- 05 Okt 2009, 14:43
#200613
Pozdravljeni ultraši in ostali čani TF.
Dovolil sem si, da vas "seznanim " s spodnjim poročilom. Mogoče bo se kdo od vas želel podati na to prelepo a zahtevno pot.
V iskanju možnosti razširitve ture K-24 ( K-24 "plus"), sem se minuli vikend podal na "ogledno turo" glede možnosti vključitve Obirja (Ojstrca). Poti na Peco i Olševo z naše strani so mi bile znane, poti na Avstrijski strani,pa sem jih zdaj delal prvič. Osnova za plan je bila planinska karta Grintavcev s Peco.
Štartal sem v petek zvečer (23 h) iz Mežice. Dokaj jasna noč mi je bila v veliko pomoč, tako da je nočni vzpon na Peco in dril čez celotni greben Pece na Avstrijski vrh, ter spust na Luže in v Železno Kaplo potekal brez težav. V Železni Kapli si privoščim jutranji obisk pekarne/kavarne, se malo spočijem in zaženem proti Obirju.Za vzpon izberem nekoliko krajšo pot Čez Suho. Najprej po cesti, potem pa čez gozd. Pot ni preveč obiskana,
toliko več je gob - tudi jurčkov. Nad 1200 mvr se odpre in prvič zagledam značilni vrh Obirja. Noge mi kar stečejoin po zdaj lepši (gorski) krajini in bolj shojeni stezi sem hitro do koče. Tu pustim nahrbtnik in v pospešen tempu na vrh.Žal, prepozno ugotovim, da sem v nahrbtniku pustil tudi mobitel, tako da teh lepot ne bo na ogled (slike).Ob jasnem in toplem vremenu je pot na vrh čudovita, saj so razgledi prav nepozabni. Spust do koče,
kratka malica in po drugi poti , mimo izvira zdravilne Nežine vode ( naravna znamenitost) nazaj v Železno Kaplo. Po lepi gozdni stezi sem kar hitro v dolini. Obisk trgovine in kratka malica na soncu v centru mesta. Spočit nadaljujem proti Olševi. V dolini Remšenika se pot na Olševu cepi: na Sv. Lenart ali Šmarjeto. Izberem Šmarjeto in ogled "velikega in malega okna" v stenah pod Oblo glavo ( izjemno lepa naravna znamenitost). Še malo asfalta, potem pa makadamska pot . Sonca je v ozki dolini bolj malo. Okolje hladi tudi potok ob cesti in greje me le pogled na soncem obsijane bele navpične stene Olšave. Na koncu poti steza zavije v kraljevstvo Olšave. Zdaj sem že visoko in sončni žarki me ponovno grejejo. Hitim po lepi gozdni stezi proti zahodnemu vrhu. Obeta se lep sončni zahod in želim si ga dočakati na vrhu. Na koncu gozdne steze se prikaže "čudovit skalni motiv": strme bele stene polne pečin in vdolbin. Me kar osupne. Niti ne zavedam se, da je to le mali delček lepot poti na Olševi. Strma pot navzgor kmalu razkrije tudi svoj največji zaklad: malo in veliko okno v stenah. naravna znamenitost, ki ji ni "para daleč naokrog". Pogledi na del Grintavcev, Julijce (Triglav), Karavanke, Obir in ostale Avstrijske gore čez okna so res nepozabni. Tudi okolica oken je impresivna: številne travne police z brusnicami, macesni na policah in druga planinaska flora me prevzame in vzamem si čas za te lepote. Težkega srca nadaljujem naprej. Sonce je že blizu zahoda in hitro nadaljujem proti vrhu. Na razglednih točkah se ustavljam in spet na "novo srkam jasne in znane profile Kamniških alp, Julijcev, Karavank..."
