Zadnje novičke

[solatka]

Tudi jaz se strinjamz Urošem.

Baina, mogoče res nisem prava za deljenje nasvetov, ampak bi ti svetovala obisk strokovnjakov za to (psiholog...). Verjamem, da imaš polno glavo nasvetov in analiziranja in, da ti je vse odveč.

Ampak kot si že sama ugotovila, je ta reč močnejša od tebe.Super je, da se zavedaš, da imaš probleme. Ampak to še zdaleč ni dovolj. Nekaj je globoko v tebi, ki ti preprečuje biti ti. Ki ti preprečuje živeti, ki ti dopoveduje, da nisi dovolj dobra. Prosim, ne se mučit sama... Poišči pomoč (lahko tudi brez vednosti staršev). Čeprav se ti sedaj ne zdi tako - ti bo lažje, verjemi. Ne boš se vrtela ves čas v enem začaranem krogu, ker ti ga bodo znali presekati in te usmeriti na drugo pot.

Pa to, da poiščeš pomoč strokovnjakov ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. Sploh ne. Pomeni, da si pametna, ker poiščeš lažjo pot (ok, nobena ni lahka... ampak zakaj bi sam trpel, če ti je lahko nekdo v veliko pomoč) iz tega kroga v katerega si padla.

[abcd]

Bi rad podal še moje mnenje na tvoje težave.

Volja do športa, kondicija, psihološke težave...vse je odvisno od zdrave presnove.
Če nehaš teči, se ti v prihodnje volja do teka ne bo zmanjšala. Vsekakor ti pa priporočam, da se ukvarjaš z večimi športi kot pa samo z enim, saj ti za to nihče ne plačuje pa še tvoje telo bo bolj veselo , ker ne boš obremenjevala vedno istih mišic. Poslušaj svoje telo, ne pa napisanih programov.
S šprotom se ukvarjaj samo takrat ko to telo išče, saj si takrat ne delaš nobene škode.
Poznam nekaj tekačev in kolesarjev, ki delajo po programu potem se jim pa z leti vse zameri, ker delajo nekaj na silo. Rezultate imajo pa zanemarljivo boljše od nas, ki športamo kadar se nam zljubi. Poleg tega pa imamo več veselja in zabave od tega.

Z optimalnim delovanjem črevesja in ostalih prebavnih organov dobiš vse pomembne iz hrane sestavine v kri kot npr. pri tebi železo.
Jaz sem skoraj vsak dan jedel meso, mlečne izdelke, jajca pa mi je primanjkovalo B12, tako, da je zelo pomembno kako deluje črevesje, skladno s tem pa vsebina zaužite prehrane.
Tako kot ne trenirati na silo tudi jesti ne na silo, saj takrat želodec ne bo mogel vsega prebaviti in si spet delaš samo škodo. Če je možno jej vedno tisto česar se ti lušta (oh, b, zelenjavo ali sadje). Sladice, bela moka, hranila z visokim GI ti prej ko slej uničijo prebavo in črevesno floro.
Svetujem ti, da si prebereš na internetu nekaj o kandidi in acidozi ali zakisanosti telesa.
Drugače pa vsekakor po mnenje vsaj dvema specialistoma. Psihologa lahko kar preskočiš.
Skakalec Peterka je tud mislil, da mu bo pomagal pa nič .

[Baina]

