Zadnje novičke

[lonely]

Pa smo ga...

Ker sem prav jaz odprl temo (tam nekje spomladi) in s tem povzročil velik interes za ta maraton...sem začutil tudi delček moralne odgovornosti za dobro počutje tekačev...nič nismo prepuščali naključju in se sproti dogovarjali,hecali,skrbeli...
Kot opažam pri pogovorih in ob telefonskih zahvalah...je moj cilj bil dosežen....lepo je bilo.

Tek okoli jezera, ki je veliko kot 98 Bohinjskih,je bil pravi užitek.Če bi ga nepoznavalcu hotel opisati...bi rekel da je to kot združitev tekov okoli Bohinjskega jezera.Vrbskega jezera,Palmanove,Kranjske gore in Portoroža.Vse to smo doživeli v 42-ih kilometrih.

Svoj tek nočem komentirati iz tekmovalnega aspekta...bil je to moj maraton na katerem sem hotel ugotoviti če lahko sploh še tečem take razdalje (po dolgotrajni nevšečnosti zaradi Ahilove tetive)...no,je šlo.

Po dogovoru z NatašoP,sem se odločil da jo spremljam na njenem prvem maratonu.Skupaj sva tekla in se spodbujala.Na 30-em sem videl da je odlično pripravljena in zelo tekmovalna..rekel sem ji naj pospeši in si pribori boljši čas...to je tudi storila kajti 3.40 je več kot odlično za prvič.Sam sem nadaljeval z JFK-jem.

Rad bi čestital vsem ki so pretekli ta maraton...posebej pa tistim ki so to opravili prvič...IRA,Admiral,daša,NatašaP.
Ta maraton je zelo primeren za "krst"...poleg Berlina in LM-ja.

Skratka...vse je bilo SUPER in še lepše kot na slikicah.

Po pogovorih sodeč...opažam da nas bo veliko tudi tukaj http://www.veronamarathon.it/

[Štefan]

Bravo Nataša saj sem vedel, da se boš enkrat tudi maratona lotila, . Čestitka, tudi tebi Bernarda, res je kjer se pojaviš tam razturaš Pa tudi vsem ostalim, ki ste pretekli maraton čestitam
___________________________________________
Na porazih se učimo, ni vsaka zmaga enako sladka

[skavt]

