- 29 Okt 2009, 08:28
#203937
še mojih par besed:
Povedal vam bom, da 40 kilometrov in še tisti fičnk ni težko preteči. Ravno danes sem prijatelju napisal eno misel, ki me je prav navdušila. Pač, da se maratona lotiš z glavo, noge so pa samo pripomoček. Maraton je dolgoročna stvar, kot bi gradil hišo. Ni vse tako hitro, da bi lahko kar z rokava stresal. Pa ravno tak približno je moj karakter: vse bi rad naredil in opravil delo čim hitreje, da naj bi potem imel čas še za druge stvari.
Pridem na štart, ura je dvajset minut do štarta. Zato odtečem po slovenski. Srečujem znane obraze. Pa nisem srečeval samo obrazov, ampak ljudi v celoti, se pravi od glave z obrazom, pa vse do pet. Ne vem, kako znan obraz ali oseba sem jaz za njih. Jaz si lažje zapomnim obraz, kot pa ime. Štart bo čez deset minut. Postavim se za zajca z balonom za čas 3:30. To je moj današnji cilj, si mislim. Pet minut do štarta. Za mene slabši štart, kot prejšnja leta. Vedno so me Stroji motivirali. Danes pa igrajo na ploščadi pred maximarketom, mi, ki smo bolj v ozadju, jih sploh ne vidimo, samo slišimo jih po enem zelo švoh zvočniku. Njihov zvok se pa sliši, kot bi Darjano Meržaj poslušal po tranzistorju, kup šumenja. Tu mač, si spet mislim. Gotov si premalo mislim, si spet mislim. Ali pa nepravilno, si spet mislim, pa spet si mislim in mislim, kako bom odšponal 2 kroga. Eno salvo hrupa slišim in vidim kup dvignjenih rok pred seboj. Začelo se je. Zaženemo se in se ustavimo za kakšno minutko. Nadaljujemo počasi, prečkamo štartno črto, na kateri je samo piskalo in piskalo. Gužva ni za opisat. Paziti je potrebno kam stopaš, kam skačeš, kje boš hodil(a) ali tekel(a). Vse to se dogaja na šubičevi, nadaljuje se na tivolski, tobačni, tržaški,….prvi ovinek – semafor je najtežji. Ali teči po zelenici, ali po asfaltu, ali po sosednjem pasu (ki je bil prav tako zaprt za promet), ali si boš utiral pot med gnečo tekačic in tekačev, od katerih so nekateri in nekatere upravičeno štartali pred mano, veliko je bilo pa takih, ki bi v tistem trenutku, ko smo prišli do prvega ovinka, morale in morali biti še na štartni črti. Zajec za 3:30 je kar hitro izginil iz mojega dometa videnja. Takoj po prvem ovinku je nekam poniknil. Prvi kilometer, čas naj bi bil 5:30, kar je povsem normalno za tek v tisti gruči. Hitreje bi lahko tekel v primeru, da bi se povabil med VIP tekače. Srečam kolega, s katerim sva prvo debato načela letos na avtobusu, ki nas je popeljal na štart maratona v Gradišče, cilj je bil pa v Trstu. Pove mi, da ni prav dobro pripravljen, jaz pa njemu nazaj, da sem odlično. Tečeva, drugi kilometer, uro imam s seboj, pa sploh ne vem zakaj, ker nisem nikoli pogledal tega, koliko časa tečem. Malo prehiter sem, se mi takoj poraja ideja. A bo šlo še 40 kilometrov? Se mi poraja druga ideja. Kaj je bila pa tretja, se pa ne spomnim. Če je seveda sploh bila! Zavijemo pod železniškim mostom proti Rožni dolini, spet ovinek, robniki pločnika so