
Bovec Trek 2009. Ta čudoviti treking, ki nam je nekaterim naložil po zadnji.
Da je bilo kar veselje. Izgubljanje v nulo. Bredenje, ki ga težko pojasniš komurkoli,
ki ni bil zraven. Kakorkoli je neverjetno, sem šele po tistem, ko smo prišli v cilj
ugotovil, kje je finta. Bila pa je tako enostavna, da bi bila težko bolj.
Saj se spomnite tiste debele rdeče oznake, ki je bila blizu lovske koče in je kazala
levo. In napisa Čezsoča. Ampak tam smo nekateri zavili desno, čez potoček, pa malo gor
In v daljavo, prečenje. Čakali smo, da bo odcep desno na B7a. Pa ga ni bilo in smo šli dalje.
In še naprej. Z AVI-jem in Matej-Jethrom in še enega mladeniča smo zapeljali. Potem pa smo šli v dolino in prišli smo na brezpotja.
Strmine. Gledam v zemljevid in izumim, da gre za Humski potok. Pa ni bil. Oprosti Matej. Ko bi vsaj bil. Ne, bil je Slatenik, še bolj vzhodno. Nekaj časa smo prečili po izohipsi. Dokler nismo po dolgem lazenju prišli do povsem neprehodne situacije. Potem pa dol. Ponovno do Slatenika.
Pa do slapa. In spet dol. Naleteli smo na deželo palčkov. Šli gor. Ker, kot je AVI rekel, ta pot vsaj nekam pelje. In smo spet prečili proti zahodu in končno prišli na cesto, ki leži pod KT6. Še malo makadama in po nekaj urah, (toliko smo porabili od KT5 do KT6), smo prilezli do jame.
Prav tedaj sta bili v jami moja žena Irena in Davidova Andreja. Skratka, šestico sta osvojili pred nama. Hvala bogu, da je vsaj njima šlo kot po maslu. Mi trije pa smo jo mahnili še do 7 In 8, kjer nas je ujel časovni limit. Potem pa še 12 in cilj. Polovnik pa kdaj drugič.
Počasi se z Ireno odpraviva domov. Vedno znova se mi pojavljajo slike tistega dela, kjer
smo zamočili. Kako nam je to uspelo. Kaj vse smo spregledali.
Na primer. Ko smo bili na križišču, smo jasno slišali pod sabo glasove skupine pred sabo.
V njej je bil Žarko in še nekateri. Moj hitri rezime. Fantje imajo GPS in so našli bližnjico.
In še in še podobnih nians. Na primer, ko se je David obrnil in jaz z njim, pa je prišibal Matej in smo spet obrnili. Matej, ti nisi nič kriv, da ne boš narobe razumel. Pa to, da je bila na karti, ki smo jo dobili narisana le ena markirana pot in ta naša po kateri smo šli, je tudi imela nekakšne markacije v sledovih. Na vsake precej časa kakšno rdečo črtico. In še veliko tega.
Ampak dosti jokcanja. Bistveno je, da sem vseeno užival. Pa četudi je bil užitek prepreden z nejevero in kančkom razočaranja. Vsemu navkljub mi je treking še bolj všeč. In bil sem navdušen, ko sem videl, kako odlično sta opravili z nalogo streli Irena in Andreja.
Čestitam vsem za odlične rezultate. Ampak tisto križišče mi ni šlo iz glave. V nedeljo sem se zgodaj zbudil in se odpravil na tek na Ratitovec. Tja sploh nisem imel namena iti. Ampak sem skušal klin s klinom ven dati. Bilo je vroče. Noge nekoliko težke, malo je pa pomagalo. Zdaj pa GM4O. Se vidimo na prihodnjih dogodivščinah.
