- 26 Okt 2009, 11:15
#203488
Ko sem se včeraj vozil z AnaLize TF (mimogrede, bilo je zelo prijetno in vsem,ki vas ni bilo, je lahko žal 
) proti domu in sem postajal prijetno utrujen, sem se malo zamislil. Minil je še en dan, poln intenzivnih doživetij in verjetno, bom rabil kar nekaj časa, da bom vse "sprocesiral", a nekaj je bilo očitno. Kljub temu, da je bil dan praktično popoln, sem imel en tak občutek neizpolnjenosti, nezadovoljstva.
Zakaj? Čemu? Res, da sem presegel zastavljen cilj, t.j. odteči polmaraton v času od 1:32 do 1:37 (tekel sem 1:31:49 neto), a vem, da sem še na 15-em kilometru imel v nogah čas za pod 1:30; vsaj tako sem se počutil. Po ovinku na Dunajsko pa se je čas-prostor skoraj ustavil in ni hotel nikamor. Mučenje do cilja, je skalilo užitek. Saj sem tekel in niti ne tako zelooo počasi, a ni šlo tako kot sem želel... Je bilo vredno? Namesto, da bi užil polnost trenutkov in energijo "špalirja", (hvala vsem, ki ste navijali, bili ste FANTASTIČNI
) ki se je vil od Evrope do cilja, sem se gnal za rezultatom, za tistih nekaj sekund. Kot, da ne bo še na stotine tekov, kjer bom lahko izboljšal rezultat 
In potem me zadane - malce več ponižnosti in hvaležnosti bi mi dobro delo. Odvrti se mi film 365 dni nazaj. Nedelja, 26.10. 2008, dan 13. Ljubljanskega maratona. Vzamem dnevni odmerek tablet in stopim na tehtnico. 101,2 kg (+30 % maščobe, BMI 32,67) Panika. V dobre pol leta sem se zredil za 15 kg, me prešine. Če bo šlo tako naprej, se bom razpočil. Nekaj moram spremeniti.
Zvečer gledam poročilo z maratona. Pojavi se mi nek občutek hrepenenja in oblijejo me solze. Tudi sam sem nekoč že tekel. IN BOM SPET se odločim. Bolezni in vsemu navkljub. Tek bo moja terapija, pot do ozdravitve...
Fast forward. 01.04. 2009. Zveni kot prvoaprilska šala, a ni. Po dobrih petih mesecih prebiranja člankov o prehrani, spreminjaju prehranjevalnih navad, kar nekaj urah prebitih na fitnesu in 17 kg manj, se oblačim v tekaška oblačila. Tekel bom.
Prvič po več kot dveh letih in pol. Začnem čisto počasi, reeees počasi, pa kljub temu lovim sapo. Vztrajam in pretečem 4,4 km v 35:33. Čaka me dolga pot, a nekje je treba začeti...
17.08. 2009. Dobim e-mail. Tekaški forum vabi na 2.TF10ko. To bi pa jaz šel. Toda ali sem dovolj pripravljen? Nekaj kilometrov se je nabralo v teh mesecih - 739,3, če smo natančni. Nič, grem in bom videl, kje sem.
Odtečem 10 km na stezi v 48:37. Dobro vzdušje, prijetna družba, stari občutki se vrnejo. Všeč mi je in še bom šel. Naslednjič na 6. Fotrov tek in potem kar na polovičko 14. LM...
Krog sklenjen. Nekaj vzponov in padcev na tej poti sem vam raje prihranil. Bila je trnova, a samo moja. In na to bi moral biti ponosen, ne pa da se sekiram zaradi rezultata. Ljudje smo včasih res hecni, tako osredotočeni na neke cilje, da pozabimo na pot po kateri stopamo. In ta je v resnici tista, ki je pomembna. Seveda bom še tekel, tudi za čim boljši rezultat, a odslej bom hkrati hvaležen za vsak dan, ko sploh lahko tečem...
