- 08 Jun 2009, 16:37
#185523
Če bi vedel...... bi odprl novo temo 
Ko sem pred časom na http://www.utrke.net/ pregledoval možnosti za tek na Hrvaškem, mi je v oči padel razpis za Plitvice. Nekako mi ni šel iz glave pa sem se odločil za prijavo. Po vseh podatkih sem pričakoval težak maraton, koliko težak je v resnici pa vem zdaj.
Dan prej sem si za pokušino vzel tek na Mašunu, ki ni pustil nobenih posledic. Lotevala se me je trema, spanca ni bilo od nikoder. Verjetno sem ravnokar zaspal ,ko me je predramil zvonec. Vrata zaklenjena, mlajši sin je prišel domov, nikjer nobenega žura. Lepo, sem si mislil, pa je šel moj spanec. Odhod je pospremil dež in čudni pogledi policistov in carinikov na meji. Odločil sem se za pot po stari cesti, brez dirkanja po avtocesti. Že v Matuljih so me čakale ovire, vozil sem slalom med prevrnjenimi smetnjaki in smetmi na cesti. Mladina očitno ponoči ni imela kaj početi. Dež me je spremlja skoraj do Senja. Morje je naredilo svoje, prikazalo se je sonce, prikazala pa se je tudi meni znana uniforma in seznanjen sem bil z neznatno prekoračitvijo hitrosti, ki pa me bo nekaj stala. K sreči je zadostovalo opravičilo in omemba Plitvičkega maratona, odnesel sem jo z opozorilom. Hvala.
Pot skozi Liko je minila hitro, presenetila me je dolžina obnovljene ceste med Otočcom in Vrhovinami in še naprej. Celo s pločniki v vasi. Pri nas lahko o obnovljeni cesti v takšni dolžini samo sanjamo. V Plitvicah je bilo že precej gneče, prostora za vozila ni bilo več. Domačin, uslužbenec mi je na moje presenečenje odstopil svoje parkirno mesto. Tudi njemu hvala. Prijava in pridobitev številke je šlo kar hitro skozi, glede na vrsto, ki je bila pred mano. Ostalo je časa za kratko ogrevanje okrog dveh jezerc. Skupno število udeležence ni preseglo št. 1000, na ozkem štartno-ciljnem mestu je bila gneča precejšnja. Prvi del do 7 km je proga v ravnini in navzdol, temu primeren je bil tudi tempo. Nato se je začela ura resnice. Kaj ura, celo dopoldne. Po cesti za Plaški, od 7 do 19 km sami vzponi, eni lažji, eni težji, predvsem pa dolgi in utrujajoči. Gledalcev ob progi je bilo komaj kaj, največja skupina je bila prav ob zapori ceste pri odcepu za Plaški. V hladni senci, tam nekje okoli 15 km se nekdo oglasi, da je tu škoda teči, ker je najlepši del proge. Nekaj bližnjih, ki so to slišali, z mano vred, se je ustavilo in začelo hoditi. Samo še to mi je manjkalo. To so mi je motalo v glavi že par minut nazaj, vendar sem odlašal. Ker klancev ni bilo ne konca ne kraja je bila odločitev o hoji lahka. Pretekli sta že dve uri, nisem še niti na polovici. Odločil sem se, da končam tekmo z čimmanj muke, tudi s hojo. Na 20 km me dohiti trojka Dolenjcev, priključim se in lepo nam gre do 28 km, spet vzpon in hoja se nadaljuje. Dolenjci so odbrzeli naprej. Po 30 km ni bilo več tako hudo, nisem pa imel nobene volje do pretiranega teka. Pripadnika hrvaških specialnih enot, s katerim sva bila v mrtvem teku do 21 km sem pustil za sabo, do konca sem se nekako prepričal da zadnji del le lahko pretečem. Hitrost ni bila velika, tako da sem rešil življenje vevericama, ki sta skočili pred mano. Še pozdrav gledalcem v cilju in teka je konec. Po kratkem oddihu ugotovim, da se počutim dobro, noge me ne bolijo preveč, pri preoblačenju ni krčev v nogah, odločitev o turističnem teku je bil pravilna. Pridem še.
Dolenjci so pobrali nekaj medalj, Ida Šurbek je prehitela vse Slovence , Madžari pobrali vse pri moških, Hrvati z Marijo Vrajić po dolgih letih dobili zmagovalko. To je kratek povzetek podelitve. Največ časa sem porabil v vrsti za prejem diplome. Kosilo v hotelu je prijalo, ogled parka je preprečil dež. Dobro so storili tisti, ki so odtekli 5 km in si privoščili ogled parka z brezplačno vtopnico, za katero bi sicer odšteli 110 kun. Nazaj grede so me spet do Senja spremljale nevihte, v Vinodolskem se pomočil noge v morje, za kaj več si telesa nisem upal šokirati.
Današnji dan ne čutim nekih posledic, torej preneham u mučenjem tipkovnice in grem tečt.
V hrib, se razume.Samo malo.
