V soboto zjutraj ob 6:00 se podamo na dolgo pot do Logarske. Jaz skupaj s svojo neuničjlivo spremljevalko na kolesu, oprtano z velikim nahrbtnikom, mojo ognjeno strelo
, Dragico. Danes vem, da bi brez nje končal daleč pred ciljem.
Začetek gre kot po maslu, kmalu pa se nebo odpre in nekaj časa tečemo pot tušem na prostem. Vmes se odzovem neusmiljenemu velikemu klicu narave in sredi poplavljenega območja ob Savinji za krajši čas obiščem še grmovje, v manj kot treh urah sem že v Mozirju. Predvidene »župce« ni bilo
(kaj čmo, recesija
), zamenjam majico in obutev ter s prijetnim »suhim občutkom« tečem naprej proti Logarski. Tempo počasi pada, ampak ni panike, to je pričakovano. Na petinštiridesetem pa me odreže! Noge kot svinec
, vsak korak je »dolg kot ponedeljek«, jaz pa še 30km do cilja. Pa glavo, polno »črnih misli«! Na oseminštiridesetem se ustavim(Dragica iz nahrbtnika pričara hladilni gel), mi zmasira noge,(ji rečem, da grem do Luč – 58km. Tam je uradno mesto za odstop in nima nobenega smisla, da grem naprej), ampak šment, zadeva presenetljivo učinkuje. Na okrepčevalnici sledi še juha, Ole vidi, da mi gre za nohte in mi svetuje, naj primem ZdravkaC, skočim za njim in do naslednje okrepčevalnice ob prijetnem pogovoru tečeva skupaj. Njegov nasvet malo po petdesetem: (»Čuj, do cilja je še dobrih 20 km, enaindvajsetko si pa že pretekel…, torej imaš pred seboj samo še svojo disciplino…«) dokončno prežene »črne misli«. Hvala
! Ustavim na naslednji okrepčevalnici, Zdravko teče naprej, skušam ponovno ujeti priključek, a mi kolena sporočijo, da sem za ta dan s svojim tekom zaključil
.
Luče, 17 km do cilja. Zadnja velika okrepčevalnica. Z možnostjo masaže. In po nasvetu svoje dobre vile na kolesu se prepustim še rokam maserke. Mudi se mi več nikamor. Vmes še »uradno« spoznam 50centa, (srečam ga spet v Logarski, pred tuši, pa spet Zdravko in neznan junak, ki mi je postregel s pijačo za bogove
).
Sledi še zadnja etapa. Noge so lahke, glava »čista«, kolena pa neupogljiva in treba si je postaviti en realen cilj. Pogledam na uro, na cesti se prikaže številka 16. Kalkulator v glavi mi pove, da če uspem odhoditi s tempom 9min/km, uspem priti na cilj še pred tretjo. 1x pripelje mimo še avto, iz njega se zasliši huronsko navijanje
. (hvala punce, je pasalo.) Hodim po levi, Dragica s kolesom po desni in res še pred tretjo popoldan skupaj prideva na cilj
.
Hoja, tuš, še ena masaža, srečam tudi Erota. Na 1. avtobus za Celje ne prideva, ker v prtljažniku ni več prostora za kolo. Privoščiva si obrok, še malo hoje in čakanje na avtobus v prijetni družbi dveh matadork iz Celja
. Izkrcanje(moje) iz avtobusa v Celju je bilo bolj tako-tako. Vrževa kolo, nahrbtnik in potovalko v avto in ob 22:00 sva doma.
Zjutraj pretipam noge, stegna so ok, meča zategnjena, koleni pa malo boleči na dotik, sploh zunanja desna stran. Ok, hujšega ni, sledi uro in pol dolg jutranji sprehod s štirinožnim trenerjem, ki zadnjih osem let skrbi, da smo vsi v družini v dobri »hodalni« kondiciji. Vajo ponovimo zvečer , včeraj po prihodu iz službe pa smo preizkusili že tudi manjše klančke in spuste.
Danes proti večeru pa upam na en čisto pravi, malo krajši tek.
En lep ultra pozdrav vsem, Štefan.
Tečem, torej sem.
