- 26 Sep 2004, 22:14
#21225
Lučko, runner,
na anketno raje ne dam odgovora. Je popolnoma odvisno od vaju ...
Moji spomini na prenehanje kajenja so precej sveži, saj sem letos spomladi nekako uspel prenehati. Tudi s tekom. Bilo pa je precej težko.
Nikoli ne bom pozabil mojega prvega nekadilskega dne. Podoživel sem ga vsaj še stokrat in ob vajini drzni (vsekakor pravilni) odločitvi ga lahko še enkrat:
Hhhrrrrr...hhhuuuhh ...Drriiiinnnn ...Hrr, hhhhrrrr, hhrrrrrrrr , mljask, mljask, ...hhuuhh. Driiiinn ... Hrrrrrrr...hhhhuuuuh ... driiiinnn.
"Huuuh, kje je ža ta ura", si mislim, "aha, lej jo prekleto stvarco". Tresk (pa da ne boš več zvonila).
"Pa kdo se je spomnil, da je treba zjutraj vstajat? Preveč brihten že ni bil...", veleumno premlevam sedeč na robu tople postelje, boljša polovica še spi, njej ni treba tako zgodaj pokonci. Uh, nekaterim velja.
Najprej nekaj minut "nadzvočnih" rutinskih opravil: umivanje, zajtrkovanje, oblačenje, podiranje hitrostnih rekordov na poti v službo ...
S sodelavci najprej "jutranji sestanek" in ob kavici vsaj eno ali dve cigareti. Nekako je vendar treba obeležiti začetek dneva in vsakodnevnih delovnih opravil, mar ne? Aaaah, prehitro sem rekel. Danes ne, danes pa res ne. Ne morem že prvi dan prelomiti obljube, ki sem jo dan poprej prostovoljno dal sam sebi. Danes bo moj prvi dan brez kajenja. Moram biti jeklenih živcev in trdne volje, saj nisem vendar slabič!
Mhm, gledam okoli sebe ter pri sosednji mizi opazim mladenko pri dvajsetih kako s svojimi lepo našminkanimi ustnicami "poljublja" cigaretni filter. Razlagajoč sogovornici o včerajšnjem žuru se smehlja, srebra kavico in z užitkom kadi cigareto. Drži jo med dolgimi prsti, poljublja jo s svojimi vlažnimi ustnicami, naravnost srka iz nje tisti opojni vonj po žarečem tobaku. Popolnoma jasno mi je, da pri tem uživa natanko tako kot sem užival jaz poslednjih petnajst let. Užitek brez primere. Zavidam ji. Uh, kar simpatična se mi zdi tale punca, še posebej roka v kateri drži cigareto. Na mizi je škatlica Kim mentol. Nikoli jih nisem kadil, pa vendar si jih v tem trenutku neznansko želim.
Kar najbolj neopazno se nagnem nekoliko naprej in vstran, da bi vsaj na trenutek uspel ujeti vonj kadeče se cigarete in potešiti svojo jutranjo željo po cigareti. Ne gre tako enostavno, celo stol moram malo premakniti, da ujamem malo kadečega vonja. "Mmmmmmm ...., to je to", ugotovim skorajda na glas, pri tem pa se ob užitku vdihavanja cigaretnega dima udobno zleknem na stolu ter kar najbolj z užitkom pijem svojo (prvo nekadilsko) kavo.
Ni bilo tako hudo za prvič, če ne bo hujše, bom zagotovo zdržal brez kajenja. V pisarni se poln elena zatopim v delo, že tako sem si namreč preveč naložil in sem nekoliko v zaostanku. Odgovorim na nekaj elektronskih sporočil, opravim nekaj telefonskih pogovorov, uredim zapiske in naloge z včerajšnjega dolgega sestanka s stranko. Ko tako tipkam in hitim sestavljati pogodbo za drug posel, se mi zazdi, da mi nekaj manjka. V ustih imam čuden občutek, drugačen okus, kot običajno. Seveda, po eni uri in pol grem običajno ven iz pisarne na prvo čikpavzo, danes pač ne.
"Samo še bolj se osredotoči na delo, skoncentriraj se, želja po cigareti bo zagotovo minila."
Pa ne mine, samo še večja je. Kar duši me in nekoliko si razrahljam kravato ter naslonim nazaj. Zaprem oči in skušam misliti na kaj vzpodbudnega, lepega, ..., ne gre. Želja po kajenju je čedalje večja.
Trpljenja me odreši trkanje na vratih pisarne. Uh, popolnoma sem pozabil na sestanek, nisem pripravljen, niti najmanjšega pojma nimam s kom se srečam. Hja, saj sem rutiniran človek s prakso v prodaji, bom že kako. Ne bo prvič.
Odposlušam stranko z enim ušesom, ob tem povem nekaj fraz in na koncu sklenem srečanje z obljubo: "Naredili bomo tako da bo za vse najbolje ...". Ves neučakan se poslovim in se nemudoma odpravim proti mini kuhinji ter si zmočim obraz s hladno vodo. Ob pogledu v ogledalo se ustrašim svojega izraza na licu, počutim pa se še bolj grozno kot izgledam. Mislim samo na eno in edino stvar, ki mi ne da miru.
"To je verjetno začetna kriza! Močan si, tvoja volja je trdna, le tako naprej", skorajda kričim in si pri tem živčno manem roke.
Do konca šlužbe komaj kaj omembe vrednega postorim, pravzaprav večino časa razmišljam o tem kako "slabo" se počutim ter se sprašujem če ima moje početje kakšen smisel. Živo podoživljam trenutke prejšnjega dne, ko sem si po teku rekel: "Miki, ne boš več kadil, dovolj je bilo tega sranja ...". V tem trenutku mi je že popolnoma jasno, da ne bom mogel tako enostavno prenehati. Verjetno bo potrebna pomoč še koga in čeprav nisem nikomur zaupal namere o prenehanju kajenja pri priči sklenem, da bom povedal vsaj najbližjim, pa četudi se bom ob neuspehu na smrt blamiral. Vendar v preostanku dneva v službi, sklepu navklub, nikomur ničesar ne omenim.
Pisarno zapustim v veliki naglici, kar tečem k avtomobilu po ustaljeni vsakdanji poti. Kot prikovan k tlom obstanem pred kioskom, prav tistim, kjer običajno vsak dan kupim zavojček nikotinskih paličic. Skušnjava je velika, tako velika, da se obrnem in stečem nazaj ter v velikem krogu prečkam cesto in se po drugi strani pomikam proti avtomobilu. Kasneje na poti domov, bi se moral ustaviti še v supermarketu in nakupiti nekaj malenkosti, listek s spiskom imam nekje v žepu, a vendar se raje ne odločim tvegati, kajti vse manj si zaupam. Kot neuravnovečen tleskam z jezikom v ustih, cedijo se mi sline. Skušam se skoncentrirati na vožnjo in na poročila na radiu, pa ne gre. Z levo roko držim volan, z desno si skušam nekako masirati vrat. Popolnoma trd je, vse mišice imam napete. Počutim se grozno. Še nikoli tako obupno.
Doma bolj mimogrede kaj spregovorim, v glavnem molčim. Lačen sem kot volk, tako da kosilo kar zmečem vase. Sledi seveda obvezna kavica na terasi, kajti zunaj je prijetno toplo. Prijetno sit, bolje rečeno zgolj polnega želodca, se zavalim na ležalnik in moja najboljša polovica (kaj polovica, bolje rečeno devet desetin) nama prinese kavico. Bljak, najslabša kava. Popolnoma brez okusa. Naredim dva požirka, kot se reče, prvega in zadnjega ter molče obsedim. Sonce me prijetno greje in običajno bi stekel sproščen pogovor o dogajanju v službi ter o tem, kaj bomo počeli v nadaljevanju dneva. Pa kar nekako ne gre. Odgovarjam precej zaprto in odrezavo, skorajda pikro pri tem nemirno potrkavam s prsti po mizi, po kolenih, po stolu. Navsezadnje si roke nekako prekrižam na prsih in jih tako držim skupaj, da me vse boli. Ob vprašanju, če je kaj narobe, se zgovorim na slab dan v službi. Saj je bil res slab, tako da se nisem ničesar izmislil, najpomembnejšo stvar pa kljub temu zamolčim.
K sreči obred pitja kave hitro mine, tako da se poln elana primem za (okoli)hišna opravila. Od vneme in notranjega besa se kar iskri in dve gredici na vrtu sta precej hitro, po nepolnih dveh urah, pripravljeni za sejanje ali pač sajenje (to ni v moji domeni - sem zgolj fizikalec na vrtu) raznovstne zelenjave. Ves čas udrihanja z lopato po nič krivi zemlji in opletanja z grabljami, nekateri to početje običajno imenujejo "rahljanje" ali po domače "štihanje", se ubadam samo z željo po kajenju. Ničesar drugega ni, ničesar drugega nikoli ne bo, ... Kaj bi dal v tem trenutku za eno samo cigareto. Vse, res bi dal vse ... Skušam moralizirati in v sebi pametovati o škodljivosti kajenja, ponavljam, da če neham do petintridesetega leta, se v nekaj letih izničijo škodljive posledice kajenja in lahko potemtakem dočakam "običajno starost", tako kot da ne bi nikoli kadil. Pa kaj bi se človek ubadal se tem koliko časa bo živel, važno je živeti ta trenutek. In ta trenutek si neskončno želim, da bi kadil. Samo eno cigareto, samo eno samcato.
Mrkega obraza in obupnega razpoloženja se sesedem ob vrtu in opazujem sadove svojega dela. V meni vre. Sklenem, da je za danes dovolj tega motoviljenja in je morebiti bolje, da si omislim vsaj kakšno urico teka. Praviloma pred, med in po njem ne občutim želje po kajenju, torej bo tek blagodejno vplival na moje počutje in vsaj nekoliko zmanjšal (pre)veliko željo po kajenju. Po svoji ustaljeni progi tečem sprva precej sproščeno, a že čez nekaj trenutkov ne slišim več glasbe v ušesih, ne vidim več steze po kateri tečem. Divjam kot nor, srčni utrip podivja. Mišice so popolnoma trde kot v krču in popolnoma zadihan se moram ustaviti. Ne gre več. Zavedam se le ene misel, ki kljuvajoče razjeda mojo koncentracijo na karkoli drugega kot nanjo: "Ciiiigggaaarettooo, želim si eeeennnooo samo cigareto!". Hkrati občutim kako močno trpim, bolj kot sem si mislil da bom. Popolnoma omotičen se obrnem in še z večjo hitrostjo tečem nazaj. Noro. Zmešalo se mi bo. Kar slabo mi je, a vendar se nekako privlečem do doma in do tuša. Celo uro se skušam pomiriti in sploh ne opazim, da je že zdavnaj zmanjkalo tople vode. Premražen, nejevoljen in popolnoma izčrpan se brez večerje odpravim v posteljo. Izgovor, da se nakako slabo počutim sploh ni zlagan in vsaj zaradi tega nimam slabe vesti.
Ležeč v temi skušam misliti na tiste običajne stvari, ki me sicer navdajajo z navdušenjem, optimizmom in voljo do življenja, a le težko sledim rdeči niti svojih misli, ki mi neprestano "skačejo" z ene stvari na drugo, ter se kot v začaranem krogu ali kakšni Esherjevi sliki nemogočega vračajo nazaj na eno samo začetno točko: "Cigareta, cigareta, ... en dim, samo en dim". Tako mineta vsaj dve uri, ne da bi sploh opazil. Naposled se mi pridruži moja družica, vendar mi ni niti do pogovora, kaj šele do česa drugega, zato se pretvarjam da spim. S kotičkom očesa kljub temu opazujem najlepšo žensko, ki sem jo kdaj srečal v življenju, kako se pripravlja, da bo legla poleg mene. Res je lepa, a kaj mi to sedaj koristi ob tako obupnem počutju. Želim si vsaj ali pa samo ene cigarete, ničesar drugega kot to! Ničesar, nothing, nada, ... Ko leže se nežno stisne meni, me objame, nežno poljubi in potiho vpraša: "Spiš?". Vztrajam v pretvarjanju, v svoji notranjosti pa naravnost kričim od napetosti. Moja pretveza je uspešna in kaj kmalu zaslišim njeno enakomerno dihanje. Zaspala je.
Naslednjih nekaj ur je težko opisati. Popolnoma buden, moker od znoja, izmučen od premagavanja želje po kajenju nekako pred jutro zaspim.
Hhhrrrrr...hhhuuuhh ...Drriiiinnnn ...Hrr, hhhhrrrr, hhrrrrrrrr , mljask, mljask, ...hhuuhh. Driiiinn ... Hrrrrrrr...hhhhuuuuh ... driiiinnn ...
Uro to jutro ugasne moja boljša polovica, jaz pa le napol odprem oči. Vse okoli mene je megleno, skorajda ničesar ne vidim. Prva jasna misel, ki mi preseče zavest: "Kadil bi, neskončno rad bi kadil ...".
Kajenje sedaj po več mesecih ni več prva jutranja misel, a vendar se še kdaj zalotim, da je druga ali tretja, ... pa vendar se držim. Pri tem mi je pomagal tudi tek. Od takrat sem skadil tudi že kakšno cigareto, ampak to je le izjema, na vsakih par mesecev kakšno, ob posebno "razuzdani priložnosti in družbi". Uspel sem priti do stopnje, da se obvladam. Do popolnega pozabljenja bo zagotovo minilo še veliko časa.
Želim vama iz srca in iskreno, da vama uspe.
Vso srečo in kar najmanj mentalnega trpljenja.
LP, Miki
"Vse" je samo "začetek"!!!
Saj veste no pain no gain! 
(v nasprotnem primeru bo kazen seveda vzgojna)
