- 24 Avg 2004, 07:46
#18475
Pozdrav!
No, se moj pogled na 10. Veroniko.
Nedeljsko jutro v katero se je zbujala Ljubljana zal ni obljubljalo kaksnega prav lepega vremena. Ob pogledu skozi okno, kako se dela en siv dan mi je padla volja v kos za smeti in je tam ostala tudi ko sem se odpravil proti hladilniku. V zelodcu me je nekaj tiscalo, kakor da sem zvecer jedel kamenje in prav nic ni tega obcuka spremenil pogled na hrano. 
Ponavadi se zjutraj zbudim tako lacen, da se komaj privlecem do hladilnika in obnovim zaloge. 
Med kuhanjem kave sem si dopovedoval, da so to samo zivcki in nic drugega. In tudi pogled v kavni zoc mi ni dal odgovora na vprasanje, kdaj bo startov dovolj, da bo to ratla rutina. 
Mala hisna opravila so mi pomagala pozabit na vse in za malo bi se pozabil spravit od doma pravi cas. Med pakiranjem opreme in pogledi skozi okno sem v nahrbtnik mirno pospravil se topel pulover in v mislih odplaval proti Bohinju, ki zna biti ob sivem nebu in dezju z oblakov prav zalosten. Ves cas na poti me je glodalo vprasanje ali dolenjska pripravlja kaksno soncno presenecenje. In potem vzpon iz Pjave gorice, na levi gozd prepreden z meglicami skozi katere se zabadajo soncni zarki. 
JA, to mi deli. 
Oh, boh z vsakim metrom je bilo lepse in na vrhu mocno avgustovsko sonce, v zvocnikih The Passenger, v dusi pa ugodje do amena. 
Eto, to je vse kar sem si zelel. Lep poletni dan. S kaksnim veseljem sem se potem peljal. In potem na enkrat Breg, gledam kje je kasna tabla, nic. Peljem naprej in padem v Ribnico. Ne, tisti ze ni bil pravi. Naslednji Breg je obljubljal ( in tudi dal) vec. Takoj sem opazil dovolj velike table z oznakami, kam naj zavijem. 
Parkirisce je bilo organizirano in redarji prijazni. Policaja sta se oglasila samo na kratek pogled cez prisotna telesca. He, he, kako prijetno sem se pocutil, ko sem zagledal same znane obraze na parkiriscu in v ciljnem prostoru. Prijava, stevilka, prakticna nagrada, vmes veliko cveka in formalnosti so bile opravljene. Ob startno ciljni crti so nekaj casa mencali tudi trije sveze oprani medvedje in cakali Nto, ki pa je ravno takrat se preverjala znaje pridobljeno na tecaju pri gospodu Fitipaldiju. 
Kmalu je trusc zanje postal prehud in so odhlacali nazaj v hosto, jaz pa res nisem imel srca, da bi Nti povedal po resnici, da je zamudila zimski plasc. Med oblacenjem me je v zelo dobro voljo spravil mozak, ki je delal reklamo za SAM. (RAAM, SAM vse se tako nekaj rima) Ze spomladi sem videl tisti profil in sem se od srca nasmejal. Ze vredu fantje. Vsaka cast vsem udelezencem, ki se upajo vsaj pomislit na to, ampak meni se veliko fali za take podvige. 
Ze mogoce, da kaksen utrjen planinec zmore to pot v limitu, jaz je zagotovo ne. Bom enkrat probal kako je, ce grem pes na Vrhniko in nazaj. Tiste visinske metre bom pa raje pustil v nemar. 
Na enkrat je bil cas za ogrevanje in potem tekma. Po strelu smo malo gledali katera je padla ampak ocitno je starter slabo meril in smo se zato vsi pognali v dir, da bi ne bili mi na vrsti. Proga je bila zaradi sobotnega neurja malo spremenjena in nekaj malega blatna, drugace pa lepa in malo valovita gozdna cesta z veliko sence. Ja, prav lustna zadeva. S svojim tekom sem zadovoljen. Cas ni ravno za dol past, ampak matral se pa tudi nisem prav pretirano. Moci sem razporedil vredu, saj mi je uspelo v zadnjem kilometru vzdignit tempo in v cilj lepo finisirat. Sem se pa sedaj na tekih znasel v enem takem 'cudnem' casu. Nihce ne tece z menoj ramo ob rami. Ali so hitrejsi ali pa pocasnejsi. In tako se pocutim kar malo osamljen na progi. Pa cvekat ne morem z nikomer. Ja, cist drek. Ampak po prihodu v cilj je treba se navijat za vse, ki so se se ukvarjali s progo. Ja, potem pa hrana, sadje, tekocine in pa Ana-Liza. No, tudi tusiranje je bilo izvirno in ucinkovito. Prakticnih nagrad so izzrebali kar nekaj, ampak TF je bil tukaj bolj skormen. Je bilo pa pri medaljah lepse. No, ob podelitvi smo ugotovili, da rabimo predpasnik (fertah po domace) za dobitnike medalj, ki bo imel gor TF logo, da ne bodo improvizirali z majcko.
No, tako sedaj veste vse. Bolj ali manj. Oranizatorje bi rad pohvalil za res lepo speljano tekmo, kjer razen knofl ni manjkalo res nicesar. Se vidi, da je ekipa uigrana, sponzorjev dovolj, zapora ceste ni problematicna in da vedo kaj po teku rabimo. Lustno in zase vem, da ce bo sreca mila in bom se tekel drugo leto pridem spet.
lp, oranzni slon
p.s.: Pa vse kar sem hotel povedat je, da sem se imel lepo in da bi se rad vsem zahvalil za prijetno druzbo.