Res nepozabno. Spet posnamem izjemno slikovit sončni zahod, si nadenem čelno svetilko in napotim proti vrhu. Kmalu se že stemni in prižgem svetiljo.Pridem do ovinka. Pot se razcepi levo in desno, markacije naenkrat ni več. Naprej, nazaj pa spet naprej in nazaj. Tri krat, petkrat. Izberem levo pot. Vedno bolj strma je, stene pa vedno bolj previsne, Upam, da ne bom moral nazaj. nekako se le "privlečem" skozi strmi del steze in pridem na položnejši del. Oddahnem si, ko spet zagledam markacijo, kljub temu, da je pred mano še cel greben Olšave in trije enakovredni vrhovi. Jasna noč, polna luna in (še) toplo vreme me vzpodbudno motivirajo za nadaljevanje. Nočno prečanje grebena Olševe ob teh pogojih je res nepozabno. Gor-dol-gor-dol-gor-dol. Obrisi vrhov so prav zavajujoči: če nebi gledal višinomer na uri, bi mislil, da je pred mano "vzpon na Triglav" in ne vzpon na le 200m višji vrh. Markacije so dokaj zbledele in občasno se znajdem pred kakšnim prepadom in ni druge kot nazaj. Z veliko sreče le pridem na "naš vrh"(Govca). Oddahnem si, saj naprej mi je pot dobro znana in veča časa porabima za ogledovanje obrisov planin v neverjetno jasni noči. Še najbolj so bodli v oči lunom obsijani vrhovi bližnjih Kamniških alp. Iščem kakšno lokacijo za počitek in prigrizek. Vode mi je zmanjkalo že pred urami. Za zadnjim vrhom sledi strmi spust. Noge še kar ubogajo, čeprav je za mano skoraj 22 ur hoje in teka. Ustavim se in pojem zadnje ostanke sendviča in čokolade. Do koče pod Grohatom bo že držalo. Upam še na izvir vode pri koritu. Hitro nadaljujem. Žal, voda le "kaplja". Žeja je prevelika, do koče pa je še kar nekaj poti. Nastavljam zamašek
in "eksam" iz zamaška. Deset krat. Grem naprej. Kar hitro sem pri koči. Ura je malo čez 23 h. Avto zunaj mi da upanje. Trkam, zvonim, razbijam, toda ne odpira nihče, Vztrajam, hodim okrog koče, kličem... Ni odziva. Kam zdaj?
Naprej po poti K-24? Čeprav nisem bil "preveč" utrujen. dejstvo, da sem bil brez hrane v nahrbtniku, pred mano pa še številni vzponi do koče na Smrekovcu kjer lahko kaj dobim za pod zob, je bilo več kot odločilno, da "neham".Razmišljam, kjer bi lahko "počakal" do jutra... i spomnim se še koč za gorske reševalce... mogoče je kdo tam.
Ko zaslišim "muziko iz radia", potrkam, počakam in odprem vrata, ko me "objame" topel zrak iz notranjosti segrete sobe in se v temi zaslišita besedi "dober večer"- odmislim nadaljevanje in se "predam užitkom civilizacije" (beri počitku in spanju ob topli peči).
To je to.
Lahko rečem, da je ogledna tura uspela. Prehoditi in povezati poti Pece, Obirja in Olševe v enem dnevu niti ni tako slabo (za prvič).
Od poti vsekakor priporočam obisk celotnega grebena Pece, vrh Obirja ter okna in greben Olšave. Po dnevi in po noči.
Torej, gremo naprej; K-24 "plus" zdaj že čaka.
Lep pozdrav! Zvone
Dovolil sem si, da vas "seznanim " s spodnjim poročilom. Mogoče bo se kdo od vas želel podati na to prelepo a zahtevno pot.
V iskanju možnosti razširitve ture K-24 ( K-24 "plus"), sem se minuli vikend podal na "ogledno turo" glede možnosti vključitve Obirja (Ojstrca). Poti na Peco i Olševo z naše strani so mi bile znane, poti na Avstrijski strani,pa sem jih zdaj delal prvič. Osnova za plan je bila planinska karta Grintavcev s Peco.
Štartal sem v petek zvečer (23 h) iz Mežice. Dokaj jasna noč mi je bila v veliko pomoč, tako da je nočni vzpon na Peco in dril čez celotni greben Pece na Avstrijski vrh, ter spust na Luže in v Železno Kaplo potekal brez težav. V Železni Kapli si privoščim jutranji obisk pekarne/kavarne, se malo spočijem in zaženem proti Obirju.Za vzpon izberem nekoliko krajšo pot Čez Suho. Najprej po cesti, potem pa čez gozd. Pot ni preveč obiskana,
toliko več je gob - tudi jurčkov. Nad 1200 mvr se odpre in prvič zagledam značilni vrh Obirja. Noge mi kar stečejoin po zdaj lepši (gorski) krajini in bolj shojeni stezi sem hitro do koče. Tu pustim nahrbtnik in v pospešen tempu na vrh.Žal, prepozno ugotovim, da sem v nahrbtniku pustil tudi mobitel, tako da teh lepot ne bo na ogled (slike).Ob jasnem in toplem vremenu je pot na vrh čudovita, saj so razgledi prav nepozabni. Spust do koče,
kratka malica in po drugi poti , mimo izvira zdravilne Nežine vode ( naravna znamenitost) nazaj v Železno Kaplo. Po lepi gozdni stezi sem kar hitro v dolini. Obisk trgovine in kratka malica na soncu v centru mesta. Spočit nadaljujem proti Olševi. V dolini Remšenika se pot na Olševu cepi: na Sv. Lenart ali Šmarjeto. Izberem Šmarjeto in ogled "velikega in malega okna" v stenah pod Oblo glavo ( izjemno lepa naravna znamenitost). Še malo asfalta, potem pa makadamska pot . Sonca je v ozki dolini bolj malo. Okolje hladi tudi potok ob cesti in greje me le pogled na soncem obsijane bele navpične stene Olšave. Na koncu poti steza zavije v kraljevstvo Olšave. Zdaj sem že visoko in sončni žarki me ponovno grejejo. Hitim po lepi gozdni stezi proti zahodnemu vrhu. Obeta se lep sončni zahod in želim si ga dočakati na vrhu. Na koncu gozdne steze se prikaže "čudovit skalni motiv": strme bele stene polne pečin in vdolbin. Me kar osupne. Niti ne zavedam se, da je to le mali delček lepot poti na Olševi. Strma pot navzgor kmalu razkrije tudi svoj največji zaklad: malo in veliko okno v stenah. naravna znamenitost, ki ji ni "para daleč naokrog". Pogledi na del Grintavcev, Julijce (Triglav), Karavanke, Obir in ostale Avstrijske gore čez okna so res nepozabni. Tudi okolica oken je impresivna: številne travne police z brusnicami, macesni na policah in druga planinaska flora me prevzame in vzamem si čas za te lepote. Težkega srca nadaljujem naprej. Sonce je že blizu zahoda in hitro nadaljujem proti vrhu. Na razglednih točkah se ustavljam in spet na "novo srkam jasne in znane profile Kamniških alp, Julijcev, Karavank..."
