Za mano je moj prvi akvatlon!
Zjutraj pred odhodom sem imela še temeljit pogovor sama s sabo. Nekako v tem stilu:
"Joj, Špela, kaj ti je tega treba bilo? Daj si na hitro kakšen izgovor izmisli."
"Ne morem. Če sem rekla, da bom plavala, bom pač plavala. Sploh bo pa fino, plavanje in tek, dobra družba, super bo!"
"Pa saj sploh ne veš, koliko je 1000 metrov plavanja!"
"Ah, bo že, menda mi bo že uspelo, saj bom šla v svojem tempu."
"Ja, to že, ampak koliko časa pa boš v vodi?"
"Eh, kaj, saj me bodo počakali. Sicer pa lahko tudi odstopim."
"Kaj pa, če kopalke doma pozabiš, pa boš rešena?"
"Ne bo pomagalo, ker bo sigurno katera punca imela rezervne s sabo." (op.: takrat še nisem prebrala, da je po pravilih puncam dovoljeno tudi plavanje brez kopalk.
).
"Saj mogoče bo pa deževalo, pa bomo samo tekli."
"Pa saj si tega ne želim, ker bi v bistvu rada videla, kako bom preplavala 1 km in potem še tekla. Sploh pa, a nisem rekla, da bi enkrat šla na kratek triatlon?"
in tako dalje ... Nekaj od tega sta morala po poti poslušati tudi Sončka in Razy. Ampak sta preživela brez pripomb - kapo dol, bi rekel Katanec!
Malo več samozavesti mi da pogled na bazen. Ah, pa saj ni tako zelo velik, 10-krat tja in nazaj, saj bo šlo. Pred startom gremo še na pijačo (jaz na metin čaj, za pomiritev), ki pa bi jo, če ne bi bilo vestnega osebja, pozabili plačati. In potem se je treba pripraviti na start. Večina okrog mene v triatlonskih dresih, pravi profiči. Jaz v dvodelnih kopalkah, kot bi bila na plaži. V kombinaciji s plavalno kapo in očali je moralo to prav smešno izgledati (približno si predstavljam, ker sem se sama začela smejati Taetu v podobni opravi - samo da je bil on poleg vsega še celo brez zgornjega dela kopalk
).
Pred startom preverim, kakšna je voda. Uf, kar mrzla, a saj se bomo med plavanjem ogreli. In nato start.
Vsi se zaženejo, jaz pa tudi - po svojih sposobnostih seveda. Namenim se plavati prsno tako, kot se šika. Pa po prvi dolžini ugotovim, da ne bo šlo zlahka. Na obratu pošteno zajamem bazensko vodo. Ko sem že kakšne tri metre od roba, panično ugotovim, da imam vodo v sapniku ali pa že kar v pljučih in da ne morem dihati. Pa ne, da se bo moja prva akvatlonska izkušnja končala z utopitvijo, in to takoj na začetku! Ne, ne, če se utopim, kako bom potem tekla?? Plavam nazaj do roba, se odkašljam in si rečem, da pretiravati res ni treba. Saj vendar ne grem na rezultat. Dovolj bo že, če priplavam do konca.
Pri okrog 300 metrih ujamem Taeta, ki počiva na obratu. Naprej plavava skupaj, v pogovornem tempu (hitreje tako ali tako ne bi šlo). Ko se bližava obratu na 500 metrih, vidiva steno, kako že pleza iz bazena. Ekspresno hitro si natakne superge in že ga nikjer več ni.
Plavava dalje. In plavava ... Plavava ... Še kar plavava. Še 400 metrov, en stadionski krog, eh, kaj pa je to, minuta 20 zanj ali slabe pol minute več zame. Teka seveda. Govoriva o tem in onem, obdelava že vse plavalne teme (bolj na hitro, ker o tem ne veva prav dosti), opazujeva plavanje drugih (Izzardly izgleda, kot bi plavala prav lagodno počasi, a je v resnici hitra kot strela), ugotoviva, da je po dežju zdaj že sonce prikukalo izza oblakov in začneva poglobljeno debato o vremenu in podnebnih spremembah, računava, za koliko se bo glede na popito vodo do konca tekme zmanjšal volumen vode v bazenu - aja, a sem že omenila, da še vedno plavava?