zelo visoki. Vedno se izogibam robnikom oz. kakršnemkoli višjem nivoju, tokrat pa nisem preveč razmišljal o tem. Kilometri hitro minevajo. Sicer sploh ne gledam oznak (kdo bi vedel, mogoče jih pa sploh ni bilo, pravzaprav sem jih zelo zelo dobro videl v drugem krogu). Prvi dve osvežilni postaji izpustim. Mislim da izpustim tudi tretjo. Tekačev je preveč na teh postajah in nisem želel »drezati v osje gnezdo«. Tempo je soliden, med 4:45 in 4:50. Ne, to ni soliden tempo, to je več kot odličen oziroma prehiter tempo! Odcep za živalski vrt je desno (v to smer so, mislim da, tekli desetkarji), mi zavijemo levo oz. gremo naravnost. Sledil je tek po vodnikovi. To sem ugotovil šele v drugem krogu, ko sem opazoval stvari okoli sebe, jih vse potihoma v sebi preklinjal,…… Godbe več kot dovolj, navijačev še več, občutek je fenomenalen. A kaj meni to pomaga, če pa tekmujem sam s sabo in ne uživam v teku. To sem namreč »izustil« pred štartom, da grem prvih 30 ali 35 kilometrov uživat, potem se bom pa matral. Pa se je stanje obrnilo, kot »kona u Krop obrnejo«. Tečemo čez obvoznico, prečkamo celovško in za merkatorjem zavijemo na dolgo ravnino, vzporedno z železnico. Tam sem prvič namenil nekaj trenutkov mojim nogam. Leva je bila tako al tako »leva«, zato je bila pa desna toliko bolj delovna, kot pri vsakem športu moje noge so oziroma kot si razdelita delo. Desna pravi: kva je levakinja, leva pa mal pojamra: boli boli! Desno več obremenjujem in skušam bolj »zaposliti« levo, pa takoj začutim bolečino v mečih. Ah, sej bo, si napačno mislim. Ravnina se noče končati. Prva je končno za nami. Sledi spust pod železnico in vzpon ter ovinek levo za drugo ravnino. Mislim da tečem enakomerno hitro. Druga ravnina je prav tako dolga, v moji glavi pa je sigurno še daljša. Pojavila se je tista misel, kdaj bo že ovinek, pa zakaj tako dolga ravnina,….. S kolegom sva še kar z ramo ob rami. Tečemo mimo najboljšega soseda in pomislim na »basket-kolega«, ker ga bodo sem premestili iz gorenjske. Nič kaj prida ni to, vozit se s prelepe gorenjske v ta Kapital,…. Pa ne bom več o kapitalu, ker bi bolj malo besed zadržal, bi kar vse misli napisal, se pravi dva stavka. Dunajska cesta se bohoti pred mojimi očmi, sonce je že kar visoko, žarki mi na vsak način želijo nekaj povedati, pa ne razumem kaj naj bi bilo to. Po mojem je: Ustav mav, vosu! To, kaj so mi hoteli namigniti, sem ugotovil v drugem krogu na istem mestu Dunajske ceste, tam kjer nov asfalt še ni bil dobro zalit, kar me je že v prvem krogu jezilo, me živciralo, v meni izzvalo kup nasprotij, pljuča so hotela narediti nekaj podobnega kot glava; oba organa sta bila istega mnenja; noge so se pa puntale in zagovarjale svoj prav že en lep čas. Možgani so imeli toliko volje, da so dovolile vstop signalu, ki je prišel preko oči. Za vidnim signalom pa je pohitela še misel, seveda je imela nove superge, zato je bila tako hitra. Nosila pa je sledeče sporočilo: Matr, sej sam gradijo!