No da se po dolgem času spet javim (šola in obveznosti mi včasih ne pustijo časa še za pisanje). Vidim, da mi pomagate in mi svetujete in to mi veliko pomeni .
Zavedam se da hodim po tankem robu, da lahko zabredem še globje v težave (kot sem že). Vsak dan se jokam, ker več res ne zmorem. Moja psiha mi pač dela sto na uro in kontrolira moje telo. Se vrtim v tem začaranem krogu. Mogoče se nekomu zdi, da je to lahko premagati, ampak je težko. Trudim se, jem več, toda želim si tudi več vaditi, ampak so mi domači omejili čas na 30 min dnevno. Meni se to zdi premalo. Koliko sem lahko dejavna, ker res brez tega ne vem kak mi bo. Bojim se, da bi izgubila pozneje to voljo do športa, do miganja, do aktivnosti in bi se potem preveč zredila
. V teh dveh dneh smo se doma že neštetokrat pogovarjali o tem, z mamo sva jokali(atije pač ne jočejo ali pa nočejo tega pokazati). Pomaga mi pogovor, ker sem bila precej časa zaprta vase in nisem nikomur zaupala (ker sem misila, zakaj bi druge obremenjevala s tem, saj ni vredno).
No kot ste že nekateri omenili, da naj grem k osebnemu zdravniku. Ko sem se prvič spopadala s to težavo, me je že takrat hotel poslati k psihiatru, ampak je raje počakal. Takrat sem se res pobrala, začela jest, ubogala (res pa je da se takrat nisem ukvarjala s športom v tolikšni meri oz. se skoraj nisem). Vsak teden oz vse na dva tedna sem se morala hoditi v njegovo ordinacijo tehtat. Bila sem tudi mlajša (14let). Sedaj pa se neprestano kontroliram, kontroliram okolico in sem ves čas zamišljena, premlevam to in ono, koliko kalorij sem pojedla, morala bi vzeti manj in takšne nepotrebne stvari (čist brez veze). Starša sta me že hotela peljati k zdravniku, toda jaz nočem. A naj grem vseeno? Kaj mi bo povedal? Kaj bo z mano naredil? Me bo poslal k psihologu? Ker tega nočem.
Zaradi vseh teh težav z mojo psiho velikokrat ne morem spati, včasih se mi zdi da sem čist odveč, se ne znam več vključit v družbo (nekdaj je bilo drugače). Tudi koncentracija in motivacija za učenje mi padata in bojim se da bo to posledično vplivalo na moj uspeh (ki pa mora biti prav dober, za nadaljnji študij).
Tudi zebe me neprestano, imam mrzle roke, bledo kožo in suho kožo na rokah, vrti se mi. A je to posledica padca sladkorja? Ali česa drugega? daje me tudi zaprtost (posledica hrane?)
Včasih ko se najem čutim da je poln želodec. Res je da se ne najem čist do sitega ampak normalno. A za eno uro občutim kot da bi bil prazen in čutim malo lakote. Zakaj je tako, če sem pred eno uro imela obrok? Kako je mogoče da čutim spet lakoto. A je to normalno?
Zanima me tudi, koliko je priporočljivo da grem gor s kg v enem tednu? (trenutno imam 44.5 kg) a starši od mene zahtevajo, da naj imam naslednji teden 46 kg. A je to še normalno? 1,5 kg na teden? Ali raje naj počasi?
Saj je v redu, če se med tem ko se pač »redim« in zdravim, še gibam? Koliko krat? 4-5 krat po 45 min? ali lahko več? To me pač veseli (čeprav sem včasih popolnoma brez energije), mogoče želim tudi na nek način skuriti kcal, da bi se boljše počutila, se znebila vsaj delčka tistega občutka, ki me grize in mi daje slabo vest, toda če se ne bom gibala, bom imela spet slabo vest? Kaj vi menite, se sedaj ne bi smela gibat?
No veliko vprašanj imam in upam da se vam ne zdijo neumna. Res bi rada prišla iz tega kroga, ker več ne zmorem, nimam več moči. Toda spet me kmalu najde tisti strah, ki noče in noče izginiti. Rada bi bila normalno dekle, z do 50 kg (upam, da mi ne bi ušli kg više navzgor- to se vedno znova in znova sekiram in mogoče to tudi zaustavlja moj napredek in kontrolira mojo psiho in telo), rada bi bila vsak dan aktivna z istimi treningi kot sem jih imela do zdaj se pravi zjutraj 30min in popoldne 1,5 h (sedaj imam omejen čas, kar se mi zdi izredno krivično) rada bi bila odlična tekačica, ki bi na teden pretekla 40 km ali pa še več, rada bi jedla vse po vrsti in ob tem uživala (polek tega pa se ne bi sekirala koliko kalorij sem zaužila, da se ne bi sekirala ko bi pojedla kakšno čokolado, puding- a je puding zelo nezdrav?) rada bi živela športno, zdravo življenje, rada bi bila nasmejano dekle, polno energije, optimizma, veselja do življenja, ki bi prekipevalo od zdravja in zadovoljstva.
To so moje sanje. Upam da bodo resničnost.

