- 15 Mar 2009, 18:11
#173210
Pred enim tednom je bila napoved - dež, mraz,..., pa nas je pričakalo pravo pomladansko sonce. Pohvaljeni.
Na prijavi - za TF-jevce je bila pripravljena ena ovojnica z napisom Tekaški forum, jasno. Sicer pa smol se stranieri prijavljali posebej, s protekcijo, brez vrste, samo deklič ni čisto prav vedel, kaj na počne z nami ali kaj nam naj sploh da. In je dala. Štartne številke ter čipe, da ne bo pomote. Štartnino smo plačali na licu mesta, brez dodatka za tujce.
Proga ravninska, majceni vzponi tu in tam (če mene vprašate, čisto vsi so mi bili odveč), zanimivo speljana po okoliških vaseh, skozi Maroni smo šli dvakrat, obakrat smo ostali brez kostanjev, na žalost, in tukaj odločno protestiram.
Postrežba - za silo, na vsakih 5 km voda in čaj, to je pa tudi vse. Laufer je bil lačen, kaj lačen, sestradan. Sva morala kar takoj po teku na slatkiše v najbližjo slaščičarno, dobesedno k vitezu. Lastnik ima namreč potrdilo in priznanje, da je bil sprejet med viteze. Zasluženo, slatkiši so bili odlični.
In v sponzorski vrečki spet vino, torej z današnjim večerom začenjam piti vino, vsak večer kozarec, sicer se mi bo skisalo (vino se bo skisalo, ne ja jaz), saj je to letos že ne vem več katera steklenica vina. Če me kdaj ne morete več najti, poglejte malo k Ruglju (a ja, saj je že umrl) in na Škofljico.
Laufer me je gnal do 18 km, ko sem ga milo prosila, naj gre naprej, da jaz sploh začnem malo na lagano dihati. Je imel dober razlog za šibanje, baje je bla ena ful dobra mačka v rdečih "vročih hlačkah", če še veste, kaj je to.
Mene je na 20 km prehitel italijanski par, ki je celih 21 km čvekal, po taljansko glasno, nenehno in pojoče, mimo mene sta šibnila kot gre jaguar mimo fičota. Sta mi bila ves čas za petami in mi dajala spodbudo s svojim veseljem, petjem, oblajala sta vse živo in neživo, polesavala po progi,... skratka, bila sta zakon in meni za zgled. To je način teka, ki ga jaz obožujem. Samo en vem, ali naj Lauferja skenslam, da bom s počasnejšim tekom lahko tako šibala, al naj raje malo več treniram, da bom tekla bolj z lahkoto. No ja, na žalost se mi še pozna prestana bolezen, moči še ni toliko, kot prej.
A bo, samo da se bliža pomlad, da seije sonce, da se zrak greje
Na prijavi - za TF-jevce je bila pripravljena ena ovojnica z napisom Tekaški forum, jasno. Sicer pa smol se stranieri prijavljali posebej, s protekcijo, brez vrste, samo deklič ni čisto prav vedel, kaj na počne z nami ali kaj nam naj sploh da. In je dala. Štartne številke ter čipe, da ne bo pomote. Štartnino smo plačali na licu mesta, brez dodatka za tujce.
Proga ravninska, majceni vzponi tu in tam (če mene vprašate, čisto vsi so mi bili odveč), zanimivo speljana po okoliških vaseh, skozi Maroni smo šli dvakrat, obakrat smo ostali brez kostanjev, na žalost, in tukaj odločno protestiram.
Postrežba - za silo, na vsakih 5 km voda in čaj, to je pa tudi vse. Laufer je bil lačen, kaj lačen, sestradan. Sva morala kar takoj po teku na slatkiše v najbližjo slaščičarno, dobesedno k vitezu. Lastnik ima namreč potrdilo in priznanje, da je bil sprejet med viteze. Zasluženo, slatkiši so bili odlični.
In v sponzorski vrečki spet vino, torej z današnjim večerom začenjam piti vino, vsak večer kozarec, sicer se mi bo skisalo (vino se bo skisalo, ne ja jaz), saj je to letos že ne vem več katera steklenica vina. Če me kdaj ne morete več najti, poglejte malo k Ruglju (a ja, saj je že umrl) in na Škofljico.
Laufer me je gnal do 18 km, ko sem ga milo prosila, naj gre naprej, da jaz sploh začnem malo na lagano dihati. Je imel dober razlog za šibanje, baje je bla ena ful dobra mačka v rdečih "vročih hlačkah", če še veste, kaj je to.
Mene je na 20 km prehitel italijanski par, ki je celih 21 km čvekal, po taljansko glasno, nenehno in pojoče, mimo mene sta šibnila kot gre jaguar mimo fičota. Sta mi bila ves čas za petami in mi dajala spodbudo s svojim veseljem, petjem, oblajala sta vse živo in neživo, polesavala po progi,... skratka, bila sta zakon in meni za zgled. To je način teka, ki ga jaz obožujem. Samo en vem, ali naj Lauferja skenslam, da bom s počasnejšim tekom lahko tako šibala, al naj raje malo več treniram, da bom tekla bolj z lahkoto. No ja, na žalost se mi še pozna prestana bolezen, moči še ni toliko, kot prej.
A bo, samo da se bliža pomlad, da seije sonce, da se zrak greje
, po Garminu je manjkalo 400 m) 1:51,04. Ker mi je že pošteno krulilo po želodcu, sem na koncu pospešil, da bi dobil kaj za pod zob v cilju, vendar zopet presenečenje 
samo voda, čaj in piškoti, zato pa je bilo kosilo toliko bolj slastno.
