- 21 Apr 2009, 08:09
#178644
Naj najprej omenim, da se mi je ideja o dunajskem maratonu porajala v glavi eno turobno poznozimsko popoldne. Takrat sem si zadal, da bom letos pretekel dve 42-ki.
In prišel je čas udejanjenja te želje oziroma cilja. V petek, 17.4. sem bil doma, brez službenih obveznosti. Torej bi se lahko malo bolj resno pripravil na dogodek oziroma bolje organiziral že vnaprej odhod na Dunaj, spanje ter vrnitev domov. Pač, tega nisem naredil, zato tudi želje nisem izpolnil.
Na pot smo se z avtom odpravili ob osmih, „obletali“ še par trgovin, tako da smo se dejansko od doma odpravili ob devetih. Ker sem družinico eno uro „vlekel“ po trgovinicah je mali imel kmalu dosti vsega in „podelal pleničke“. Mali je super priden fantek, da si ne bo kdo kaj narobe razlagal.Se pravi ga je mami še previla deset pred deveto, jaz pa sem, nič hudega sluteč, pozabil v stanovanju še podatke o hotelu in moji štartni številki. Prvi postanek smo opravili na Šentilju, midva sva si privoščila eno kavico „skupaj z olajšanjem“, mali pa, skromen kot je, samo eno skuto. Kar hitro smo odbrzeli dalje.
Eno primerjavo med slovenskimi in avstrijskimi avtocestami naj naredim. V Avstriji so avtoceste široke ter so štiri ali več pasovnice. V Sloveniji pa imamo dvopasovne avtoceste, na katerih se jaz osebno, ko se pripeljem iz Avstrije, počutim malo utesnjeno. Omejitev je pa ravno taka. S tem, da je pri nas na večina izvozih omejitev 40 kilometrov na uro, kar se mi velikokrat zdi smešno. Slovenski velmožje za upravo avtocest si mislijo, da bodo s tem zmanjšali število nesreč na Sloveniji. Nak, moje mnenje je, naj že mlade voznike učijo kulturne vožnje. V Avstriji ne bo nihče na štiripasovnici peljal več kot 160, pri nas pa na tistih „mišjih“ avtocestah vsak mladenič pritisne na plin kar mu duša da. Pa voziš po prehitevalnem pasu 140 , ti pa od zadaj že blendajo, češ „umakni se, počasne, govno“. Iz glave se mu kažejo vsi grdi obrazi, lobanje itd. (kot v stripih).
V glavnem prihod na Dunaj je bilo spet drugo stanje. Kako do hotela sva z najdražjo glave skupej tiščala, pa sva se na koncu odločila, da nas bo taksist odpeljal. V hotel smo prispeli ob pol treh. Uh, do prevzema številk je še dovolj časa, sem si mislil. Nak, spet sem se uštel. Gremo peš, sem si rekel. Po približno petsto metrov hoje nisva več vedela, kje sva. Šment, tole bo pa trajalo do Vienna Messe en lep čas. Gremo nazaj v hotel, pobaramo receptorko kako do „meseja“ in kupimo karto „za tiste par šilingov“. Na prevzem številk smo prišli deset minut čet peto uro. Peš ne vem če bi prišli do šestih, do katere ure je bilo potrebno štartno številko prevzeti. Srečamo par slovencev, po naglasu sodeč so bili štajerci (tule je moje (ne)poznavanje slovenskih naglasov malo trpelo). V hotel se vrnemo malo pred sedmo uro, pivoščim si eno pivo (katerega prav gotovo nisem zaslužil oziroma do njega nisem bil upravičen), fantku damo jest, piti,... poznalo se je, da naš mali migavec cel dan ni migal ampak samo sedel, se pustil nositi, spal, mal pojamral sem pa tja,...., tako da ga je bilo zvečer polno posteljo. Mirno je zaspal šele ob devetih, mami in oči pa skoraj z njim vred...... Kaj sem sanjal tisti večer ne vem.