No, se moj pogled na 10. Veroniko.
Nedeljsko jutro v katero se je zbujala Ljubljana zal ni obljubljalo kaksnega prav lepega vremena. Ob pogledu skozi okno, kako se dela en siv dan mi je padla volja v kos za smeti in je tam ostala tudi ko sem se odpravil proti hladilniku.
V zelodcu me je nekaj tiscalo, kakor da sem zvecer jedel kamenje in prav nic ni tega obcuka spremenil pogled na hrano. Ponavadi se zjutraj zbudim tako lacen, da se komaj privlecem do hladilnika in obnovim zaloge. Med kuhanjem kave sem si dopovedoval, da so to samo zivcki in nic drugega. In tudi pogled v kavni zoc mi ni dal odgovora na vprasanje, kdaj bo startov dovolj, da bo to ratla rutina. Mala hisna opravila so mi pomagala pozabit na vse in za malo bi se pozabil spravit od doma pravi cas. Med pakiranjem opreme in pogledi skozi okno sem v nahrbtnik mirno pospravil se topel pulover in v mislih odplaval proti Bohinju, ki zna biti ob sivem nebu in dezju z oblakov prav zalosten. Ves cas na poti me je glodalo vprasanje ali dolenjska pripravlja kaksno soncno presenecenje. In potem vzpon iz Pjave gorice, na levi gozd prepreden z meglicami skozi katere se zabadajo soncni zarki. JA, to mi deli. Oh, boh z vsakim metrom je bilo lepse in na vrhu mocno avgustovsko sonce, v zvocnikih The Passenger, v dusi pa ugodje do amena. Eto, to je vse kar sem si zelel. Lep poletni dan. S kaksnim veseljem sem se potem peljal. In potem na enkrat Breg, gledam kje je kasna tabla, nic. Peljem naprej in padem v Ribnico. Ne, tisti ze ni bil pravi. Naslednji Breg je obljubljal ( in tudi dal) vec. Takoj sem opazil dovolj velike table z oznakami, kam naj zavijem. Parkirisce je bilo organizirano in redarji prijazni. Policaja sta se oglasila samo na kratek pogled cez prisotna telesca. He, he, kako prijetno sem se pocutil, ko sem zagledal same znane obraze na parkiriscu in v ciljnem prostoru. Prijava, stevilka, prakticna nagrada, vmes veliko cveka in formalnosti so bile opravljene. Ob startno ciljni crti so nekaj casa mencali tudi trije sveze oprani medvedje in cakali Nto, ki pa je ravno takrat se preverjala znaje pridobljeno na tecaju pri gospodu Fitipaldiju. Kmalu je trusc zanje postal prehud in so odhlacali nazaj v hosto, jaz pa res nisem imel srca, da bi Nti povedal po resnici, da je zamudila zimski plasc. Med oblacenjem me je v zelo dobro voljo spravil mozak, ki je delal reklamo za SAM. (RAAM, SAM vse se tako nekaj rima) Ze spomladi sem videl tisti profil in sem se od srca nasmejal. Ze vredu fantje. Vsaka cast vsem udelezencem, ki se upajo vsaj pomislit na to, ampak meni se veliko fali za take podvige. Ze mogoce, da kaksen utrjen planinec zmore to pot v limitu, jaz je zagotovo ne. Bom enkrat probal kako je, ce grem pes na Vrhniko in nazaj. Tiste visinske metre bom pa raje pustil v nemar. Na enkrat je bil cas za ogrevanje in potem tekma. Po strelu smo malo gledali katera je padla ampak ocitno je starter slabo meril in smo se zato vsi pognali v dir, da bi ne bili mi na vrsti. Proga je bila zaradi sobotnega neurja malo spremenjena in nekaj malega blatna, drugace pa lepa in malo valovita gozdna cesta z veliko sence. Ja, prav lustna zadeva. S svojim tekom sem zadovoljen. Cas ni ravno za dol past, ampak matral se pa tudi nisem prav pretirano. Moci sem razporedil vredu, saj mi je uspelo v zadnjem kilometru vzdignit tempo in v cilj lepo finisirat. Sem se pa sedaj na tekih znasel v enem takem 'cudnem' casu. Nihce ne tece z menoj ramo ob rami. Ali so hitrejsi ali pa pocasnejsi. In tako se pocutim kar malo osamljen na progi. Pa cvekat ne morem z nikomer. Ja, cist drek. Ampak po prihodu v cilj je treba se navijat za vse, ki so se se ukvarjali s progo. Ja, potem pa hrana, sadje, tekocine in pa Ana-Liza. No, tudi tusiranje je bilo izvirno in ucinkovito. Prakticnih nagrad so izzrebali kar nekaj, ampak TF je bil tukaj bolj skormen. Je bilo pa pri medaljah lepse. No, ob podelitvi smo ugotovili, da rabimo predpasnik (fertah po domace) za dobitnike medalj, ki bo imel gor TF logo, da ne bodo improvizirali z majcko.
No, tako sedaj veste vse. Bolj ali manj. Oranizatorje bi rad pohvalil za res lepo speljano tekmo, kjer razen knofl ni manjkalo res nicesar. Se vidi, da je ekipa uigrana, sponzorjev dovolj, zapora ceste ni problematicna in da vedo kaj po teku rabimo. Lustno in zase vem, da ce bo sreca mila in bom se tekel drugo leto pridem spet.
lp, oranzni slon
p.s.:
Pa vse kar sem hotel povedat je, da sem se imel lepo in da bi se rad vsem zahvalil za prijetno druzbo. Eto, mojih 5 dkg pasje radosti.
Voda je imela kaksnih 25 stopinj 