[abcd]

Sem te hotel vprašati kako prebava pa je bilo nekako več kot očitno.
Ko ti prebava ne dela več v redu, se v telesu nabira veliko toksinov, da jih jetra in ledvice niso več zmožni čistiti.
V čiščenje se vključijo indokrine žleze, kar pa pomeni nepravilno delovanje telesa.
Če imaš čas si preberi kakšno amatersko knjigo, vsekor pa preberi na internetu kar sem ti napisal v zgornjem postu. Je osnova, ki bi jo moral vedeti vsak srednješolec.
Obvezno pa zdravnikom po diagnoze.Za zdravljenje se lahko odločiš sama, vsekakor pa brez tablet, če nisi v resnejši nevarnosti.

Na pudingu sem enkrat videl dva E-ja.
Za prvega je pisalo, da škodi črevesju, za drugega pa, da škodi možganom.
Če ga narediš z homogeniziranim mlekom si kuhaš atomsko bombo.

[Uroš Sobočan]

Biješ dvojno bitko, rada bi premagala vse skupaj a obenem ti stanje v kakršnem si ustreza. Nisi še pripravljena, nimaš dovolj moči, nisi odločena.

Moški ne jočemo. To je mit, neko splošno načelo, moški smo močni, moški ne popustimo, dejstvo pa je da smo tudi mi pod kožo krvavi. Mogoče ne joče pred tabo, a verjetno so tudi njegove oči kdaj rdeče.

Osebni zdravniki ponavadi nimajo izkušenj z motnjami hranjenja, tudi večina psihiatrov pri nas ne saj enostavno niso izšolani za take primere oziroma bodimo realni nimajo praktičnih izkušenj, in tako naredijo več škode kot koristi (z enim sem se skorajda stepel ker me je zmerjal pa nisem vzkipljiv). Če želiš resno, strokovno pomoč potem ti predlagam Enoto za motnje hranjenja.

Zebe te, mrzle roke, bleda, suha koža, vrtoglavica, zmanjšanje koncentracije. Telo ti samo da jasno vedet da mu resno začne primanjkovat snovi nujno potrebnih za življenje. Lakoto kmalu čutiš ker si podhranjenja in telo enostavno rabi energijo.

Glede pridobivanja teže, na začetku gre zelo hitro, to je posledica absorbcije vode v mišice, in sama veš da mišice, ki jih je manj, "več" tehtajo. Glede gibanja, zdaj razmišljaš kako bi vsako kalorijo ki jo vneseš skurila, toda telo rabi tudi energijo za "razmišljanje", bitje srca, ter ostalih življenjskih procesov, tisto energijo, ki jo ponavadi skurimo na treningih je višek in jo je potrebno pokrit z večjim energijskim vnosom. Sedaj zmanjšaj gibanje na minimalno, tam 3x30 min na teden je več kot dovolj.

Tvoja psiha pač ni odločena za korake, ne niso lahki toda če želiš "normalno" zaživet moraš ukrepat kar se tudi sama zavedaš. Volja do športa, mogoče te mine, mogoče ne, če te maš TF in malo morje folka, ki 24 ur na dan pazi nate, misli nate in se sprašuje kako si, tako da te nima bit česa strah, ker motivacija pride sama od sebe.

Ja srečen sem, po 4 letih boja, 178cm, imel sem 35 kg, sedaj jih imam 62. Optimizma ne manjka, rad ga delim z drugimi, očitno je da uživajo v moji družbi, nekateri mi pravijo "čudežni" dečko. Sem športnik z dušo, lansko leto sem postal najmlajši ultramaratonec Slovenije, tedensko pretečem v povprečju več kot 100K na teden, pa nimam punce. Pojem kar se mi zalušta, pač jem bolj zdravo to je dejstvo, ampak to je življenjska odločitev, tudi čokolado pojem, pa puding si tudi skuham, testenine pa mi ponavadi polepšajo dan.

Vsak ima sanje, problem je da nekateri le sanjajo, ostali pa jih živimo.

Lp

Uroš

[Uroš Sobočan]

Na pudingu sem enkrat videl dva E-ja.
Za prvega je pisalo, da škodi črevesju, za drugega pa, da škodi možganom.
Če ga narediš z homogeniziranim mlekom si kuhaš atomsko bombo.

Škodi tisto kar imaš v glavi, vse ostalo je stvar zdravega razuma.