Živijo, tekači!
Prvič se oglašam na forumu, ki ga sicer večkrat prebiram in pobiram z njega mnogo koristnih napotkov.
Tu je še moje poročilo z Gardskega maratona.
Ideja zanj se je rodila prav na tem forumu, ko sem prebiral poročilo z lanskega maratona. Tako smo naredili družinski načrt: v soboto Gardaland, v nedeljo jaz na maraton, ostali turisti, navijači,maserji... Po celodnevnem potepanju po zabaviščenm parku smo zvečer prišli v Limone sul Garda, kjer smo prespali v bungalovu (Camping Garda). Zelo urejen in poceni kamp, tako da nam je bilo škoda, ker nismo ostali dalj. Vodi ga en prijazen Dalmatinec, tako da smo se menili kar po "naše".
Skočim se registrirat, da bo zjutraj vse pripravljeno. Ko pred spanjem hočem namestiti štartno številko na majico, je ne najdem nikjer. Preiščem svoj "goody bag", premečem vso prtljago, številke nikjer. Živčno se celo noč premetavam in tuhtam, kje sem jo zgubil. Zjutraj, takoj ob šestih, po zelo malo prespani noči, grem še enkrat pogledat na mesto registracije, kjer me je številka čakala. Oddahnem se, se vrnem v kamp, kjer moji že pakirajo, saj morajo zaradi zapore ceste že pred 7.30 iz Limoneja proti Malcesine. V miru pojem pašto, pijem in potem na štart. S Klatežem, starim znancem še iz časov, ko nobeden od naju še ni bil tako"neumen", da bi tekel, se dogovoriva, da mi bo pomagal doseči čas okrog 3 ure in pol. To je bil moj drugi maraton; prvega sem pred letom in pol pretekel v Radencih. Okolica je res čudovita, pogled na strme pečine, obsijane s soncem, na jezero, na številne tekače (rekli so, da je bilo prijavljenih prek 2000, v cilj nas je prišlo 1550) in ljudi, ki so nas navdušeno spodbujali, vse to je dalo teku poseben čar. S Klatežem na vsaki postaji pijeva, vmes se pogovarjava o njegovih podvigih in maratonskih izkušnjah. Kilometri kar hitro tečejo, zame so bili najlepši tisti do Arca in nazaj proti vasi Torbole, ko smo tekli med vinogradi, sadovnjaki, med oleandri z obeh strani. Ko spet pridemo do jezera, se cesta začne malenkost vpenjati, kilometri so čedalje bolj narazen drug od drugega. Še 10 km, mišice v nogah začnejo protestirati, najprej čisto narahlo, na 37 km pa že čutim, kot da me hoče zgrabiti krč. V teh trenutkih mi je bil v veliko oporo Klatež z nasveti, spodbudo, sproščenostjo. Tempo je seveda padel, volja pa ne. Mislim na sestro, ki prav danes praznuje rojstni dan, na s. Marjeto Pijo, ki prav tedaj izreka večne zaobljube, na... Zadnja dva km pred ciljem se cesta spet dvakrat dvigne, pa še sonce posveti malo močneje. Krče v levi nogi težko krotim. Sledi še spust proti cilju, kjer me zagrabi krč še v desno nogo, tako da skoraj šepam. 195 m pred ciljem popusti, s Klatežem tečeva po rdeči preprogi (tudi jaz se skoraj spotaknem), ura na cilju pa kaže točno 3.30, neto čas še nekoliko manj. Ko se ustavim pred masažnimi mizami, kjer se pozdravim z ženo, otroki in mojimi spremljevalci, se mi začne temneti pred očmi. Pritisk mi pade. Klatež me spremlja do šotora za prvo pomoč, kjer se uležem na posteljo in mi zmerijo pritisk: 115-70: "ideale" - reče sestra. Dajo mi sladkor pod jezik, vodo in en slan napitek. Zdravnik ukroti še krče in kmalu lahko grem. "I did it" piše na medalji, ki so nam jo obeseli okrog vratu. Ja, res I did it, vendar nikoli mi ne bi uspelo brez podpore domačih, prijateljev, tudi vas, navdušenih forumovcev, tekaških navdušencev, navijačev in seveda Klateža (hvala še enkrat). Zato pravim "We did it" in upam, da še bomo.
Hvala vsem za čestitke!

[bernarda]

Samo na krato se vam oglasim.Nažalost, ravno sedaj se moram izgovarjati na delo.
Čestitke vsem za pretečeni maraton
Ostalo pa še sledi.

Lp

[Tekačiča]

Bolj ko berem vaša poročila (nekaj jih še čakam)in gledam te čudovite slike, bolj se v moji glavi neki načrti za drugo leto kujejo.............

Še enkrat čestitke vsem!

[IRA]

Čer ...

Tudi jaz na kratko...
Bilo je zaj.... niti v sanjah si nisem predstavljala resnične veličine "The maraton!"

Kdo za k... je rekel, da gre ta maraton skos malo na dol????
Sem ga klela, da se bo še 10 let po smrti obračal v grobu

... ampak na medalji piše "I did it!" in to je najpomembnejše.
Bolečin nobenih, poškodb tudi ne, en mini žulj ...

Suma sumarum sem zadovoljna.
Hvala vsem za lepe želje, misli in podporo ... brez vseh vas ... ne vem, če bi uspela
HVALA TF

Več pa ...

