pogovarjati v skupnosti, kjer vsak poda mnenje in ga drugi ne napadajo, temveč poslušajo, dodajajo svoje misli ter nasprotna mnenja podkrepljena z argumenti!

@Andreja_T - če merim količino strahu, je bil na štartu prvega maratona nedvomno večji od tistega med izzivanjem avtomobila, leta, trenutkov tišine in "poljuba" z gosposvetsko cesto v lj.
ampak še enkrat pravim, na urgenco sem se odšlepal SAM in brez težjih posledic. mi je pa nekaj časa nad glavo visela misel o minljivosti, nenaravnem hitrem tempu, brzenju brezglavo sem in tja, da česa ne bomo zamudili, zavedel sem se sebe...

...in tu lahko najdem povezavo s tekom. pravgotovo ima vsak svojo finto, da se najde, ena mojih je pač tek. nekateri je ne najdejo nikoli. ko me zagrabi, me drži, se potim, dihanje in občutki so zunaj naravnega, običajnega in prijetnega, pa vendar se na cilju izplača. ponosen si nase, naredil si nekaj, kar se ti je morda še pred letom zdelo nedosegljivo...
...in prav zato se še toliko bolj hočem strinjati s @kovit-om, da me slučajno ne bo pretentala skušnjava. da ne bom rekel: "klinc, pa vsakodnevne izgube ter predane bitke, jaz imam svoj tek!"

[stepsi]

za smrt ni kriv maraton , ker je to samo pojem, za smrt je kriv vsak tekač sam. Sam sem tekač 16 let, in ko sem se uspel znebiti prepričanja, da sem vsemogočen, in da zgornje meje v pretečenih km zame ni, sem si si rekel DOVOLJ. Odtlej je zgornja meja zame mali maraton in niti kilimetra več. Škoda nog, kolen. Treba je poslušat samega sebe, organizem ti vse sam pove. Kaj je treba jest, in koliko, in tudi kdaj je preveč teka. Kaj mi pomaga če pretečem m. maraton 1:40:00 in sem naslednji dan s 40 vročine pri zdravniku in hodim po stopnicah gor ritensko. Sem UVIDEL, da je zame bolje 2:10:00... in sem čez 3 ure že čisto dober in lahko hodim tako, da nihče ne opazi, kaj sem počel pred 3 urami.

Da ne bo dvoma. Tek v normalnih količina nedvomno čudežno orodje proti večini bolezni našega časa.

na splošno gledam, da ne zlorabljam svojih nog. V življenju mora imeti človek urejeno na različnih področjih. Seksualno. Čustveno. Službeno. Mentalno. ...itd. Če imaš primankljaj na enem od teh področij, se da to za silo skompenzirat s tekom. Če imaš pa primankljaj na večih od teh področij, bo količina teka potrebna za kompenzacijo le-teh enostavno previsoka. In. ..Uboge noge.

Pod tole se tudi sam podpišem, končno nekdo, ki da teku še drugo, globljo dimenzijo. Tek tako kot še marsikaj drugega za večino nas ni sam sebi namen...

Kar se pa tiče smrtnosti med maratonom pa takole: ko je danes že povsem normalno da imajo skoraj vsi po 50-em letu sladkor, pa holesterol pa pritisk in so s tem potencialni kandidati za predčasno smrt se ti isti na ves glas derejo da maraton ni zdrav... ha ha za njih verjetno res ne, pa tudi za koga brez teh težav.

Če pa nekdo več let načrtno ves trening, prehrano in še kaj usmerja v željo vsaj enkrat premagati maraton pa je to 100% bolj koristno kot pa posedanje in prenajedanje pa nič storiti. Glejte koliko populacije umre zaradi teh težav. V primerjavi s tem je trening maratona (ali pa tudi polmaratona - odvisno od mnogo faktorjev) prava mala malica.

To pišem zato, ker sem bil 30 let na tisti strani, sedaj pa nisem več. Malo zdravega brzdanja pri rekreativnem nabiranju kilometrov pa res koristi - bolje kot pretiravanje v vseh pogledih. Tako kot povsod je tudi tu (zdrav) domet posameznika do posameznika drugačen. In TO je potrebno upoštevati. Bodo pa vedno in povsod žrtve - samo obseg je bistveno različen (koliko jih umre zaradi prevelike teže, koliko se jih smrtno ponesreči zaradi prehitre vožnje in koliko jih umre zaradi maratona...)

[kovit]

Po šestih letih spoznavanja tekaške scene, bi rekel da smo v 90 % ljudje z zelo globokimi težavami in s tekom ne rešujemo nobenih problemov...prav nasprotno; bežimo pred njimi.

S to izjavo se pa ne strinjam (govorim zase in ne v imenu ostalih). Sama sem dve leti in več pucala in vetrila svoje podstrešje (tudi) pri strokovnjakih( še pred tem sem se nekaj let vlačila okoli kot megla).
In meni danes tek predstavlja dobesedno luftanje mojega podstrešja in ne bežanje pred nevemtočnokaterim bavbavom, ki mi morda trenutno greni življenje.

Sicer pa z malce humorja, če bi uteho iskala v teku, bi bilo moj tempo verjetno precej hitrejši

Ja no...več ali manj smo bili psihiči, ali pa smo še
Tudi jaz sem šel lažje skozi krizo tudi s tekom, no kasneje me je zagrabilo še dokazovanje preko teka pa dober občutek ker sem v kondiciji. Ampak na ta račun trpi marsikaj drugega ...tako da...ravno zaradi tega se mi zdi povdarjanje teka (ali pa kakršnega koli grugega športanja in hobiranja) v višave malo mimo. Seveda izjema so profi športniki ki to počnejo za svoj kruh.

[davjas]

Ko govorimo o odvisnosti od teka se lahko spomnimo na Darvina. Evolucija je postavila človeka na dve nogi in mu omogočila potovanja na dolge razdalje. Človek s svojo hojo po dveh nogah porabi veliko manj energije kot ostale živali (opica, lev, itd). Zato so naši predniki lahko premagovali dolge razdalje s hojo in deloma s tekom. Te razdalje so jim omogočile sledenje in ulov večjih živali.
A potem je nekdo vse zajebu ko je udomačil živali. Od takrat pa do sedaj so ljudje vsaj fizično delali, sedaj se sodobni človek vsede v avto in odpelje na pošto, katera je oddaljena 500m.
Zato vsi tisti, ki posedajo pred TV ne bodo nikoli razumeli kako se počutiš po 10km teku.
Poznam nekaj posameznikov, nikoli športniki, pa jih zagrabi da tekli 5 km ali prekolesarli 20km in seveda probajo. Naslednji dan pa katastrofa.
Sedaj ko smo v ¨tehnološki dobi¨ nas večina presedi v službi in potem to nekateri nadaljujejo doma. In nekdo našpiše, da si lahko pritečeš smrt, bedarija.