Začetek moje poti se je začel že ponoči. Sam sicer zelo redko sanjam, a tokrat sem sanjal kako letim-lebdim nad Šentiljsko potjo. Od točke do točke sem potoval, dokler ni prišlo jutro. Jutro, ko je v resnici šlo zares.
Pričakal me je sončni vzhod in prvi koraki in prvi vzpon proti kmetiji Sirk. Trava še rosna, zrak svež, počutje odlično. Po spustu k Muri in nadaljevanju poti ugotovim, da sem še kar doma. Nekako se mi je vleklo, a naslednji km so bili kar hitro za menoj. Na kmetiji Zver me ne dočaka pes. Ni ga več.
Izgleda, da od takrat, ko je šel enkrat sredi februarja z menoj do Zg. Velke. Škoda, pa tako prijazen je bil. Upam, da je našel zatočišče pri kateri drugi prijazni družini.
Nadaljujem pot in ne razmišljam o koncu, ki je še tako daleč, ampak samo o vmesnih postojankah. Prva je bila na Zg. Velki, pri Snežinki seveda. Še prej tečem na Dražen Vrhu mimo kapelice, kjer ravno opravljajo žegenj velikonočnih dobrot. V tistem trenutku so vsi pogledi uperjeni v mene, ne v župnika, a jaz s svojim tempom tečem dalje.
K Snežinki prispem nekaj minut po odprtju. Zeleni čaj z mlekom je moj doping. Po kratkem počitku nadaljujem vse do Vranjega Vrha, žigosanje dnevnika Šentiljske poti je pri teh postankih seveda obvezno. Počasi se približuje polovica poti. Slabih pet ur potrebujem za polovičko. Zavedam se, da se tega časa ne da množiti z dva. Prihaja namreč težji del poti, težji vzponi, noge pa bodo počasi postajale tudi težje.
Kmetiji Gaube se ne da izognit. Prijaznost ljudi je na višku, priskrbijo mi celo odlično gobovo juhico, na kocu z lastnikom še ugotoviva, da sva pred davnimi leti delala v istem, sedaj že skorajda ubobožanem tekstilnem podjetju.
Kmalu po kmetiji Gaube pa so se začele prve težave. Pa ne trebušne, daleč od tega. Koraki so postali težji in počasnejši, a vedel sem, da bo tudi to prišlo in odšlo. Zraven sem imel tudi slanico, kar sem videl pri Marjanu na enem izmed naših skupnih zimskih potepanj po Šentiljski poti. Vam rečem, v trenutkih krize še kako pomaga.
Od kmetije Eferl sledi spust, vročina pa je vedno večja, sonce pripeka, sence pa nobene. Žeja je kar velika, kamelbeg se je izkazal za več kot odlično rešitev. Srkam vsake toliko časa, a najhuje je pri prvem srku. Topla tekočina priteče v moja usta, za njo pa osvežilno hladna, kot da bi imel hladilnik na hrbtu.
Počasi prihajam do Brloge, najvišjem vrhu današnje poti. Kriza se kar nadaljuje. Misel na to, da bi v Šentilju odstopil, se mi je na trenutke zdela več kot odlična ideja. Po klicu domov bi bil v nekaj minutah v domačem gnezdu, pod toplim tušem in z dobro papico v ustih. Še dobro, da je bila samo ideja, vseh pač ni moč uresničiti. Tako grem naprej. Brloga mi v resnici da vetra, strm vzpon komajda zmorem, kako bi ga opravil brez palic, resnično ne vem. Na vrhu presrečen, prvič se zavem, da mi bo mogoče celo uspelo.
Sledi spust po gozdu. Senca blagodejno vpliva na moje počutje in o krizi ni več ne duha ne sluha. Mimo vinogradov se pot počasi dviguje do avstrijske meje, kjer je za menoj razdalja maratona. To je ta del, ki ga pohodniki velikokrat izpuščajo, a vsak, ki se je odpravil po poti še enkrat, opravi tudi ta del poti. Tik pred Šentiljem še mimo tanka, ki je ostal kot spomin na osamosvojitveno vojno.
Gostilna Belna. Ponovno postanek ob zelenem čaju z mlekom, saj sem rekel, moj doping pač. Naročim še coca colo za zraven, ne smem si privoščiti, da bi mi zmanjkalo pijače. Nadaljujem kot prerojen. Pred menoj je še dobrih deset km poti in vedno bolj sem prepričan, da mi bo uspelo. Sicer pa tako ali tako nikoli nisem dvomil, na cilj pridem, pa makar po vseh štirih.
Sledi še predzadnji žig v moj dnevnik - Gradišče-Novine, še prej pa srečam dva pohodnika, edina, ki jih srečam danes, ki hodita v nasprotno smer. Rečem besedo ali dve, a ostanem skorajda brez odgovora, očitno nista bila nič kaj razpoložena za pogovor, zato nadaljujemo vsak v svoji smeri.
Mura. Reka mojega domačega kraja. Več kot jasno je, da se približuje moja avantura koncu, a nekaj km je še kar pred menoj. Ceršak, zadnja možnost za odstop. A mi ne pade niti na kraj pameti. Ob gozdu ravnina in tam spoznam, da dosti hitreje hodim kot tečem in tako tudi nadaljujem. Sledi še nekaj spustov in vzponov, kar strmih za konec poti, palice pridejo še kako prav.
Beli vrh. Zadnji vrh pred domom. Od tukaj pokličem domov, sporočim, da sem že prav blizu in da je več kot jasno, da mi bo uspelo. Takrat se v resnici tako zavem mojega uspeha, da se razjočem. Čustva me preplavijo in solze sreče kar tečejo. A moram naprej, cilj je pred menoj, samo še zadnji žig pri brodu, tik pred domom. In tukaj me čaka presenečenje. Moja draga se ravno pripelje s kolesom, v trenutku, ko žigosam dnevnik. Ponovno pritečejo solze sreče, prve čestike, lepo je videti, da se veseli še kdo s teboj, posebej še, če je to tvoj najdražji.
Še zadnji km do doma, tečem. Od kod mi energija, ne vem. A nekaj je jasno, adrenalin je delal z vso močjo, moja čustva pa tudi. Za konec si privoščim še celo ciljni šprint. Sladki Vrh- cilj.
Ne, nisem prazen. Poln sem, poln sreče, poln zadovoljstva, poln samega sebe. Doživetje, ki ga bom pomnil celo življenje. Spomnim se vsakega koraka, ki sam ga v letošnji zimski sezoni opravil tudi z vami, spomnim se ideje izpred dveh let, ki se je takrat zdela še kako utopična; takrat sem komajda, z muko pretekel deset km, spomnim se družine, ki mi je pri mojem podvigu stala ob strani. Konec je, v bistvu pa je to začetek, začetek nekega drugega obdobja. Kam me bo vodila pot, ne vem, vem pa, da to ni bila zadnja pot, še manj pa zadnja po Šentiljski.
Sicer pa
slike povedo več kot tisoč besed.