[daša]

Prvega ne pozabiš nikoli - bo že držalo tudi za maraton Pred 6 leti še znanstvena fantastika, potem pa lani SAM 35 km, letos pa je Lonely naredil tako reklamo za tale maraton, da me je kar prijelo in 3 meseci treninga so se uspešno končali.
Ker nisem nič hotela prepustiti naklučju sem uredila nočitev v majhni vasi Tignale, blizu Limoneja in ko sem se v soboto zvečer vozila po ovinkih v klanec sem se takoj spomnila na naše hribe. Na vrhu prekrasen pogled navzdol na osvetljeno Gardsko jezero, samo malo me je zaskrbelo , ker je pogled kar nekaj časa potoval od štarta v Limoneh+ju do cilja v Malcezinah . KO se zjutraj odpravim iz penziona cela vas še spi, meni pa se adrenalin že pospešeno dviguje. Pred štartom srečanje z ostalimi forumaši in na srečo kmalu štart. Prvih 10 km čisti užitek, proga se malo spušča in se je kar treba bremzati, da ne gre prehitro. Tek po Rivi prav zanimiv, navija staro in mlado , pa tudi Arco je kmalu za mano. SEveda se ni dalo izogniti toaletnim postankom, ja ,dekleta za to rabimo malo več šasa in dragocene sekunde se izgubljajo , še dobro, da je bilo polno rododendronovih nasadov...... Med tekom večkrat srečam naše TF kolesarje, par spodbudnih besed in morala takoj skoči više .
Po 30 km pa se proga prav hinavsko začne malo vzpenjati in treba je bilo spustiti tempo - čakam, kdaj se bodo pojavile prve resnejše težave, pa nič , še vedno se je dalo prav fajn teči , seveda pa je pomagala tudi lepa okolica, da je zbistrila misli in se ni bilo treba spraševati # kaj pa je meni tega treba bilo# . Še ciljni finiš in veliko zadovoljstvo z časom 4.15.17 .

Na splošno zadovoljna s časom, z tekom brez večjih težav , če odmislim krvav žulj in obilo muskelfibra včeraj in danes .

Na koncu še čestitke vsem ostalim tekačem TF, ki so se tudi potili na Gardi, pa vsem, ki so tako kot jaz pretekli to razdaljo, še zlasti pa Bernardi in Nataši, ki sta postavili neverjetne čase .

Se najbrž še srečamo na kakšni 42-ki.
LP, Daša

[Vreme]

Se najbrž še srečamo na kakšni 42-ki.
LP, Daša

Najbrž?? Tega pa ti ne verjamem. Sem prepričan, da bomo postali kar redni gostje

[lonely]

Na tem maratonu me najbolj fascinirala tale tekačica...naša Erika.
Pri svojih xy-letih se odločila po mojem nasvetu za prvi maraton...in preživela.
Ja, preživela lep vikend ...na teku pa uživala.
In glej to...že prijavljena na Firenze maraton čez dva meseca...vsaka ji čast.

[PNatasa]

Ojla!
No, po dveh dneh regeneracije še iz moje strani, da kaj povem, kako sem doživela, preživela, prvi maraton v prečudoviti pokrajini, jezeru v Italiji. Naj takoj na začetku povem, da me je navdušil lonley v Kočevju, kjer sva se spoznala in tako je padla moja odločitev, malček pa tudi zato, saj bom čez 14dni "mlada" 42 let.
Vožnja do tja je kar naporna, saj smo odpotovali že ob dveh zjutraj, tako, da je blo spančka slabe dve uri v tej noči. Naš šofer je bil lonley, spremljevalec Tini in najhitrejši tekač Boštjan(pa tudi najlažji)! Vse je potekalo kot po maslu. Mene je spremljal lonley, ki sva na začetku začela kar počasi,malo me je bilo strah, da bom sploh preživela. Na 30km, pa se mi je kar odprlo, čeprav smo se kar lepo vzpenjali proti 40 kilometru. Na začetku je bilo malo prebavnih motenj tako da si nisem upala dozirati gela, pojedla sem frutabelco in pila vodo, pa tut z njo ne smeš pretiravat. Z dosežkom sem zadovoljna, tako da me že vleče na lublanca "tadovcga". Na koncu deset minut si pa res za umret, potem prihajaš k sebi, pa tut nogice maš trde kot kamen, ne kot beton.
Spoznala sem tudi nekaj novih forumcev, od štajarcev do primorcev.Še enkrat čestitke vsem, pa tudi vzpodbudne besede lavfarju, prijatelju lonleyu, altu, lili, mažiju...
lp od novopečene maratonke, by.

