Treking okoli Storžiča je bil velika uspešnica.
Vreme je bilo idealno. Prestavitev starta za en dan je bila zadetek v polno.
Organizacija na čelu z JanezomU, Žinetom in Iztokom je tekla kot namazana.
Proga je bila zanimivo trasirana.
Posebej plemenita se mi zdi žrtev Janeza in Žineta, ki sta bila do tega trekinga
na prvih dveh mestih v skupni razvrstitvi. Tu pa sta se žrtvovala za to, da
smo se ostali odvisneži od pustolovščin imeli lepo.
Z AVI-jem sva se lepo ujela.

Kmalu po hitrem začetku sva zavila za Ivanom Šavsom
v breg, a ker je hiter sva ga dokaj hitro izgubila. Ostala sva sama, šla nekoliko preveč navzgor, potem pa ujela smer in prišla na Babo bolj proti koncu med ultraši.
Nato sva ujela ritem, šla sva na zanesljivo in položaj se je hitro boljšal. Sedlo Javornik sva vzela nekoliko naokoli. Nekje pod Lovrencem sta naju ujela speča velbloda, nakar smo pobrali še Martina.
Na Miklavžu smo si bili edini, da ne bomo šprintali in cilj je bil hitro pred nami.
Nedolgo zatem sta prišli v cilj še najini ognjeni streli Irena

in Andreja

, ki sta se zadnje točke lotili nekoliko naokoli. Razlogov za dobro voljo ob analizi je bilo v izobilju.
ZdravkoC, lepo si ujel prihod naše peterice v cilj.

Še kramljanje z mnogimi iz velike
treking družine in odhod proti domu. Spomini na premnoge podrobnosti iz krasnih
doživetij pa prijetno božajo v vsakdanjem življenju.