) proti domu in sem postajal prijetno utrujen, sem se malo zamislil. Minil je še en dan, poln intenzivnih doživetij in verjetno, bom rabil kar nekaj časa, da bom vse "sprocesiral", a nekaj je bilo očitno. Kljub temu, da je bil dan praktično popoln, sem imel en tak občutek neizpolnjenosti, nezadovoljstva.Zakaj? Čemu? Res, da sem presegel zastavljen cilj, t.j. odteči polmaraton v času od 1:32 do 1:37 (tekel sem 1:31:49 neto), a vem, da sem še na 15-em kilometru imel v nogah čas za pod 1:30; vsaj tako sem se počutil. Po ovinku na Dunajsko pa se je čas-prostor skoraj ustavil in ni hotel nikamor. Mučenje do cilja, je skalilo užitek. Saj sem tekel in niti ne tako zelooo počasi, a ni šlo tako kot sem želel... Je bilo vredno? Namesto, da bi užil polnost trenutkov in energijo "špalirja", (hvala vsem, ki ste navijali, bili ste FANTASTIČNI
) ki se je vil od Evrope do cilja, sem se gnal za rezultatom, za tistih nekaj sekund. Kot, da ne bo še na stotine tekov, kjer bom lahko izboljšal rezultat In potem me zadane - malce več ponižnosti in hvaležnosti bi mi dobro delo. Odvrti se mi film 365 dni nazaj. Nedelja, 26.10. 2008, dan 13. Ljubljanskega maratona. Vzamem dnevni odmerek tablet in stopim na tehtnico. 101,2 kg (+30 % maščobe, BMI 32,67) Panika. V dobre pol leta sem se zredil za 15 kg, me prešine. Če bo šlo tako naprej, se bom razpočil. Nekaj moram spremeniti.
Zvečer gledam poročilo z maratona. Pojavi se mi nek občutek hrepenenja in oblijejo me solze. Tudi sam sem nekoč že tekel. IN BOM SPET se odločim. Bolezni in vsemu navkljub. Tek bo moja terapija, pot do ozdravitve...
Fast forward. 01.04. 2009. Zveni kot prvoaprilska šala, a ni. Po dobrih petih mesecih prebiranja člankov o prehrani, spreminjaju prehranjevalnih navad, kar nekaj urah prebitih na fitnesu in 17 kg manj, se oblačim v tekaška oblačila. Tekel bom.
Prvič po več kot dveh letih in pol. Začnem čisto počasi, reeees počasi, pa kljub temu lovim sapo. Vztrajam in pretečem 4,4 km v 35:33. Čaka me dolga pot, a nekje je treba začeti...17.08. 2009. Dobim e-mail. Tekaški forum vabi na 2.TF10ko. To bi pa jaz šel. Toda ali sem dovolj pripravljen? Nekaj kilometrov se je nabralo v teh mesecih - 739,3, če smo natančni. Nič, grem in bom videl, kje sem.
Odtečem 10 km na stezi v 48:37. Dobro vzdušje, prijetna družba, stari občutki se vrnejo. Všeč mi je in še bom šel. Naslednjič na 6. Fotrov tek in potem kar na polovičko 14. LM...
Krog sklenjen. Nekaj vzponov in padcev na tej poti sem vam raje prihranil. Bila je trnova, a samo moja. In na to bi moral biti ponosen, ne pa da se sekiram zaradi rezultata. Ljudje smo včasih res hecni, tako osredotočeni na neke cilje, da pozabimo na pot po kateri stopamo. In ta je v resnici tista, ki je pomembna. Seveda bom še tekel, tudi za čim boljši rezultat, a odslej bom hkrati hvaležen za vsak dan, ko sploh lahko tečem...
"Navadno je bil nor, imel pa je tudi svetle trenutke, ko je bil zgolj neumen."
Heinrich Heine
Heinrich Heine
