- 01 Maj 2009, 16:23
#180012
Na, pa smo jo premagali, še enkrat več, tisto veštico.
Sam kaj, ko mi kaže vsako leto hujše zobe... spet v primerjavi z lanskim letom tri minute slabša. Oziroma proga daljša.
Se smeje spomnim, kako je nekega kolega potolažil doktor, ko je videl na tehtnici viška kilogramovs. " Veste, g . Jurij, saj vi niste pretežak, le premajhen ste za te svoje kilograme, ki jih nosite, veste." Pa sem potolažena! Sam, ne, ne, bo treba kaj resneje v tej smeri delat. Ma, če je pa vse tako fino za papcat...
No, ja, bejžmo k teku...
Vreme v primerjavi z lanskim lepo, celo ena burja me je nekam hotela odpihnit, ma je prav pašala.
Na pot smo se odpravili v kompletu, vseh pet, je pa prišel tudi drugi Čufer s familijo, tako, da je bil priimek Čufer za gvišno najpogostejši na tem laufu.
So pa na našo žalost Ano diskvalificirali, ker se je vpisala, da bo tekla člansko progo in ne svoje otroške. Zdej, tisti, ki vejo, vejo, da je Ana super tekačica, da bi v cilj prihitela za gvišno med prvih pet do deset žensk.
V pravilih NTP piše, da je prva kategorija žensk letnik 1980 in mlajše. Ona je letnik 1996, torej ni, vsaj za nas, nič spornega, če bi tekla dolgo progo. Organizator pa jim je dal takoj vedeti, da bo, če bo tekla odraslo progo, diskvalificirana. No, metla za deset evrov je že bla v avtu, torej se je šla Ana le malo izteč z našo Sindis...
Prav tako teka niso dovolili Vrečarjevi. No, so pa prišparali pri štartnini, so dali le 30 € za tri komade, namesto 40€ za štiri. saj so se tudi oni hoteli podati v borbo, tako kot sem se že prej sama, za nižjo štartnino, a je bilo na prijavni mizi: NO MERCY!!!
( Ja, saj že vemo, da bi bli lahku tudi doma, na kavči...sam se proba en par familij vseeno družit skupaj tudi izven doma. Torej si drznemo vprašat, če imajo na razpolago akcijo, plačaš dva kosa, dobiš tri!-kot v Intersportu in še kje)
No, tu je blo tisto ta slabo...
Zdej pa k fajn rečem.
Naš ta mali je šel ko puščica, do drugega mesta. Spet moram pohvaliti vse otroke, ki se v tako velikem številu udeležijo teka. BRAVO; OTROCI. Janetka je šla bolj po svoje, tako po košarkaško, do osmega mesta.
Na štartu se mi je zdelo, da mi kar gre, saj sem tekla celo do številke 2. Ne moreš verjet! Sam kaj, ko sem prav kmalu dobila kontro, ko mi tiste kilometrske oznake kar niso hotele prihajat naproti.
Hvala bogu za obe okrepčevalnici, sem obe ponucala.
Je pa bil ta boljši del tisti spust ene sto metrčkov pred sedmim km, ko ti ljudje ploskajo in ti šibaš, dobiš kar gajst... Ta kos poti je najbrž pasal vsem...
No, mati , zdej zdrži še dva kilometrčka in bo konec. O kakšnem teku ne duha ne sluha. Pred mano ena , za mano ena, oštja, sem morala še na škrge preklopit. Končno ta zadnji ovinek. No, zdaj pa le malo poteci, da ne bojo rekli, da se samo sprehajaš. IN CILJ!
Se izdiham, grem direkt po tisto temno zdravilno pijačko, en košček pomaranče in že se odpravimo v dolino.
V dolini so seveda že bili rezultati.
Moram pa prav posebej pohvalit Bregarjevga tatota in še bolj Bregarjevga sineta, ki je zmagal in seveda Boruta, ki se je vmes prikradel... Sami super fantje, vam povem... Prav nič visoki, če so zmagali ( ker kašni pa zelo zrasejo, če zmagajo), za jih iskat ...
Jej, zdej mi otroci ne pustijo več...pisat, pa še opralo je, moram dat sušit...
Bem se vidmo na Slavniku v nedeljo. Pej tudi če za polhno štartnino. Ker, če ne, ne bom imela kaj za šinfat...