[stena]

Tale o pudingu in mleku je pa mene kar zelo zelo zmotila.. Katera stvar danes pa nima E-jev? Če bi gledali kaj je vse zdravo ne bi jedli ničesar več. Od majhnega z veseljem zbašem puding vase (pa to ne malo) in vedno ga bom, mleka spijem najmanj pol litra dnevno (pa ne tistega direkt iz krave) in mi nič ne manjka oziroma sem še vedno možgansko in črevesno priseben.

Ne ga srat!!!

[abcd]

Ne vem zakaj ste tako začudeni.
Vse vam lepo piše na internetu in strokovnih knjigah. O škodljivosti homogeniziranih izdelkov imate na tone materiala in pričevanj. Tudi jaz sem ga užival kakšnih 10 let. Normalno, da če poješ en puding, s škodljivimi E-ji in HOM. mlekom, na teden ti ne bo nič, če se pa to ponavlja dnevno pa vprašaj tiste, ki ne presnavljajo več mlečnih izdelkov, kako so.
Drugače pa malo spremljaj medije, ki vsakih toliko časa kaj umaknejo iz prodaje zaradi škodljivih snovi. Nekatere snovi so v Z Evropi že prepovedane.
Če si kuhaš bolj zdrav puding pa pozabi vse skupaj. Atomska bomba je bila pa bolj fraza.
Če pa dolgo uživaš škodljive snovi pa tudi ni več zdravega razuma.
Človeško telo je preveč kompleksno, da bi lahko človek zaupal kar nekomu na forumu, ker že pregovor pravi: "Kar je nekomu zdravilo je lahko drugemu strup".
Zato punca kar do specialistov na svojem področju, o prehrani si tudi sama čim več preberi.

[stena]

se opravičujem za tako primitiven komentar

[Uroš Sobočan]

Sprašujem se:
mesečno dajo ven različne raziskave, ko ugotovijo, da je nekaj zelo zdravo spet drugo škodljivo
problem je da je (ponavadi) naslednji mesec stvar že čisto obratna, da dojamejo nove raziskave da je stvar, ki je bila zdrava sedaj škodljiva in škodljiva zdrava
sčasoma se ti zazdi, da je vse to le tržna igra in farbanje človeških možganov
večina nima možnosti uživati domače hrane, spet pred kratkim sem prebral raziskavo, ki piše o tem da organska hrana ni nič kaj boljša.
Odločiš se a boš vsak mesec zamenjeval stvari ali se za nekaj odločil.
Že sedaj večinoma sodim med čudake, ker se trudim prehranjevat zdravo, kaj bi šele rekli če bi začel z E-ji paradirat.
Imam svoja prepričanja, dokler sem zdrav in mi nič ne manjka jim bom sledil.

[abcd]

"Organsko pridelana hrana ni bolj zdrava od ostale!"
http://24ur.com/specialno/nega_in_zdravje/organsko-pridelana-hrana-ni-bolj-zdrava-od-ostale.html

Na 24 ur, malo obširneje plus nekaj komentarjev. Tudi sam sem takrat bral ta članek. Prvo sem bil besen od njihovega spreobračanja namena raziskave, na koncu se mi je pa že smešno zdelo na kakšen način pretentajo nekatere ljudi.
Preberi ga še enkrat. Raziskava govori o hranilnih snoveh, vitaminih in mineralih ne pa o škodljivosti pesticidov itd. Spodaj je tudi nekaj komentarjev.

Če te samo malo spomnem so nekaj mesecev uamknili iz prodaje CIMET, saj ne moreš verjet, preveč rakotvoren. Pa hruške, ki so bile škropljene s prepovedanim škropivom, za zelenjavo pa je dovoljeno. Popoln nesmisel.
Pri komercialnih razsiskavah boš vedno lahko prebral, da je kava zdrava v normalnih količinah, menda tri na dan. V ostalih nekomercialnih boš lahko prebral, da je škodljiva.

Tega je res ogromno, kot si sam rekel. Sploh je v fitnesu tako, kjer ima vsak svoje ugotovitve. Drugače pa imam tudi sam podobna načela. Dokler gre v redu se tega držim. Moram te pa seveda pohvalit iz kakšne situacije si se izvlekel.
Za čudaka te pa imajo verjetno tisti, ki so veliko pri zdravniku, fizičnega dela pa nezmožni. Ko boš ti čez kakšnih 10 le še kar tekel, bodo oni že dobri potrošniki pri Krki in Leku.

