- 23 Mar 2009, 10:02
#174093
Zagreb se je včeraj prebudil v sončno jutro. Veter se je ponoči umiril, temperature so bile sicer bližje ničli kakor vročini pa vendarle – obetal se je lep pomladni dan. Po osmi uri smo se počasi zbirali na trgu, se preštevali, se greli z jutranjimi žarki, se poslikali, čakali in ob deveti uri krenili na popotovanje do Čazme.
Začetek hiter. Prva dva kilometra je letelo pod 5/km potem sem se zavestno ustavil. Zame je bila to prva Čazma in ne samo da nisem vedel kaj vse me še čaka, tudi noge niso bile pripravljene na prehud tempo. Nogam in počutju sem prepusil, da si same izberejo hitrost primerno včerajšnjemu dnevu in po prvih nekaj kilometrih sem se ulovil na tempu nekje 5:15/km. Kakor se je kasneje izkazalo je bila to tista hitrost premikanja, ki mi je včeraj ustrezala in s katero sem potem popotoval vse do Čazme.
Prvih deset kilometrov po (ob) tračnicah zagrebškega tramvaja, potem naslednjih petnajst po zelo prometni cesti, kjer je potrebno imeti vsa čutila v pozoru. Predvsem zaradi za nedeljo presenetljivo gostega prometa, v katerem je večini kaj malo mar za peščico tekačev kateri iščejo svojo (ne)srečo na cesti med avtomobili in kamioni... Nekje po petindvajsetem kilometru, ko smo z glavne ceste zavili na malo bolj lokalne, se je promet malo bolj umiril. Kilometri so minevali, po tridesetem so noge še razmeroma sveže, po štriridesetem tudi, maratonska razdalja pade na 3:40.
So se pa po tridesetem kilometru ravnine pričele podaljševati. Najbolje je ne dvigati pogleda in gledati naprej temveč samo predse ali pa levo in desno. Saj levo in desno je bilo tudi kaj videti. Vsake toliko gruča otrok. Vaščani ki nas gledajo in si mislijo svoje. Spodbudne besede. Dotik rok. Psi lajajo. Traktorji. Polja. Prehitevam tekače. Na vrtu paradira debela svinja. Još malo, dečki, još malo. 50cent pa še kar fotografira. V deželo prihaja pomlad. Ali ti kraji poznajo štorklje?
Prvi resni problem se v nogah pojavi pri vzponu proti petdesetemu kilometru vendar vzponu sledi spust, kilometrov počasi zmanjkuje in potem je tukaj že obet cilja.
Nekje na 59km dohitim Inota, ki mi da vedeti, da ima počasi dovolj. Grem mimo njega in v zadnji kilometrski vzpon v mesto. Po vzponu sledi še ciljna ravnica, kjer se mi naenkrat izza hrbta prikaže Inot in supermaraton zaključiva s cilnjim šprintom. Bravo Inot!
Vtisi ob prvi Čazmi? Zaenkrat še zmeraj malo zmedeni. To je tek ki je po eni strani v znamenju asfalta, betona, dolgih ravnin in prometnih cest, po drugi strani pa morda prav premagovanje teh neprijetnih okoliščin na koncu pričara tisti občutek zmagoslavja, zaradi katerega se tekači vračajo v Čazmo. Nekoliko poduhovljeno bi morda lahko kakšno rekel tudi o šestdeset kilometrskem premagovanju grdega zato da na koncu stopim v lepoto, ki jo prinaša osebno zadovoljstvo ob uspešnem zaključku teka.
Osebno sem s svojim tekom zadovoljen.
To je pa tudi najbolj pomembno.
Lp,
Brane