No še poročilo...
100Vse skupaj se je začelo avgusta, nekje takoj po Trans Slovenija. Inot je v svojem blogu zapisal, da bi še letos rad opravil z uradno 100ko, zato se mi je pojavila možnost da naredim popravni izpit, ker na TS nisem prišel do konca in dogažem, da zmorem. Kmalu se je za idejo zagrel tudi Boris tako, da je bilo že skorajda 100%, da bomo 19.9. odšli v Steyr avanturam naproti.
Tako sem se lotil priprav, saj sem hotel da mi tokrat res uspe in, da bo z želodcem, mojo največjo težavo, vse v redu. Treningi so bili dokaj naporni, čeprav na prvi pogled ne izgledajo, ampak končna tedenska kilometraža pa pove svoje. Vse skupaj mi je še malo otežil obisk tekme v Angliji, ki mi je odvzel še tako potrebno dodatno energijo in sem moral poskrbet za ekspresno regeneracijo in nadaljevanje s programom ko sem prišel domov.
No in počasi je prišel dan odhoda. Določili smo se, da v Steyr krenemo že dan prej zaradi prijavnine in pa da bomo pravočasno ter spočiti na štartu. Tako sem v petek 18.9. odšel z avtobusom proti mariboru, kjer smo se zmenili, da se dobimo, gremo še v zadnje nakupe in jo mahnemo na pot. Ker sem bil več kot uro prezgoden sem se zmenil, da se s Samantho dobim na kavi. Minilo je ekspresno hitro in pospremila me je na železniško, ki je bila naša štartna pozicija, čeprav je nekaj bilo takrat sem se ji zahvalil, sva se poslovila in z velikim nasmeškom krenil proti fantoma, ki sta ravno pakirala Borisove stvari v avto. Ustavili smo se še v Europarku, nabavili in se najedli ter se polni optimizma podali proti Avstrijski meji.
Pot je bila zanimiva, nepozabna, čeprav bi lahko vse skupaj padlo v vodo, ko je Borisa na počivališču pičila osa, saj je alergičen na pike. Vrat mu je grdo otekel toda ob posredovanju kemije je oteklina počasi začela izginjat. Seveda nas je vodil Garmin, ki je bil kriv tudi, da smo naredili nekoliko daljšo pot od načrtovane in tako spoznali še okolišče ceste ter pokrajino. No vseeno nam je uspelo in smo pol ure pred četrto popoldan priseli na naš končni cilj. Sledil je ogled prizorišča in kasneje šotorišča, skupaj smo se namreč odločili, da bomo noč preživeli na prostem v šotorih. Po prijavi in formalnostih smo začeli s postavljanjem šotorov, no ja priredili smo celo majhno tekmovanje a na koncu smo pomagali kar eden drugemu

.
Ker smo imeli še dovolj časa smo še šli na krajši ogled meste in tušev oziroma šole, kjer je bila druga opcija za prenočiti. Po večerji smo se počasi podali nazaj proti šotorom, pripravili vse potrebno za naslednji dan, saj je bilo potrebno vstat zelo zgodaj, zajtrk je bil ob 5:40, štart pa ob 7:00. Večerj je bilo kar nekaj akcije, Zajc je spal zraven mene, Inot pa v svojem šotoru, družbo so nam delale race ter ropotanje Steyr-jev (traktorjev), kateri so še posebej Zajcu načenjali živce

). Uspelo mi je zaspat ampak nekje ob 1 zjutraj me je zbudil čuden zvok, ko sem odprl oči se je šotor kar dvigoval, veter je bil tako močan da sem samo tiho prosil naj ne podere vse skupaj, oziroma naj mine do naslednjega dne. No noč smo preživeli kot pravi kenijci, seveda smo bili edini, ki so si upali prespati na prostem, ostali so verjetno noč preživeli kjer po hotelih, prijetno na toplem in mehkem, ampak to nima efekta!
Ob 7:00 drugi dan pa se je začelo, majhna grupica se nas je zbrala na štartu (ki je bil točno na minuto) in se podala dnevu, bolečinam, vročini, dehidraciji in še bi lahko našteval, nasproti. Ura je dokaj hitro minevala, prvih 50 me je spremljalo kar nekaj bolečin in sem večkrat moral pošteno stisnit zobe, ampak v glavi sem si neprestano ponavljal, da je to samo za ogrevanje, mačji kašelj za mene. No po polovički sem vseeno uporabil pomoč kemije, da mi je bil tek nekoliko olajšan, taktiko, ki sem jo uporabljal pa je bila tista ki sva jo z Vencljem uporabljala na Formaratonu: "Pij najmanj vsake 5 km, tako kot so postojanke na maratonih!", ter Tatjanino iz formaratona: "Uroš ne pozabi jest!", le ta dva stavka sem imel od začetka do konca proge v mislih in tako skrbel za konstanten dovod energije in tekočine, da je motorček lahko brez problemov nadaljeval. V glavi sem imel tudi dogodke iz prejšnjega dne, ob katerih sem se prijetno nasmehnil, čez čas pa sem osvojil tudi publiko, dj-e ter ostale, ki so bili fenomenalni. Če pač pokažeš malo zanimanja in ne "tečeš samo", jih takoj osvojiš, tako smo se zafrkaval, pogovarjal, delali valove, plesali...da je vse skupaj res minilo ekspresno hitro pa tudi na bolečine sem z njihovo pomočjo pozabil. Boris me je na koncu razglasil za zabavljača dneva, hja pač jaz tečem s srcem in tudi za zabavanje publike je potrebno poskrbet ali?

No in po 9:20:21 je bilo vse skupaj konec, zadnji krog je vsak tekel z zastavico, koliko mi jih je segalo v roke takrat pa sploh nisem štel ker sem že bil fajn "pod vplivom". No seveda sem v cilj pritekel s stilom pa tudi utrujen glede na to da je bilo za mano 100 kilometrov nisem bil tako zelo, verjetno tudi zaradi delovanja tablet, vse kar sem takrat hotel je bila edino pijača. Pogled na ekran pa mi je tudi dal vedet, da sem osvojil 2. mesto kategorično tako kot Boris, ki me je že čakal v cilju, Inot pa je še rabil nekaj krogov. Fanta sta bila čudovita, še posebej Inot se je vnel zadnje kroge in bil poln energije, tako da me je še on dodatno vzpodbujal in me "rinil" naprej.
No po koncu smo se odločili, da podremo šotore ter počakamo na razglasitev šele nato pa stopimo do tušev, ki so bili v prej omenjeni šoli, ki pa je bila kar 3 km oddaljena od prizorišča, tako da smo tja morali kar z avtomobilom. Jaz in Boris sva tako dobila pokale za 2. mesto v svoji kategoriji, Inot pa jo je tokrat žal odnesel le s priznanjem. Sledili so tuši in končno pot domov, ki pa je trajala skoraj 7 ur saj smo se odločili da Borisa dostavimo kar domov v Ljubljano.
Fanta bilo je nepozabno, od kampiranja, teka, druženja skratka vsega, upam da še doživimo kaj podobnega skupaj, no sicer pa če ne prej drugo leto nas lahko v Steyr-ju spet pričakujejo, saj je organizacija, proga predvsem pa vzdušje in ljudje enostavno na "nivoju", in sem od začetka do cilja odtekel z nasmehom na obrazu.
Hvala!