Sam kaj, ko mi kaže vsako leto hujše zobe... spet v primerjavi z lanskim letom tri minute slabša. Oziroma proga daljša.
Se smeje spomnim, kako je nekega kolega potolažil doktor, ko je videl na tehtnici viška kilogramovs. " Veste, g . Jurij, saj vi niste pretežak, le premajhen ste za te svoje kilograme, ki jih nosite, veste." Pa sem potolažena! Sam, ne, ne, bo treba kaj resneje v tej smeri delat. Ma, če je pa vse tako fino za papcat...
No, ja, bejžmo k teku...
Vreme v primerjavi z lanskim lepo, celo ena burja me je nekam hotela odpihnit, ma je prav pašala.
Na pot smo se odpravili v kompletu, vseh pet, je pa prišel tudi drugi Čufer s familijo, tako, da je bil priimek Čufer za gvišno najpogostejši na tem laufu.
So pa na našo žalost Ano diskvalificirali, ker se je vpisala, da bo tekla člansko progo in ne svoje otroške. Zdej, tisti, ki vejo, vejo, da je Ana super tekačica, da bi v cilj prihitela za gvišno med prvih pet do deset žensk.
V pravilih NTP piše, da je prva kategorija žensk letnik 1980 in mlajše. Ona je letnik 1996, torej ni, vsaj za nas, nič spornega, če bi tekla dolgo progo. Organizator pa jim je dal takoj vedeti, da bo, če bo tekla odraslo progo, diskvalificirana. No, metla za deset evrov je že bla v avtu, torej se je šla Ana le malo izteč z našo Sindis...
Prav tako teka niso dovolili Vrečarjevi. No, so pa prišparali pri štartnini, so dali le 30 € za tri komade, namesto 40€ za štiri. saj so se tudi oni hoteli podati v borbo, tako kot sem se že prej sama, za nižjo štartnino, a je bilo na prijavni mizi: NO MERCY!!!
( Ja, saj že vemo, da bi bli lahku tudi doma, na kavči...sam se proba en par familij vseeno družit skupaj tudi izven doma. Torej si drznemo vprašat, če imajo na razpolago akcijo, plačaš dva kosa, dobiš tri!-kot v Intersportu in še kje)
No, tu je blo tisto ta slabo...
Zdej pa k fajn rečem.
Naš ta mali je šel ko puščica, do drugega mesta. Spet moram pohvaliti vse otroke, ki se v tako velikem številu udeležijo teka. BRAVO; OTROCI. Janetka je šla bolj po svoje, tako po košarkaško, do osmega mesta.
Na štartu se mi je zdelo, da mi kar gre, saj sem tekla celo do številke 2. Ne moreš verjet! Sam kaj, ko sem prav kmalu dobila kontro, ko mi tiste kilometrske oznake kar niso hotele prihajat naproti.
Hvala bogu za obe okrepčevalnici, sem obe ponucala.
Je pa bil ta boljši del tisti spust ene sto metrčkov pred sedmim km, ko ti ljudje ploskajo in ti šibaš, dobiš kar gajst... Ta kos poti je najbrž pasal vsem...
No, mati , zdej zdrži še dva kilometrčka in bo konec. O kakšnem teku ne duha ne sluha. Pred mano ena , za mano ena, oštja, sem morala še na škrge preklopit. Končno ta zadnji ovinek. No, zdaj pa le malo poteci, da ne bojo rekli, da se samo sprehajaš. IN CILJ!
Se izdiham, grem direkt po tisto temno zdravilno pijačko, en košček pomaranče in že se odpravimo v dolino.
V dolini so seveda že bili rezultati.
Moram pa prav posebej pohvalit Bregarjevga tatota in še bolj Bregarjevga sineta, ki je zmagal in seveda Boruta, ki se je vmes prikradel... Sami super fantje, vam povem... Prav nič visoki, če so zmagali ( ker kašni pa zelo zrasejo, če zmagajo), za jih iskat ...
Jej, zdej mi otroci ne pustijo več...pisat, pa še opralo je, moram dat sušit...
Bem se vidmo na Slavniku v nedeljo. Pej tudi če za polhno štartnino. Ker, če ne, ne bom imela kaj za šinfat...
Tista dva km, verjamem, da sta skoraj slehernemu izmed nas v misli "turirala" stavek:" A mi je res treba to trpeti in zakaj mi je tega treba?"