Še 200 metrov "šprinta". Še 100 metrov, hej, pa saj to je samo še enkrat tja in nazaj!
Plavanje končam tik pred taetom (lepo, da obstajajo fantje, ki v ciljni ravnini ne bodo merili moči z dekletom). 27 minut. Hm, ni tako slabo za nekoga, ki sicer ne plava, si rečem. Za primerjavo: stena je s plavalnim delom opravil v manj kot 13 minutah.
Grem iz bazena in stečem proti svoji tekaški opremi. Malo nenavaden občutek. Na hitro se obrišem, oblečem majico in tekaške hlače, pri obuvanju nogavic in superg pa ugotovim, da imam nekoliko drugačen občutek za ravnotežje. A mi uspe menjavo opraviti pred taetom. Stečem po stopnicah navzgor. Opa, tole pa ne bo enostavno. Občutek je tak, kot da ne bi tekla vsaj nekaj mesecev.
Srečam Steno, ki je tačas ravno opravil tudi s tekom in seveda zmagal. Ponudi se, da bo en krog tekel z mano. Super, si mislim, družba vedno pride prav. Tek se začne v rahel klanec, ki pa postaja vedno bolj strm. Že na začetku naju Tae po pričakovanjih dohiti in teče naprej z nama. Glej ga, no, fanta, a tudi počasi zna teči?
Klanec je strm in dolg, zadihana sem še od plavanja, v nogah pa ne čutim nobene moči. Ne verjamem steni, ki pravi, da bo drugi krog lažji. Le kako, ponavadi je vedno težje. Stena in tae debatirata, za enega je to iztek po tekmi, za drugega jogging. Jaz samo diham in premikam noge, čeprav jih skoraj ne čutim. Hočem nekaj pripomniti, pa mi ne pustita, češ naj raje varčujem z močmi in tečem (dober način, kako na prijazen način utišati žensko, a ne?
). V najbolj strm klanec hodim.
Končno konec klanca in nato križišče. Kam zdaj? Tukaj dol? V to strmino?! Pri teku navzdol se še bolj pozna, da ni moči. Še eno križišče. Puščica kaže v napačno smer, ugotovi stena, ki progo že pozna. Še dobro, da teče zraven. Obrne puščico in kmalu končamo prvi krog.
Presenečena ugotovim, da je drugi krog res lažji. Tokrat tudi najbolj strm klanec pretečem, čeprav počasi. Puščica, ki smo jo popravili, se je medtem spet čudežno obrnila narobe, a ker tokrat progo že poznamo, se tudi brez stene (ki se je odločil z nama preteči še en krog) ne bi izgubila.
Še malo in cilj. Tik pred ciljem me Tae galantno spusti naprej. Tako da tudi tek končam pred njim. Kar je zgodovinski dogodek in ga moram vpisati v koledar.
53 minut in še nekaj je skupni čas.
Razglasitev je sledila takoj. TF se je tu zelo izkazal: absolutna zmaga (seveda stena) in vse tri ženske stopničke (Tjaša, Izzardly in Sončka). Čestitke!
Potem nas je stena odpeljal na analizo in tudi tam je bilo prav fino, čeprav nas je že kar malo zeblo.
Ker sem se po prihodu v Ljubljano domov odpeljala s kolesom, bi lahko skoraj rekla, da sem bila ne le na akvatlonu, ampak na triatlonu.
)
To leti predvsem na gospo-dično, ki je tja prišla pokazati dvodelne bikinke(?), kar je pravzaprav krštive pravil dobrega vedenja in kaj vem katerega člena Plavalne zveze. Poleg tega vsaka ženska pri zdravi pameti (tudi jaz?!) ve, da je lažje, bolj udobno in hitreje mogoče plavati v enodelnem oprijetem modelu kopalk. Seks bombe seveda rade plenijo poglede v dvodelnih krpicah.
)
, 