Ko sem pred časom na http://www.utrke.net/ pregledoval možnosti za tek na Hrvaškem, mi je v oči padel razpis za Plitvice. Nekako mi ni šel iz glave pa sem se odločil za prijavo. Po vseh podatkih sem pričakoval težak maraton, koliko težak je v resnici pa vem zdaj.
Dan prej sem si za pokušino vzel tek na Mašunu, ki ni pustil nobenih posledic. Lotevala se me je trema, spanca ni bilo od nikoder. Verjetno sem ravnokar zaspal ,ko me je predramil zvonec. Vrata zaklenjena, mlajši sin je prišel domov, nikjer nobenega žura. Lepo, sem si mislil, pa je šel moj spanec. Odhod je pospremil dež in čudni pogledi policistov in carinikov na meji. Odločil sem se za pot po stari cesti, brez dirkanja po avtocesti. Že v Matuljih so me čakale ovire, vozil sem slalom med prevrnjenimi smetnjaki in smetmi na cesti. Mladina očitno ponoči ni imela kaj početi. Dež me je spremlja skoraj do Senja. Morje je naredilo svoje, prikazalo se je sonce, prikazala pa se je tudi meni znana uniforma in seznanjen sem bil z neznatno prekoračitvijo hitrosti, ki pa me bo nekaj stala. K sreči je zadostovalo opravičilo in omemba Plitvičkega maratona, odnesel sem jo z opozorilom. Hvala.
Pot skozi Liko je minila hitro, presenetila me je dolžina obnovljene ceste med Otočcom in Vrhovinami in še naprej. Celo s pločniki v vasi. Pri nas lahko o obnovljeni cesti v takšni dolžini samo sanjamo. V Plitvicah je bilo že precej gneče, prostora za vozila ni bilo več. Domačin, uslužbenec mi je na moje presenečenje odstopil svoje parkirno mesto. Tudi njemu hvala. Prijava in pridobitev številke je šlo kar hitro skozi, glede na vrsto, ki je bila pred mano. Ostalo je časa za kratko ogrevanje okrog dveh jezerc. Skupno število udeležence ni preseglo št. 1000, na ozkem štartno-ciljnem mestu je bila gneča precejšnja. Prvi del do 7 km je proga v ravnini in navzdol, temu primeren je bil tudi tempo. Nato se je začela ura resnice. Kaj ura, celo dopoldne. Po cesti za Plaški, od 7 do 19 km sami vzponi, eni lažji, eni težji, predvsem pa dolgi in utrujajoči. Gledalcev ob progi je bilo komaj kaj, največja skupina je bila prav ob zapori ceste pri odcepu za Plaški. V hladni senci, tam nekje okoli 15 km se nekdo oglasi, da je tu škoda teči, ker je najlepši del proge. Nekaj bližnjih, ki so to slišali, z mano vred, se je ustavilo in začelo hoditi. Samo še to mi je manjkalo. To so mi je motalo v glavi že par minut nazaj, vendar sem odlašal. Ker klancev ni bilo ne konca ne kraja je bila odločitev o hoji lahka. Pretekli sta že dve uri, nisem še niti na polovici. Odločil sem se, da končam tekmo z čimmanj muke, tudi s hojo. Na 20 km me dohiti trojka Dolenjcev, priključim se in lepo nam gre do 28 km, spet vzpon in hoja se nadaljuje. Dolenjci so odbrzeli naprej. Po 30 km ni bilo več tako hudo, nisem pa imel nobene volje do pretiranega teka. Pripadnika hrvaških specialnih enot, s katerim sva bila v mrtvem teku do 21 km sem pustil za sabo, do konca sem se nekako prepričal da zadnji del le lahko pretečem. Hitrost ni bila velika, tako da sem rešil življenje vevericama, ki sta skočili pred mano. Še pozdrav gledalcem v cilju in teka je konec. Po kratkem oddihu ugotovim, da se počutim dobro, noge me ne bolijo preveč, pri preoblačenju ni krčev v nogah, odločitev o turističnem teku je bil pravilna. Pridem še.
Dolenjci so pobrali nekaj medalj, Ida Šurbek je prehitela vse Slovence , Madžari pobrali vse pri moških, Hrvati z Marijo Vrajić po dolgih letih dobili zmagovalko. To je kratek povzetek podelitve. Največ časa sem porabil v vrsti za prejem diplome. Kosilo v hotelu je prijalo, ogled parka je preprečil dež. Dobro so storili tisti, ki so odtekli 5 km in si privoščili ogled parka z brezplačno vtopnico, za katero bi sicer odšteli 110 kun. Nazaj grede so me spet do Senja spremljale nevihte, v Vinodolskem se pomočil noge v morje, za kaj več si telesa nisem upal šokirati.
Današnji dan ne čutim nekih posledic, torej preneham u mučenjem tipkovnice in grem tečt.
V hrib, se razume.Samo malo.
S polno truda do povprečnosti!
vse so delili v steklenicah, dobro, voda se je porabila za polivanje, ostalih napitkov pa je šlo več ob progo kot po grlu. Škoda, ker bi lahko odvečno delili v cilju.
in sem bila na koncu vsa srečna, da sem samo 5 min zamujala za željenim rezultatom. Še nikoli mi niso tako noge nagajale, kot tokrat 
...