Tek po dunajski cesti je kar lep tek. Predvsem zato, ker si prisoten tam, kjer dirkajo, škripajo, trobijo,….., avtomobili in ostala prevozna sredstva. Sedaj si pa sam na tej ravnini, brez nepotrebnega hrupa in hitenja. Hitimo pa pač drugi stvari naproti. Torej bliža se 19-ti kilometer, pa dvajseti, »vlaki nas pozdravljajo« z zvočnimi signali nad progo, nobeden več pa ne dela UUUUUUU, UUUUUU, kot to počne moj mali Lovlo! Že prej sem na poti videl kar nekaj vzpodbujevalnih navijaških napisov: Dejmo oči! To je zihr meni namenjeno, sem si mislil. Pred namo me prehiti Grb, sledi mu zajc za 3:30. Kolega vprašam če so tako hitri. Ne samo midva imava tempo 5:10 (minute:sekunde) za kilometer. Tole se pa jaz ne grem še en krog, kako naj temu sledim? Prvi krog pretečem v uri tričetrt. Hiter sem, mogoče premalo hiter za dosego cilja, sigurno pa prehiter, da bi tak tempo držal še en krog. Navijači se sklanjajo čez barikade, zahtevajo avtograme od mene, fotografirali bi se radi z mano, mi padali v objem, me spremljali 100 metrov mojega hitrega tempa,…… Mimo parlamenta je vzdušje fenomenalno, ko pa smo naredilo ovinek na tivolsko, pa nikjer nobenega. Samo moja najdražja, prijatelj fotoaparat, en maxim, dva enervitka, pa še ena gospa. Ja, pa poleg gospe še flaška vode. To je bilo vse, kar v tem trenutku vidim in dobim na tivolski! Aja, dobil sem pa tudi en krč, katerega ne smem pozabiti. In to v levo mečo. Do križišča s tržaško je šlo, pol je pa kolega kr meni nič, kaj šele tebi, odstopil. Želodec ga je napadel, po mojem je zjutrej pozabil na »takratga«. Uf, sam sem, pa noge me bolijo, pa kaj ko bi še jaz odstopil, pa ne bit »baba« pa še najmanj dve ideji sem imel takrat v glavi. Tržaška, začel sem vse vleči počasi kot megla. Noga bi morala počiti. Ena ni hotela, druga pa bi najraje kapitulirala. Tako se začne potop moje ladje takoj na ovinku za podvozom ali podtekom pod železnico. Reši se, če se še lahko. Hodim, spet malo tečem, pa spet hodim, pa nekaj nepojmljivega in nezapomljivega brundam. Spet hodim, malo več tečem. Ne bom dosegel želenega rezultata. Zato, hitrih odločitev kot sem, sam s sabo sprejmem kompromis, da bom odstopil, da bom prej lahko pir pil. Ladja se še kar potaplja, jaz pa skočim v mrzlo morje, snamem številko, obrnem smer hoje in se odpravim pešaka proti štartu ali cilju. To se zgodi tam nekje na 24.em kilometru. Srečujem znance, kolege, prijatelje, zajce, opala lani sem držal zajca za čas 3:45, sedaj mi je pa odtekel v nasprotno smer. Spet hitra odločitev, da bom pretekel krog do konca. Gospa me je videla, kako sem odstopil in me je videla še enkrat in pozdravila mojo »herojsko« odločitev. S pospešenim tempom lovim zajca za 3:45. Ujamem ga oziroma ju. Ponosen, da rešujem svojo kožo na barki, ju prehitim in tečem par metrov pred njima.
Pa nisem držal njunega tempa prav dolgo. Leva noga, od ritne mišice do meča me boli. Kot bi si nož zasadil. Pa ne vem kam, v hrbet, v srce, v možgansko celico? Ne vem, kaj se dogaja. Spet hodim, hoja je kar dobrodošla. Začnem teči, noga je zgodba zase. Ritna mišica me je že tako bolela ampak da bi imel celo nogo napol mrtvo, tega pa še nisem doživel. Tokrat vidim da tečemo po vodnikovi, česar prejšnji krog sploh nisem želel ne imel časa gledati kje smo. Intervale hoja-tek še nekajkrat ponovim. Več je teka. Počasi ampak res počasi se vlečem čez celovško mimo najboljšega soseda, nadaljujem po, meni najljubši, ravnini. Hodim samo še na osvežilnih postajah, se pravi vsak drugi kilometer in pol. Prikruncam čez prvo ravnino, kateri pa sledi, meni spet neljuba, druga ravnina. Dolga je, še daljša kot prva. Morija boleče noge in potapljajoče se ladje se nadaljuje z nič zmanjšanim tempom. Vse okoli meni se mi zdi enako. Če bi se dva avtomobila zaletela, to sploh ne bi pritegnilo moje pozornosti. Med tekom gledam dva metra predse v tla, tako da bi se kmalu v kolega Grb-a zaletel. Ja Grb, kaj pa je s tabo? Nekaj od soli pa krčev pa bolečin slišim, ostalo pa ni pustilo pečata v tistem delu možganske celice, kjer naj bi se kopičili podatki in informacije o dogodkih, politiki, gospodarstvu, recesiji, ……….., Lovrotu, najdražji,……….., dobrih babah, se oproščam, ženskah,….., dobri pijači, nepozabnih dogodkih, ………….., znanje pridobljeno v šoli in gostilni,…….