[jezek.teka.teka]

Vsak dan se jokam, ker več res ne zmorem.
(...)
V teh dveh dneh smo se doma že neštetokrat pogovarjali o tem, z mamo sva jokali(atije pač ne jočejo ali pa nočejo tega pokazati). Pomaga mi pogovor, ker sem bila precej časa zaprta vase in nisem nikomur zaupala (ker sem misila, zakaj bi druge obremenjevala s tem, saj ni vredno).
(...)
Starša sta me že hotela peljati k zdravniku, toda jaz nočem. A naj grem vseeno? Kaj mi bo povedal? Kaj bo z mano naredil? Me bo poslal k psihologu? Ker tega nočem.
(...)
Zaradi vseh teh težav z mojo psiho velikokrat ne morem spati, včasih se mi zdi da sem čist odveč, se ne znam več vključit v družbo (nekdaj je bilo drugače). Tudi koncentracija in motivacija za učenje mi padata in bojim se da bo to posledično vplivalo na moj uspeh (ki pa mora biti prav dober, za nadaljnji študij).
(...)
Rada bi bila normalno dekle, z do 50 kg (upam, da mi ne bi ušli kg više navzgor- to se vedno znova in znova sekiram in mogoče to tudi zaustavlja moj napredek in kontrolira mojo psiho in telo).
(...)
rada bi živela športno, zdravo življenje, rada bi bila nasmejano dekle, polno energije, optimizma, veselja do življenja, ki bi prekipevalo od zdravja in zadovoljstva.
To so moje sanje. Upam da bodo resničnost.

hej, zdravo!

lepo, da si se oglasila!

odgovarjam ti iz svojih stališč, pa malo bolj na kratko, ker nimam toliko časa:
vsakodnevno jokanje je morda znak, da si se soočila s čem, kar si prej zanikala in je zato mogoče čisto v redu, da jokaš vsak dan?


zdravnik, psiholog itd ti ne bo naredil ničesar proti tvoji volji. pacient ima vedno možnost zavrnit zdarvljenje, operacijo, poseg, zdravila... kot pa je uroš rekel, mnogi ne vejo, kako se soočiti s tako situacijo. na tvojem mestu bi se obrnila na insitucijo, ki ti jo je priporočal on. če so usposobljeni, zakaj pa ne? poleg tega se boš tako ponovno soočila s s vojim problemom, se morda zjokala pred tretjimi osebami... oni te ne morejo pozdravit, lahko se le sama - oni ti pri tem lahko pomagajo.

včasih si se lažje vključila, ker si bila otrok in zato je šlo vse lažje. težave z vključevanjem imajo vsi v tvojih letih in občasno tudi odrasli. to je normalno, čim prej se navadi s tem živet. pa postani izbirčna - če se nekam ne moreš vključiti, ni nujno, da se sekiraš, da je s tabo kaj narobe; lahko da je z njimi kaj narobe, če te ne sprejmejo. so pač polni nekih svojih negotovosti, slabosti itd.

zakaj ne bi smela imeti več kot 50 kg? to se ti zdi primerno za tvojo višino?

imaš visoke cilje - optimizem, dober uspeh, zadovoljstvo, sreča, polna energije... na misel mi pridejo reklame, ki ob reklamiranih izdelkih prikazujejo prav takšne ljudi. me zanima, če poznaš koga, ki je vedno dobre volje, poln optimizma, uspešen v šoli itd? (mislim,d a taki ne obstajajo, razen če so ves čas na drogah, hehehe; pa še to se potem nekje sesede vase, kot si ugotovila pri sv oji zasvojenosti s hujšanjem - je nehalo bit zabavno). tvoje zadovoljstvo in sreča je izhajala iz vedno nižjih številk na vagi, sedaj pa nimaš več osnove za zdovoljstvo, ker si vse stavila na nižanje tistih številk - številke so te privedle do točke, ko si shirana, šibka in obsedena s premlevanjem. prvi korak je, da se za silo porihtaš, spraviš kile malo gor in vztrajaš pri teh kilah - uroš napisal, da telo marsikaj zmore, ne vsega (poglej si še enkrat). drugi korak pa je, da išči srečo in zadovoljstvo drugje, ne v videzu in tehtnici; to je dolgoročni ključ do rešitve.

držimo pesti zate, da ti uspe!
obljubim, če te mine volja do športa, pridem v tvoje konce pa grem tečt s tabo!

[Uroš Sobočan]

Tega je res ogromno, kot si sam rekel. Sploh je v fitnesu tako, kjer ima vsak svoje ugotovitve. Drugače pa imam tudi sam podobna načela. Dokler gre v redu se tega držim. Moram te pa seveda pohvalit iz kakšne situacije si se izvlekel.
Za čudaka te pa imajo verjetno tisti, ki so veliko pri zdravniku, fizičnega dela pa nezmožni. Ko boš ti čez kakšnih 10 le še kar tekel, bodo oni že dobri potrošniki pri Krki in Leku.

Dobro si napisal, sicer pa v dobrem spominu mam tudi da naj bi celo pred kratkim ugotovili da svinjska mast ne povzroča holesterola, najhujša pa mi je da maš na rastlinskih oljih še posebej označeno ne vsebuje holesterola, marketing - farbanje, tako je.

Ravno odebeljen stavek imam ves čas v glavi

Sicer pa življenje je eno samo, sam se odločiš ali si ga boš še sam dodatno otežil, spoznaš da je bolje ne se sekirat za vsako stvar, ki ni taka kot bi "morala" bit. Začneš uživat in vsak dan je nek nov izziv, takrat srečo vidiš v majhnih stvareh.

[ton]

Baina, vso čast za tvojo izpoved. Te zadeve s hrano so grozna zadeva v plus in v minus: zadnjič sem gledal nek dokumentarec z naslovom 'Ženska z 240 kilami', v katerem kirurg, ki je revi z zmanjšanjem želodca skušal pomagati, pravi takole: tole s hrano je najhujša odblika zasvojenosti. Kar vprašajte nekoga, ki ima velike uspehe z zdravljenjem alkoholizma, kako mu bo šlo, če naj pozdravi človeka, ki naj vseeno spije vsaj ene tri kozarčke na dan.
In odtegovanje hrane je še hujše.
Tudi jaz ti svetujem strokovno pomoč, ker pa o zadevi kar nekaj prebiram in slišim, se bojim, da v večini znanost še zmeraj ne premore več od metode, ki so jo pri tebi že poskusili (ubogaj in jej, sicer vzamemo to, potem ono...) in je prvič zalegla. V prehranskih motnjah je skoraj zmeraj nekaj 'zadaj', pri mladih ima večinoma opraviti s starši, vzgojo, travmami iz otroštva. Zato bi bilo res modro, če bi se ti in tvoji pomenili s kakim psihoterapevtom (to so lahko psihiatri in psihologi), RES pa se lahko primeri tudi, da se bo tudi v tem primeru družba tistih, ki ti že zdaj žugajo 'ubogaj in jej', samo povečala. Ker ima Uroš dobre izkušnje, svetujem, da ti po osebnem sporočilu nekako pove, kateri so tisti strokovnjaki, ki so njemu dejansko pomagali, in se potem nekako skušaj spraviti v stik z njimi (preko napotnice osebnega zdravnika).
Še to naj dodam: če ti je enkrat že uspelo, je to dobro. Torej imaš moč obrniti zadevo na bolje že sama in ni razloga, da bi ti ne uspelo še enkrat.
Uroš, tebi pa samo čestitke. Četudi je tvoje ultraštvo na nek način še zmeraj 'vzdrževalna terapija', si konec koncev bistveno bolj zdrav 'rezultat' kot nek pomirjen 'kavč krompir'.

[Pingo]

Zanima me tudi, koliko je priporočljivo da grem gor s kg v enem tednu? (trenutno imam 44.5 kg) a starši od mene zahtevajo, da naj imam naslednji teden 46 kg. A je to še normalno? 1,5 kg na teden? Ali raje naj počasi?

Le zakaj biješ bitko še z vago.Opusti tehtanje za nekaj časa,upoštevaj svoje občutke,če si lačna po eni uri si pač lačna in zopet kaj prigrizneš,isto velja s tekočino..valda če si žejen piješ mar ne....vem,da je včasih težko ampak...just do it.Poznaš vse instrumente okrevanja in tudi veliko dobrih nasvetov je bilo podeljenih,potrebno je samo potegniti črto..oziroma ko boš pač pripravljena na ta korak,do takrat pa ...ne obupaj in se potrudi