Nedeljsko jutro, ura je deset minut čez pet. Spal sem super, moja najdražja malo slabše, mali Lovro pa itak spi kot klada. Meča so me bolela že navsezgodaj. Sinoči sem fantka prenašal po Dunaju, kar znese približno dvanajst kilogramov več. To pomeni, da sem z „vso kramo“ kar lepo presegal sto kilogramov. Zajtrk se je tisto nedeljo uradno začel, zaradi maratona seveda, že ob pol šestih. Pet minut čez omenjeno uro se prikažem v recepciji. Bil drugi, takoj za starejšim gospodom. Tekačev nikjer. Gospod oprostite, dajte mi še pet minut časa, je rekel receptor v kar prijetni (za moj uho seveda) angleščini. Ta mesec sem govoril s človekom iz Indije in ga nisem čisto nič razumel. Trudila sva se izgovorjevat prave angleške besede in sem prepričan, da sem zmagal v pravilnosti izgovorjave. Pojedel sem, popil sem kar sem imel v planu (čeprav prav velikega plana sploh nisem imel) se odpravil nazaj v sobico, malo zabave z malim, da je šla še najdražja jest. Ob sedmih smo že ždeli na busu do Karlsplaca. Tam pa ujeti podzemno železnico U1. Kar ni bilo tako enostavno. Sledimo množici (do izraza je prišel čredni nagon) in čakamo na napačnem mestu. Naknadno le ujamemo vlakec in se odpeljemo na štart. Koliko ljudi je bilo tam, se sploh ni dalo videti, ker je bil štart raztegnjen po celi ulici. Ogrevanje, zadnji poljubčki mojima najdražjima,... Šment, želodček se je začel oglašati. Saj bo vse v redu, si mislim. Kar daleč sem tekel pri ogrevanju, kjer sem našel tudi „prostor zasebnosti“, na katerega na štartu nisi ravno mogel računati. Tam me je pa zares zvilo in in želodca sem iztisni že tisto zadnjo neprebavljeno hrano. Po vsej verjetnosti so bili to petkovi nočni preveč slani arašidi. Pri ogrevanju sem se skoraj spotaknil ob Loni in Maco, pa še Kovit me je „olajal“ naj ne pretiravam z ogrevanjem in pregrevanjem. Postavim se v štartni blok kamor po dosedanjih dosežkih spadam. Štartamo, nobene pozitivne treme nimam. Teče se počasi, prehiteval sem, gledal naokoli če je kakšen znanec kje, ki bi navijal zame,... Preidemo most in zavijemo levo proti Praterju, do koder sem še malo spremljal dogajanje okoli mene, v nadaljevanju pa sem se ubadal samo še s svojimi mislimi. Deset kilometrov je za mano, čas devetinštirideset minut in pol je bil pravi za dosežek zadanega cilja. Meča so me že na štartu bolela. Tudi temperatura zraka se je kar primerno dvignila. V senci je še šlo, na soncu pa me je začelo pobirati. Petnajsti kilometer pretečem v zadanem tempu. Utrujen sem bil pa tudi že kar primerno. Če bom odtekel še 25 kilometrov, bom močno utrujen, siten (ker moja organizacija tega teka ni bila ravno za pohvalit), doma bomo po deveti uri,.... vse to mi je rojilo po glavi, pa še polno drugih stvari seveda. Kilometer 17 piše na tabli. Bom kar na 21-ki zaključil, je padla odločitev. Tako da sem zadnje štiri kilometre kar z veseljem tekel, češ: „Saj ti ni treba še petindvajset kilometrov preteči, ampak samo še štiri“. Slaba tolažba. Do cilja sem kar pospešil temo. Mali maraton sem odtekel v tempu, katerega sem imel namen držati vseh 42 kilometrov. Cilj je bil kar dober, samo uresničil ga nisem.
Moja najdražja sta bila med tekom v Praterju in sem drago tam nekje pri tabli „17“ poklical, da se „bližam cilju“. Aha, med tekom sem prehitel dve „Tminski Migavki“ pa triatlonce iz kluba...... ne vem kako imenovanega. Odtečenih je bilo enaindvajset, in ne še enkrat toliko kilometrov, kolikor sem si jih zadal. Utrujenosti pa tudi nobene, saj sem v letošnjem letu uradno pretekel devet minut hitreje tako razdaljo. Popravni izpit imam čez dobrih deset dni v Trstu, to je v nedeljo 3.5. Kjer se imam namen „držat“ nekoga, ki je enakovreden meni, ne pa se kar sam zaleteti v tek. Lani sem Ljubljanca tekel taktično zelo v redu, letos sem se pa zaletel „ko svina v buče“.
Domov smo prišli ob osmih. Torej, če bi laufal pravi maraton, bi se domov vrnili ob desetih. To pa ne bi bilo všeč nobenemu našemu družinskemu članu.
Toliko o mojih „želenih pretečenih drugih 42 kilometrih“.
Pozdrav, Primož
in si potem izbrala Berlinskega.
kateri je bil že ta 
. Vendar sem nocoj na daljšem izteku vseeno prišel do zaključka da sem slabo odtekelzato ni opravičila in da to ni katastrofa, zato glavo pokonci in gremo dalje. 
. Četital, bi vsem ki so se na kakršnikoli način udeležili Dunajskega maratona 2009