Nataša napisal/-a:Mare, zate imam idealno rešitevNaslednje leto greš na 28 in se ne trudiš zmagati. Po progi je večinoma mir, od Urha do Orel nobenega, v cilju vse prazno. Najhujš, kar se ti lahko zgodi, je, da kakšni nič hudega sluteči mami padeš v košaro, ki jo je ravnokar prinesla s tržnice.
Pa še TF-jevci ful navijajo zate, ker so že vsi na analizi
Classix napisal/-a:mare napisal/-a:
Pa pojdiva počasi od stavka do stavka...če dovoliš...pa tudi če ne.
- drugačna mnenja so dobrodošla, vprašanje je kdo jih upošteva, ker imamo opravka z ''glej bold''.
- mi trije smo že eni od tistih, kateri smo mislili (ali pa nismo mislili), da moramo ves čas teči skupaj.
- hodeče trojke skupaj...zopet tradicija. Le v skupini in z glasnim govorjenjem se je dalo sovragu nagnati strah v kosti...
- za ta tek so se navodila izdala 27.04.1941 na Večni poti...
- tvoja ekipa je štartala prepozno...
- padanje na Golovcu je tudi del tradicije...že od 1941
- z ene strani so pritisnili ''ta beli'' z vozički, na drugi strani smo bili partizani v boju za vodo...zopet tradicija.
- kilometrska oznaka je bila zgolj ''zavarivanje protivnika''...spet tradicija.
- ta naj hitrejši na 28 K so mene in ostale soborce prehiteli nekje na vrhu Golovca. preprosto so zatulili ''proooooooggaaaa'' in vsi smo se umaknili v desno. Mimo nas so odbrzeli Kejžar, Boško Buha, pokojni Dimnjačar, Bata Živojinovič in še nekaj nadobudnežev iz Krasa. Ko smo se mi uspeli privaliti do bele Ljubljane so bili že vsi sovragi premagani, vsi bunkerji porušeni, vsi duhovniki pri spovedi...tradicionalno.
Ma kaj naj ti napišem...lepo da smo bili tam, vsi smo zmagali, za tekme pa bo potrebno pogledati na koledar prireditev.
Brez zamere in lep pozdrav!
Matjaž
mare napisal/-a:Če moji froci ne bodo hoteli z mano, bi šla ti (da bom spet imel izgovor)?
lenči napisal/-a:No, jaz sem tudi preživela. Dve ekipi polžkov sta tekli bolj kot ne skupaj. Tempo na začetku kar tam pri 6.00
. Pa še sonce je žgalo. Še dobro, da so klanci malo ustavili tempo in da je bila senčka prisotna. Jaz sem seveda capljala na repu in nekaj časa mi je družbo delala Ksenija, na koncu pa Mojculja. No, ko smo prišli zopet na ravnino, so očitno polžki nekje pobrali vlago (zame je ni nič ostalo
) in pričeli divjati kot podmazani. In jaz sem morala tudi teči kot zmešana. Kje hudirja sem jim je jemalo, da so spet imeli tempo tam 6.00, pa še to po tistem kilometru, ko je bil tempo 5.37
(pa ne po klancu navzdol
). Zadnjih 300 metrov pa 5.15
. Očitno še imam rezerve, samo prava družba jih zna spraviti na plano
.
Bilo je lepo, srečala veliko znanih obrazov, družba super, tudi na analizi. Hm, baje je prihodnje leto ena ekipa polžkov na ta dolgi.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA