- 03 Nov 2009, 10:24
#204676
Prvič sem vas začel brati v pripravah na letošnji maraton. Enkratno je bilo stopnjevati navdušenje ob vaših prispevkih. To je moj prvi prispevek, ki je žal malce daljši, ker so bili vtisi po maratonu enkratni. (napisal sem ga po maratonu v torek, ko so bili občutki sveži. zamujam ker sem čakal na avtobus za palmonovo)
Vedno sem živel športno življenje, a na prireditve sem začel hoditi šele ob koncu avgusta lani. Najprej predvsem na kolesarske vzpone in na začetku so bili res fenomenalni občutki ob teh prvih dogodkih. Za konec leta pa sem želel prvič preteči LM 42km, pa čeprav nisem še niti 21km nikoli. Za ogrevanje sem šel na Rokov tek (en mesec prej), ki ga časovno ne štejem ravno za prvih 21 (saj je več kot pol poti gor in dol po griču! – a bilo je lepo). Čeprav je šlo brez problema sem vedel, da bo potrebno za maraton narediti nekaj treningov teka. Tako sem moje neutrjene noge s pretiravanjem in športnimi copati za tenis (kakšne tekaške copate neki?) po asfaltu načel. Teden pred maratonom sem začutil bolečino v kolenu. Dva dni pred štartom po dvigu številke in polnem vzgonu od veselja pred prireditvijo, sem šel še na zadnji trening tek. Bolečina se je takoj pojavila in zelo ojačala. Nato sem jo hotel s kolesarjenjem v klanec raztegniti, a sem totalno uničil koleno. V soboto zjutraj sem vedel, da je sanj in veselja konec. Razočaranje je bilo nepopisno (pa čeprav je samo tek). Začel sem šepati in tako še en teden, bolečina je pa čisto izginila po 3 tednih. Štart sem pa le z velikim razočaranjem pospremil ob progi... Letos sem marca šel v Sežano na prvi pravi polmaraton. Kljub manjši bolečini v kolenu, sem bil zelo zadovoljen s počutjem na teku in hitrostjo. Užival sem v teku in prireditvi.
Poleti sem se ukvarjal z drugimi športi in nisem šel na niti en tek. Le na kakšen trening tek na Šmarno goro. 5 tednov pred letošnjim LM se mi je navdušenje povrnilo, da pretečem prvi maraton. Prva dva tedna sem naredil za moje razmere dobre treninge, skupaj 90km plus vmes veliko ur tenisa, nogometa in kolesarjenja. Potem pa so se začele težave in v treh tednih sem pretekel le še 60km ker se mi je vsakič po začetku teka po daljših odmorih pojavila znana bolečina v kolenu. Ker nisem želel ponoviti lanske napake, sem raje ob vsaki mali bolečini prenehal teči in par dni počival. Vmes sem bil še tri dni prehlajen ter skozi do maratona pil čaj. Mirkal sem se, kot da sem iz stekla, da se mi ja ne bo kaj zgodilo in bom končno odtekel in videl kaj je to maraton. Letos sem za pravo doživetje po dvigu številke šel tudi na testeniko. Zadnji dan in zjutraj sem naredil še zadnje planirane korake do štarta. Kaj jesti, piti, obleči, kdaj, kako na štart. Vse je šlo po planu. Na štartu nisem bil preveč nervozen. Doživetje je bilo enkratno, ko smo Slovensko prevzeli tekači in ne avtomobili. Vreme je bilo iz minute v minuto lepše. Še zadnjič na wc, malce razteznega teka in že so nas bobni in odštevanje spremili na štart. Vau, za navijače. Bravo, vsa čast. Ko začneš teči in so ob progi, je res neverjetno. Bil sem čisto zadaj, tako kot so rekli v coni C, pa sem moral vse dokler nisem prišel ven iz Večne poti prehitevati in se malce prerivati. Me ni motilo, ker sem se skozi samo smejal od veselja nad vzdušjem. Ko so nam ploskali, bi tudi jaz najraje. Vmes pa razni orkestri s glasbo, pa zvočniki, vau, res poživitev. Počutil sem se kot turist in prvih 10km sploh nisem tekel prehitro na srečo, ker bi me lahko ponesli, saj sem skozi gledal naokoli in se ukvarjal s prehitevanjem. Celoten prvi krog sem užival v okolici in prav nič nisem bil utrujen. Pred začetkom sem se bal, da se bo bolečina v kolenu pojavila prehitro in bom že v prvem krogu težko tekel. Tako da sem bil tudi srečen, ker je bila majhna in me ni motila (razen psihično). Vmes sem moral narediti par čudnih brc, da raztegnem kolena in bolečino. Ustavil se nisem na nobeni postaji, ker nisem potreboval, čeprav sem vedel kako je pomembno, zaradi zelo slabe izkušnje na kolesarskem maratonu Franje. Potem pa zaključek kroga na Slovenski. Pravijo koridor. Res prelepo je teči med navijači. Še vedno je bilo ogromno tekačev in zato res ne vem kako bi lahko optimalno pretekel 21km, če bi šel na postavljanje rekorda, zaradi prehitevanja. Potem so mi se pojavile misli sodelavca izpred nekaj dni, ko je rekel, da res ne ve, kaj na tem svetu bi ga prepričalo, da ne bi zavil v cilj in kako bi se naj prepričal, da začneš še en krog. Le za mili sekundo sem želel iti levo, ker so vsi šli tam in izgledalo je, da je tam zabava. Vendar bolj od tega sem se počutil ponosnega. Kako je naenkrat nastala praznina pred mano, kako veliko ljudi je šlo v cilj in le par hrabrih je ostalo in nadaljevalo. Par pravih in vztrajnih ljudi. Takoj se je pojavilo razočaranje, ko ni bilo več toliko tekačev in navijačev. Počutil sem se osamljenega ali pa nekaj podobnega, ko si na zabavi in je vsega dovolj od muzike, hrane, dobre volje in ljudi, potem pa greš domov in si ves osamljen. Pač postaneš slabše volje in takrat sem začel teči. Prej sem se ukvarjal z okolico, sedaj sem bil pa prepuščen sebi. Tivolska in Tržaška res nista bila najbolj vesela kraja, a sem kmalu po cesti na Brdo in nekaj sončnih žarkih prišel spet v dobro voljo. Noge so šibale, vmes sem se še pogovarjal z drugimi in videl še par 100m pred sabo zajca za čas 3:30min. Lovil sem ga po Večni poti, a kot sem na koncu analiziral sem teh 5 km šel malce prehiter tempo in me je dobra volja ponesla. Ko sem prišel ven iz gozda pri Rožniku, sem se šele prvič zavedel, da se je začel tek. Zajca nisem nikoli ulovil in hvala bogu tudi tisti za menoj ni mene. Ko sem šel še enkrat mimo zastav in do Merkator centra je bil tek še normalen in sem prehiteval ostale. Ko se je začela cesta na Stegnah, ko je na 31km stal vmesni čas, ko sem obrnil smer teka proti jugu, se je pa iz km v km začela kalvarija. Do takrat sem popil le en kozarec vode in pojedel eno mandarino. Ta ravnina do konca je bila tokrat zelo dolga in komaj sem čakal na koncu, da dobim nekaj vode. Dobil sem jo končno in pomagala ni kaj veliko. Noge niso več šle, ker so bile pretežke. Potem pa še Drenikova in nazaj proti severu. Noge sem avtomatsko premikal, prehitevali, so me vsi starčki (res, tudi čez 60 let), a kriza v glavi še ni bila preveč grozna. Oba kolena sploh nisem mogel raztegniti z upogibanjem in sem delal resnično majhne korake. Zmanjkalo me ni v trebuhu ali glavi ali zaradi bolečine, ampak ker noge niso več hotele iti. Zadnjih 11km sem naredil tempo 6min in 10 sec. Kar bi najbolje opisal, kot je nekdo že prej omenil in sicer, da če bi me kdo prisilil, ne bi mogel nikoli na treningu teči tako počasi. Sem si rekel, da bo bolje, ko se bom spet obrnil na jug in šel po ciljni ravnini po Dunajski. V glavi so mi odmevale besede iz foruma, kjer so rekli, da cesta postopoma pada in je lažje. Preko mosta sem se prvič ob postojanki ustavil, tako da sem v miru spil kozarec vode. Več pa nisem želel piti saj tako ali tako me je skozi nekaj malo tiščalo na wc. To ne štejem za prenehanje teka in lahko rečem, da sem se tudi wcju odrekel, samo da sem pretekel 42km, ker hoja zame ni opcija. Zadnjih 5km je trajalo neskončno in samo še zajc za 3:45 min me ni prehitel, če so me že vsi drugi. In tukaj je podvoz pod železnico in potem ciljni šprint po Slovenski. Žal nisem mogel vse navijače spremljati in doživeti nepopisnega doživetja, ker sem bil v mukah. Vendar je bilo še vedno enkratno kako te bodrijo. Edino kar bi mi bilo še bolje, če bi kdo od znancev, prijateljev, ali punca tekli ob meni in me bodrili za tistih par metrov, takrat bi pa stisnil vse iz sebe, bil bi ponosen in mogoče bi želela priti ven še kakšna solza. Še zadnji ovinek, tokrat sem pa res vžgal šprint. Moč se je vrnila, nato pa napovedo še tvoje ime, kot eden tistih ljudi, ki je pretekel to razdaljo. Ni važno v kakšnem času, vsak je zmagovalec zase (čeprav bi štel tu, le tek brez hoje). Na cilju pa sem se smejal, dvignil roke v zrak in pomislil: Ja, dosegel si cilj. Pretekel si ga. Tam te še pričakajo fotografi, ki se jim želim čimprej izogniti. Nato pa še zaslužena medalja. Na vsaki prireditvi dobiš neko potrdilo, ki ti kasneje ne pomeni toliko, kot prvič, ko premagaš nek napor, a ta mi pomeni skoraj največ (od rekreativnih udeleženj sigurno, od zmag v raznih panogah pa ni isto). Na koncu pa še skoraj največje priznanje, ki si ga dobil in za katerega si garal. Majica z napisom za menoj je 42km maratona. Takrat sem od nasmeha prišel v jok a hitro se zaradi množice ljudi okoli zaustavil. Pomislil sem na željo po teku lani in poškodbi, po začetku priprav izpred 5 tednov, ko sem se odpravil na pot da izpolnim cilj, pomislil sem o nekaj pretečenih km in kako me je spet letos bolelo koleno, kako nisem treniral, zaradi bolečin samo zato, da bi lahko tekel na prireditvi. Yes. Pretekel sem ga. Nisem bil lačen ali žejen, vendar nekaj vitaminov je bilo treba nadomestiti in vsega po malo iz obloženih miz, je bilo prekrasno zaužiti na koncu. Potem sem se zavedal, da je moje telo čisto polomljeno in trdo, noge vse boleče, nisem mogel počepniti, hoditi po stopnicah, raztegniti noge ali roke. Hodil sem čisto zlomljeno in pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi moral še teči. Trajalo je 10 minut, da sem sploh normalno stal in še nekaj minut, da sem lahko zgornji del telesa malo raztegnil. Noge sem poskušal, a so bile bolj trde in boleče. Pogledam naokoli in vidim, da so vsi polomljeni, vsi so trdi, nihče ne more normalno po stopnicah hoditi. Nasmejal sem se in šel še po topli obrok. Na koncu pa tako srčno želel še diplomo o dosežku. 3:42 oz. skoraj 6 minut manj kot bruto čas. Samo v opombo, koliko zadaj sem štartal in koliko sem jih moral prehitevati.
In za zaključek danes, dva dni po prireditvi. Včeraj sem šepal, ponoči nisem mogel spati, ker me je vse bolelo. Danes bolj normalno hodim in tudi koleno bo čez par dni v redu. Ahilova tetiva in ostale stvari so boleče, a sem srečen. Tako kot je rekel eden, kako se zaganjamo za časi in smo razočarani, če nam ne uspe ali če si bolan in razne dejavnike krivijo zakaj ni bil idealen tek, moramo se in to jaz sedaj čutim, da je važnejše po vseh naporih to, da sem dosegel tako dolgo pričakovan cilj in tudi če je šlo 11km težko in brez boljših priprav, sem zadovoljen in srečen s časom. Vsa čast navijačem in vsa čast organizatorju. Vem da ni tako pomembno kaj dobiš in če sploh kaj ob prijavi, a to je tako kot darilo za božič, ko smo bili otroci in ko te nekdo obdari, ter z velikim navdušenjem odpreš darilo (vrečko) ter pogledaš vse kaj sem dobil (zastonj). Ob raznih kvalitetnih in koristnih dodatkih pa si še toliko bolj zadovoljen nad darilom. Pa tudi zahvala, da so zaprli ceste avtomobilom, čeprav so se mi kar smilili na Celovški, ko niso mogli iti preko. Ali pa Dunajska in Slovenska. Pa kako ljudi ta tek združuje in naredi boljše ljudi, kako odstrani skrbi in nas naredi srečne. Predvsem tekače, pa tudi nekatere zavzete navijače. To je v pravem pomenu praznik. Praznik teka je praznik za našo dušo. Zato vse, ki niso nič rekreativni pozivam naj pridejo na našo stran in se pridružijo pa tudi, če samo na 10km, da boste videli kako enkratno je to doživetje biti na tej strani prireditve. Predvsem zaradi okolice, ki je enkratna, na koncu pa zaradi sebe, ker si polepšamo življenje s takšnimi trenutki. Saj so še boljši trenutki v življenju kot npr. orgazem, zadeti gol, ljubezen, poroka, dobiti otroka ipd…a prvi maraton bo po tolikih ovirah zame ostal v prekrasnem spominu. Sedaj pa hitro na naslednje in če bo koleno dopuščalo, da bom užival v teku in dosegel čas pod 3:30.
Hvaležen sem, da sem bil del dogodka in upam, da ste se preborili skozi ta dolg sestavek. Moral sem opisati težave s kolenom, da je ta dosežek sedaj še bolj vreden. (sedaj je noga super in gremo v palmanovo, jeej).
in vsako leto več
like it 
