No, pa še moje poročilo:
Na žalost sem bila na stadionu zelo malo časa, prišla sem samo odtečt, ker je sicer treba naškrebljat nekaj kvalitetnega partnerskega časa, ki ga čez teden ni

Kljub temu pa sem bila nad zadevo navdušena, sploh pa nad taborom primorskih tekačev z Veselkom na čelu. Bil je pravo hierpaktivno oko sokolovo in je znal v vsakem trenutku poskrbeti za vse in vsakogar. tudi za nas "mevže" in "otroke" - pred mojim tekom ga je očitno skrbelo, če se bom sploh odmevžala na stezo, potem pa je že zasliševal Simona, če ga kaj tepem doma
Res je zanimiva, takšna prireditev. In čeprav se načeloma strinjam s tem, da je tek po stadionu precej duhamoren, je bilo tole čisto nekaj drugega - zaradi taborov navijačev in tekačev in same prireditve, ki se je kar nadaljevala in nadaljevala, najbolj sem se pa čudila tistim, ki so se spopadli s 100 km in so capljali ob strani že čisto na koncu z močmi, pa še vseeno trmasti kot voli, in to v najbolj pozitivnem pomenu tega izraza
Kot prava coprnica oz.kot nadomestna coprnica za mojcej77 sem štartala ob polnoči, metlo pa sem na žalost pozabla doma. kakšen nimbus 2000 bi mi prav prišel!!! sotekmovalci pa- kaj naj rečem - bili so taki, ki so me prehitevali prav vsak krog, pa taki, ki jih sploh nisem srečala, pa taki, ki so dihali k pokvarjeni parniki, pa taki, ki so šli mimo neslišno, zzznkkk, sad ga ima, sad ga nema.
Vroče je pa bilo, vroče!! soparno, predvsem. še vedno se zahvaljujem bogovom in jim nosim jagnjeta, ker nobeden od fotografov ni objavil mojega "portreta" med tekom - mogoče je matjažv mislil, da je po pomoti slikal paradajze na domačem vrtu, pa je vrgel sliko ven

. Med tekom sem imela zanimiv boj z nekim Italijanom, ki se je odločil, da bo moj Mutola, in me nikakor ni hotel spustit mimo. Jaz sem ga prehitevala, on je pospešil in ves besen tekel vštric z mano toliko časa, da sem se začela smejat in popustila. Zraven je kar naprej nekaj mrmral in godrnjal in je bil tak kot un narisan "marakatifuridisiri" iz risanke, ki mu na koncu zmanjka črte
Skratka, z Mutolo sva tekla tako v tandemu kakih 5 krogov. Kadarkoli sem ga hotla prehitet, je kopitljal kot za stavo in se kregal z mano, kaj pa vem, kaj je govoril. pa sem se mu pač lepo prilepila na senco in mu šla na živce z dihanjem za ovratnik. še zdej ne vem, zakaj je bil tko besen in kakšno nevarnost sem mu predstavljala

Mi je pa prav prijetno skrajšal tekanje v krogih,saj sem se to mojo mutolo fajn zabavala, vmes sem Stašo usekala po riti, ker me je zmerjala s coprnico, gospodu, ki je delil gobice z vodo, pa sem onemogočala vsakršen oddih- če se ne bi polivala z vodo, bi me kar razneslo od sopare. da ne govorim o tem, da se je italijanu že kadilo iz ušes...govoril je vedno hitreje, pa sem to njegovo nespretno porabo energije izkoristila za to, da sem ga prehitela. joj, zdej je šele znoru!!! še dobro, da ne znam italijansk!! na srečo ga nisem več srečala, samo po rezultatih sem vidla, da mi je uspel do konca že skoraj spet prigodrnjat za hrbet.
in tako je to bilo. Simon se je po dolgotrajnem izgubljanju po tržaški obvoznici le uspel prikotalit do stadiona in zamudit vse skupaj, zato sva se zadovoljna odpeljala domov
Nadaljevanje pa sledi v soboto, ko se bodo podeljevale kolajne.
Hvala vsem, navijačem in ekipi!!!