
..... sem imela natipknih že ne vem koliko vrstic, pa je pri oddaji nekam poniknilo

.
no, pa še enkrat:
to je bila moja druga polovička in z njo sem kar dobro opravila. štartala sem skupaj z možem in našim družinskim prijateljem, ki pa nama je kaj kmalu pobegnil naprej. mi2 sva se dogovorila za tempo 6:00 min / km (mož je premalo oz. skoraj nič treniral in sem bila vesela

, da je bil pripravljen ravno toliko, da mi je bil za zajca), če bi nama po 15. km ostalo še moči na rezervi, pa naj bi pospešila.
prvi kilometri so šli mimo brez težav, tam nekje na 10. pa me je začelo zmanjkovati in začutila sem bolečino v kolku oz. dimljah

. hvala... ne vem komu - krizica je kmalu minila..... ampak, ko smo pritekli na Dunajsko (naj bo prekleta

)..... ne samo, da me je v dimljah vse bolj boleleo, tam mi je tudi psiha skoraj zatajila. nisem vedela kako naj se prepričam, da je do cilja "samo še" 3, 4 km in hvala možu,da me je "šlepal" te zadnje kilometre. izbrala sem tako taktiko: tekla sem po sredini ceste, po dveh neprekinjenih črtah in videla samo moža korak pred menoj in ti dve črti

.... ko pa je zmanjkalo neprekinjenih črt, sem bila neznasko vesela glasnih navijačev (Lenči : raglja je pomagala ) in kljub temu, da sploh nisem več čutila nog (stegen) - takega občutka še nisem doživela

- kot da nog od pasu do kolen sploh ni bilo

, sem zbrala še zadnje moči za dober finiš. ura se je ustavila cca 5 min prej, kot na mojem prvem polmaratonu v Gorici. sem vesela!!!
čestitke vsem, zmagovalci smo vsi!p.s. danes gre po stopnicah malo težje

zmaga volje pomeni svobodo duše