Res nepozabno. Spet posnamem izjemno slikovit sončni zahod, si nadenem čelno svetilko in napotim proti vrhu. Kmalu se že stemni in prižgem svetiljo.Pridem do ovinka. Pot se razcepi levo in desno, markacije naenkrat ni več. Naprej, nazaj pa spet naprej in nazaj. Tri krat, petkrat. Izberem levo pot. Vedno bolj strma je, stene pa vedno bolj previsne, Upam, da ne bom moral nazaj. nekako se le "privlečem" skozi strmi del steze in pridem na položnejši del. Oddahnem si, ko spet zagledam markacijo, kljub temu, da je pred mano še cel greben Olšave in trije enakovredni vrhovi. Jasna noč, polna luna in (še) toplo vreme me vzpodbudno motivirajo za nadaljevanje. Nočno prečanje grebena Olševe ob teh pogojih je res nepozabno. Gor-dol-gor-dol-gor-dol. Obrisi vrhov so prav zavajujoči: če nebi gledal višinomer na uri, bi mislil, da je pred mano "vzpon na Triglav" in ne vzpon na le 200m višji vrh. Markacije so dokaj zbledele in občasno se znajdem pred kakšnim prepadom in ni druge kot nazaj. Z veliko sreče le pridem na "naš vrh"(Govca). Oddahnem si, saj naprej mi je pot dobro znana in veča časa porabima za ogledovanje obrisov planin v neverjetno jasni noči. Še najbolj so bodli v oči lunom obsijani vrhovi bližnjih Kamniških alp. Iščem kakšno lokacijo za počitek in prigrizek. Vode mi je zmanjkalo že pred urami. Za zadnjim vrhom sledi strmi spust. Noge še kar ubogajo, čeprav je za mano skoraj 22 ur hoje in teka. Ustavim se in pojem zadnje ostanke sendviča in čokolade. Do koče pod Grohatom bo že držalo. Upam še na izvir vode pri koritu. Hitro nadaljujem. Žal, voda le "kaplja". Žeja je prevelika, do koče pa je še kar nekaj poti. Nastavljam zamašek
in "eksam" iz zamaška. Deset krat. Grem naprej. Kar hitro sem pri koči. Ura je malo čez 23 h. Avto zunaj mi da upanje. Trkam, zvonim, razbijam, toda ne odpira nihče, Vztrajam, hodim okrog koče, kličem... Ni odziva. Kam zdaj?
Naprej po poti K-24? Čeprav nisem bil "preveč" utrujen. dejstvo, da sem bil brez hrane v nahrbtniku, pred mano pa še številni vzponi do koče na Smrekovcu kjer lahko kaj dobim za pod zob, je bilo več kot odločilno, da "neham".Razmišljam, kjer bi lahko "počakal" do jutra... i spomnim se še koč za gorske reševalce... mogoče je kdo tam.
Ko zaslišim "muziko iz radia", potrkam, počakam in odprem vrata, ko me "objame" topel zrak iz notranjosti segrete sobe in se v temi zaslišita besedi "dober večer"- odmislim nadaljevanje in se "predam užitkom civilizacije" (beri počitku in spanju ob topli peči).
To je to.
Lahko rečem, da je ogledna tura uspela. Prehoditi in povezati poti Pece, Obirja in Olševe v enem dnevu niti ni tako slabo (za prvič).
Od poti vsekakor priporočam obisk celotnega grebena Pece, vrh Obirja ter okna in greben Olšave. Po dnevi in po noči.
Torej, gremo naprej; K-24 "plus" zdaj že čaka.
Lep pozdrav! Zvone
.