[maca]

najprej čestitke vsem medaljerosom, res vsaka vam čast, da ste zmogli takšne čase v takih razmerah in na taki progi. Bravo, ste makaronarjem in prisklednikom pokazali iz kakšne snovi smo mi, Slovenci.

Priznam, ni mi bilo lahko. V začetku je šlo kar lagano, Ugor me je nekaj časa spremljal, pa sem bila prepočasna, meni je blo pa fino, vsi ti pogledi, tuneli, dretje, navijači, "moji" kolesarski navijači, ki sem jih od zadaj slišala že kilometre prej. Krasno.

Potem skozi Rivo del Gardo v Arco, ravnina, super, uživancija, nakar me dohitijo trije zajčki s časom na 4:15. Kar zalepim se jim in od 15 do 30 km (menda, ne vem več) se jih držim, šponamo, šponamo, pa kar gre, nič krize. En zajček malo uhaja naprej, nekaj mu ne štima. Drugi zavija v grmovje, prvič, drugič, pa kasneje še enkrat, tretji zajček teče kot navit, kot robotek. Gužva za njimi, eni se komolčijo, češ, eno b.. smo dohiteli, pa ja ne misli, da nam bo sledila. Pa jim, odnehajo prej kot jaz. Tempo zdržim z njimi do konca prvega, dolgega klanca, od Torbole-ja naprej, 6 km vzenjanja, po malem, a vztrajno. Potem je klanc dol, baje, komaj sem ga opazila, ni šlo s pospeški, isti tempo kot navzgor. Potem spet gor, hudiča, a je kdo rekel, da se teče samo dol???? Ne gre več z lahkoto, en zajec je že davno pobegnil, tisti (sračkajoči) je ostal daleč zadaj, z enim se prehitevava po metrih, malo jaz naprej, malo on, se trepljava po ramenih in si izmenjujeva ohrabrujoče in pomilujoče poglede. Ene dvakrat omagava in hodiva. Klanec, z besom gledam kombi, ki odvaža omagane, ne , mene že ne bo, sem preveč trmasta.
Nekje na klancu dohitim Ugorja, ponovno, pa mi pobegne, sem spet prepočasna zanj, obupam. Ne bom ga lovila, imam preveč dela sama s sabo.
Okolica jezera je še vedno prečudovita, samo da jaz vidim le še ležalnike, kafiče, pir, Rudy cafe, posteljo, pa senco, masažo, pogledujem v nebo - hvala bogu, vsaj to me špara.
Če me že moj Garmin zeza, kaže in spet ne kaže, pojma nimam o tempu, ne geldam več na uro.
In tik pred cilje spet mali klančič, eden se pred mano vleče, ga dohitim in prehitim, on ugotovi, da sem ženska (spet eden), pa mu ego ne da, zbere še zadnje moči in me prehiti. Pa si mislim, saj je vseeno, a ne vidiš, da bova oba vsak moment na koncu, I made it, samo še cilj vidim, CILJ kot cilj, konec, finito, the end, basta...
Na cilju pa Loni in Nana, kot bi me pičilo nekaj u rit, začnem plesati, a se mi je sfuzlalo???
Loni pa - a veš, da maš PB, jaz pa , ne me zezat.
Pa je bil, PB, za eno minuto sem premagala berlinsko ravninsko progo. Pa sem res faca.
Pol pa čakanje, Ire še ni, ni je še, še vedno ne, skrbi me,....
Gledam njeno vrečko z oblekami, čakam, ... Grem pogledat v šotore, če jo kje zadržujejo...Pa je ni. Grem do cilja - a mi lahko pogledajo, kdaj so jo zadnjič (in kje) prečekirali. In pol jo zagledam, kako jo briše v cilj, solze se mi ulijejo, na cilju jokava obe.
Neverjetna tekma, težka, a lepa, čudovita.
Čeprav sem si na zadnjih klancih prisegla, da me dolge proge ne vidijo več, pa sem še ne 12 ur po Gardi delalal nove načrte.
Po tekmi smo v našem apartmajčku naredili še manjšo slovesnost za prvopristopnike k velikemu maratonu, za Loni in Iro. Čestitke.