Pritečem na dunajsko, tisti nedokončan drobec ceste me ponovno znervira. Pa samo še ravnina je pred mano, si pravim. Postaja, sladkorja nikjer. Samo voda in enervit. Vode sem popil v zadnjem krogu kar lepo količino. Naj me koklja zabaše, če jo ni bilo celo galono (3,785411784 litra). Ravnina, moja misel se je ulegla in šla počivat. Kar bi zelo rado storilo tudi telo. Gospodarsko razstavišče, zagledam najdražjo, misel se med spanjem obrne. Nekaj cukra stresem vase, pa mandarino pojem, pa horuk do cilja. V drugem krogu sem pojedel kup sladkorja. Bojim se, da mi bodo plombe iz lukenj v zobeh ven popadale. Tečem pod železnico, gledalcev je za spoznanje več kot v začetku drugega kroga na tivolski ulici. Še tista ravnina do name, zavoj in že bom v cilju. Število navijačev, bolje rečeno vzpodbujevalcev, se z bližanjem cilju povečuje in to ne po funkciji y=x, linearno, ampak po kvadratni funkciji y=x2. Kakšno hiperbolo bi lahko vmes pripisal, a kaj ko sem pozabil kako iz gledajo te funkcije. V zadnjem kilometru pa kar stopim na gas. Predzadnji ovinek. Potem pa še zadnji. Tisti zadnji metri se mi ne zdijo tako dolgi, kot se mi drugače zdijo na vsakem maratonu ali polmaratonu. Lepo se mi teče. V cilju sem. Zadovoljen sem, da mi je uspel veliki met, potapljajočo barko in njeno posadko rešiti pred najhujšim. Skrbeti sem moral, da je kapitan imel čist pogled na pot pred seboj, da ga ni voda zalivala, obenem pa paziti, da na ladji ni bilo preveč vode in da je po razburkanem morju, polnim ljudožerskih ali človekožerskih morskih psov, z visokimi valovi, barko brez izgubljenega dela ladje ali kakšne vidne poškodbe pripeljal do varnega pristana, to pomeni sedenja na rdečem tepihu v cilju. Seveda si kapitani med seboj čestitamo za uspeli podvig. In tako naprej do konca. Jah, na koncu si je pa kapitan, mislim da zasluženo, dva pira prvošu s prjatli na zaloški cesti. Pa ne konkretno na cesti!
Pred naslednjo borbo naj kapitan upošteva sledeče:
- Na štart naj ne pride tri ure pred štartom
- Obleče naj se vremenu primerno dovolj toplo
- Ne ogreva naj se tri ure
- Naj ne preizkuša nekih novih, neutečenih stvari, kot so nove superge, pa CEP štunfe
- Naj mogoče malo manj popije pred štertom
- In zadnje, najpomembnejše, naj v zadnjem tednu pred odisejado zaklene pivo v trezor, za katerega ne pozna vstopne kode
Nekaj malega napisanega.
Pozdrav, Primož
), noge pa vedno težje. Okoli 25. km sem se že sprijaznil, da pod 3 tokrat ne bo šlo, a ko sem vzel en gel, ki sem ga mimogrede enih 5minut bezal ven iz žepa, se mi je nekaj energije vrnilo. Tako sem se na tridesetem kilometru zopet prelevil v optimista. Noge so postale spet lažje, volja do teka se je vrnila in tako sem naslednjih pet kilometrov spet tekel v tempu iz prvega kroga. Kmalu po 35. km pa sem začutil krče v nogah, zato sem bil prisiljen upočasniti. Zajčka in kakšnih 5 tekačev, ki so tekli z njima, so me ujeli in dokončno sem se sprijaznil, da se pod to zame magično mejo, ne bom spustil. Tako sem zadnjih 5 kilometrov odtekel v tempu okoli 5min/km in zgrešil cilj za 4minute. Kljub temu pa sem zadovoljen, saj sem tudi v zadnjih kilometrih uspel teči brez hoje na vsakih 100m 
.V svoji kategoriji sem bila 25ta, na štartu sem izgubila slabi 2 min, če bi se prerinla še bolj naprej bi bilo to še kako minuto, no bom doma pogledala, kaj pomeni 4min odbitka v moji kategoriji 
