Nekaj sem mogel končati za službo, pa nisem imel časa, da opišem dogodke na včerajšnjem PST-ju. Nekaj malega sem povedal
OranžnemuSlonu, ki sem ga srečal na jutranji kavici.
Evo kako je bilo…
Kot že veste začeli smo na Peruzzijevi, ker moja poškodovana kolena ne bi zdržala spust po Golovcu. Razpoloženje je bilo super. Počutil sem se kot da bi lahko pretekel 100km. In res… šele na 20 km (tam nekje po Ljubljanskih mlekarnah) sem začutil blage krče v desnem stegnu. Malo sem upočasnil, zmasiral pa so izginili. Vedno sem se hvalil kako znam poslušati svoje telo in znake, ki mi jih pošilja. (
ne bom se več).
Čist proti koncu poti sem se odločil, da preverim zadnji del PST-ja, ki mi ni bil čist jasen. Če se spomnite debate iz mojega posta
PST 101, sem napisal da se pri obvoznici nadaljuje kar naravnost proti Zaloški in parkirišču zraven Fužinskega gradu.
Bajsi mi je takrat povedal, da temu ni tako ampak da se gre čez obvoznico proti Polju. Seveda sem tudi to storil. Verjemite mi da se zelo dobro orientiram v prostoru. Točno sem vedel, da je nekaj narobe in vsi signali so mi govorili:"ne iti tam, ne iti tam…" ampak na asfaltu sem zagledal dve rdeči puščici in napis TEK. Pa sem si rekel - no dajmo pogledati. In namesto da bi se držal obvoznice, kot je
Bajsi rekel, sem šel skozi ta prepust v ograji. Seveda čez par minut, ko sem ugotovil, da grem preveč na vzhod in da nikjer ni podhoda pod progo, da bi lahko obrnil na jug (proti Golovcu), sem bil jezen na svojo odločitev. V tem času sem že pretekel skoraj do Zajčje Dobrave. Ustavila me je kot blisk pekoča bolečina v desnem kolenu. Stopil sem na kamen s desno nogo in sem slišal kako je zaškrgetalo v kolenu. (kakšen odvraten zvok) To je bilo par metrov pred Zadobrovško cesto. Nisem več mogel hoditi, kaj pa teči. Poklical sem prijatelja, ki se je že veselo tuširal.
ales123 je tek po PST-ju že končal po 2:22 min (svaka čast majstore!) in je rekel, da me pride iskati s avtom, če ne najdem prevoz. V tem času sem uštopal enega gospoda (ki BTW tudi teče in če slučajno to bere … hvala ti še enkrat), ki me je pripeljal do doma. Bolečina je hitro ponehala, ko sem sedel. Celo sem se tolažil, da je mogoče samo kakšen hud krč. Ampak, ko sem se spravil ven iz avtomobila je bilo še huje. (koleno je bilo že ohlajeno). Topli tuš je pomagal in spet sem lahko hodil.
Potem pa hitro v Slovenj Gradec na aero miting. Seveda tiste rdeče puščice pri obvoznici niso bile edine puščice ki so me zajebale. Tudi
Frecce Tricolore (tribarvne puščice) smo zamudili, ker so njihov nastop prestavili kako urco prej, kot je pisalo. No vseeno je bilo lepo.
V MOS-u v Celju sem hotel kupiti en roštilj. Ni zneslo, ker smo eno uro čakali na hrano v eni je*eni pizzeriji na pol poti med Mislinjo in Velenjem. Pizza je bila … bljak.
Mislite da bom tukaj končal? Aaaaaaa ne … motite se!!! Dan ne bi bil "perfect", če ne bi še 1 uro čakali pred Trojanam.
No, to je bila moja Nedelja … prokleta nedelja… nigdje nikog pustinja…
Torej, sem spet kripelj, ampak ne dam se jaz kar tako –
R.I.C.E. bo pomagal, saj veste kako jaz zelo dobro poznam svoje telo, poslušam znake, ki mi jih pošilja …
LP runner