Slikice so pa tukaj.
http://picasaweb.google.com/7.pomlad/Garda27092009#

[bernarda]

Bom kar na kratko, saj je itak že vse napisano:

Bravo novo pečenim maratonkam in maratoncem.Saj že veste, kateri so bili
Bravo vsem ostalim, ki so pretekli maraton
Hvala vsem za fotke, dobre so
Hvala kolesarski navezi , Lavferju za njegov bidon.Rešil me je do 31 km

Hvala vam, za vse čestitke,pozitivne misli in objeme.

Povedati vam moram to, da podelitve po kategorijah ni bilo, ne medalje in ne stopničk.
Dobila sem nagrado od vas, vaše želje in čestitke.Hvala še enkrat vsem.

Lp

[Loni]

Voila, še drugi del kolesarske naveze je priletel na realna tla konec dopustaPress in je uspel naložiti slikce.
http://picasaweb.google.com/lonimak/LagoDiGardaMaraton#

Na take maratona pa grem z največjim veseljem vsak dan, kako je bilo fajn, ker sem sicer superge obula, a sem se lahko usedla na bicikel. Jupi.

[Arabo]

Pa da se oglasim: po tako lepem že napisanem bom prišparal na tipkovnici in prstnih blazinicah....

Tekaški weekend je bil lep in uspešen. Kraji, ki sem jih imel priložnost med bivanjem spoznati, so res lepi. Tudi samo okolje z jezerom in okoliškimi hribi ter prepadnimi kamnitimi stenami so čudovit ambient. Glede na to da je bila tudi flora zelo podobna naši domači na Obali (trte, lovor, oljke, oleandri, kamnite stare hiše,....), se mi je zdelo, kot da sem doma. Le klima je bolj prijetna (manj sopare!!!). Ljudje so tudi zelo prijazni in se "opazi", da so turistično naravnani.

Vse lepo in prav, a sem kot po navadi ugotovil oziroma sem kljub vsemu ugotavljal tudi, da je pa tam tako rekoč vse enolično, dolgočasno,.... Ko se pelješ po teh turističnih mestih, so si vsa enaka in se po mojem mnenju dejansko samo vse ponavlja: hoteli, pizzerije, ponudba, sobodajalci, .... Vse je usmerjeno na masovni turizem in po mojem mnenju je dokaj "kičasto". Ponudba po gostinskih lokalih je enolična. Cene so tudi za italijane dokaj visoke (OK je turistično področje).

Glede samih ogledov mest in njihovih znamenitosti, nisem opazil nič kaj posebnega glede na ponudbo podobnih krajev (tudi pri nas, a v manjšem merilu).

Sam tek oziroma progo bi razdelil na štiri 10 km dele: prvih in zadnjih 10 km ob jezeru ter sredinska dela v notranjosti (ki bistveno ne odstopa od katerekoli tekaške proge). Prvih 10 km je po mojem mnenju s tekaškega vidika najlepših. Proga se spušča, na desni imaš čudovit pogled na jezero, tuneli in pred sabo mesto Riva del Garda, ki je po mojem mnenju najlepše mesto ob jezeru.

Drugih 10 km se proga rahlo dviga do mesta Arco. Tu smo se tekači srečali tudi z rahlim proti vetrom. Od italijanskih sotekačev sem izvedel, da tu vedno tako piha. Proga poteka tudi med trtami in sadovnjaki. Sonce pa je tu že rahlo "žgalo".

Tretjih 10 km se proga spet rahlo spušča do obale jezera večinoma po kolesarski stezi, ki je stalno obrobljena z grmi oleandra. Ponovno srečanje z obalo in pogledom na jezero, da novih moči in volje ter poživi tek. Pravočasno.

Zadnjih 10 km se proga ponovno rahlo dviga do cilja (z dvema malo daljšima klancema - zadnji čisto pred ciljem). Cesta in proga je polna tunelov. Končni spust v cilj pa je prava olajšava za dušo in telo.

Zakaj ni proga v celoti speljana okoli jezera?

Glede same organizacije okrepčevalnic med tekom sem imel tudi sam občutek, da bi lahko bilo vse skupaj malo bolje urejeno. Sicer sam nisem imel težav s tem, a menim da npr. postaje za namakanje spužv niso bile na vsakih neparnih 5 km proge, na večini okrepčevalnic je bila samo voda (razen v drugi polovici teka).

Po celi poti pa sem doživel ogromno navijanja (več kot običajno po mojem) in spodbude tudi "naših" spremljevalcev, spodbujevalcev in navijačev na kolesih in tudi drugače. Super prijetno! Hvala.

Glede mojega teka ugotavljam, da sem tekel kot je šla tudi proga. Od 20. do 30. km sem tekel najhitreje (tudi zaradi prijetne tekaške družbe in spodbude kakih 5 km). TNX! Moči sem razporedil v redu, mogoče sem malo preveč z rezervo odtekel prvih 10 km, a tistih nekaj minut na koncu prav nič nisem pogrešal. Nekoliko hitrejši tek od načrtovanega v tretjem delu teka se mi je nekoliko poznalo proti koncu, ko sem nekoliko popustil a kljub temu lahko prehitel še kakega tekača.

Ker sem moči dokaj pravilno razporedil je bil pravi užitek v drugem delu teka prehitevati že bolj utrujene tekače. Sicer to ni pomembno z tekmovalnega vidika a "psihološko" full dobro dene, te kar potegne....

Na koncu sem svoj cilj dosegel in pretekel svoj drugi maraton v času izpod 3:45 in ga presegel za dobrih 5 minut. V cilju sem bil relativno "svež" in brez poškodb, slabosti,.... Torej vse dobro, kar se dobro konča.

Kot po navadi sem tudi sam in od drugih v cilju slišal, da je to prvi in zadnji maraton, da kaj to meni treba,..... Po nekem času pa te spet prime nekaj in ......

Na koncu nisem imel prilike srečati se in pohvaliti, čestitati in izmenjati mnenje z vsemi "našimi" udeleženci teka. Škoda, nekatere sem prav pogrešal.

Sicer so pa pred nami spet novi tekaški izzivi, kjer se bomo srečali. Tudi maratoni.

Vsekakor pa želim čestitati za uspešen tek vsem udeležencem, predvsem tistim, ki je bil to prvi "pravi" maraton in tistim, ki so dosegli ali presegli svoje predvidene rezultate.

[RoKo]

Tudi jaz sem že nazaj.
Ne morem verjet, da niste odprli posebej teme za poročila. Torej ne poročam nič.
Hvala, to-le za prevoz in Franciju za družbo, seveda vsem fotografom ob progi za potrpežljivost.
Kaj je bilo z kolesom laufer ? Škoda, da ti ga ni poskušal ukrasti ko se bil kje v bližini, tempo bi bistveno narasel.
Tile lahi so res butci. Tekačem so lotevajo krast.

Rezultat glede na utrujenost dober, izvedba teka nezadovoljiva, vse ostalo OK, tek pa le ni bil tako lahek kot so ga opisovali. Moje tetive so natrenirane da začutijo vsak centimetrček vzpona, so trpele kar precejšnjo dolžino.

Vsaka čast vsem, ki so isti dan vozili, tekli in vozili domov.

Čestitke puncam za prvega.