MojcaZ napisal/-a: Še 1krat hvala za postojanke, odlično družbo (drugič prosim malo več besednega zaklada
),
Tisti, ki ne marate daljših besedil lahko skočite na zadnji odstavek, kjer je povzeto vse.
Zbiti sneg, plundra, mehak sneg, ozke gazi, klanci in neskončne bele poti z drevoredi so moj besedni zaklad zakopale v globino neizrečenega. Letošnji debi na tej razdalji je narekoval previdno trošenje energije, čeprav psiholoških prednosti, ki izhajajo iz komunikacije med tekajočimi udeleženci, največkrat daleč pretehtajo kalorije, ki gredo v jeziček, namesto v meča in stegenca.
Še en obraz te lepe proge, obroča, ki je nekoč objemal Ljubljano, sedaj pa teče po vseh njenih predmestjih, tako umetelno, da si veliko v naravi in hkrati nikoli več kot dobrih 5 km od središča mesta; zimski obraz, ki mi je ostal v spominu iz zime 2004/20005 ko je bila ta proga pol leta pod ledom in sva imela z njo zmenek vsako soboto dopoldan. Bil sem njen zvest oboževalec in jo še vedno sem ter tja obiščem, v spomin na stare čase, pa tudi
z upanjem na nova nepozabna srečanja in doživetja.
10 tekačic in tekačev, norcev, fanatikov (vsaka čast štajercem, oziroma natančneje rečeno tistim, ki ste se pripeljali od tamm, res ste carji,m pravzaprav ste bile carice v večini), ki pa kljub temu žanjejo odobravanje naključnih sprehajalcev, ki so vsaj deloma okuženi z istim virusom želje po gibanju kljub (ali pa prav zaradi) preko noči sveže zapadli snežni odeji dokazuje, da se da tudi v takšnih razmerah tečti. Prvo polovico z radostjo duše in telesa in brez "safra in jj-ja". Trpljenje in prispodoba ježa se pojavita šele v drugi polovici. Tako kot pri maratonu. Namesto običajne vročine se spopadamo z progo, kjer je nekaj asfalta luksuz, ko se napete noge, sledeč tehniki postavljanja na drseče, menjaje se s kašatim plundrastim terenom, za hip sprostijo in hvaležno zagrabijo v nekoliko višjem tempu. Ne morem verjeti, da tečem v vodilni skupini, saj letos takšne razdalje še nisem šel. Kljub temu, da imam s seboj nahrbtnik, sta bili klasična okrepčevalnica Classixa in leteča okrepčevalnica Zajca ("nomen est domen" ali nekaj podobnega bi ob tem pristavili stari latinci) več kot dobrodošli. Čaj na njih z napolitanko ali mandarino je najboljša praktična razlaga razlike med vrednostjo in ceno v ekonomski teoriji. Neprecenljivo, to bi morali uporabiti v tistih reklamah.
V družbi z gospodom 5:00, za katerega sem imel občasno občutek, da se tudi poskuša držati zgoraj navedenega izreka latincev (če poslovenim upravičiti svoj nick - tudi jaz nisem "fen" angicizmov v slovenčini press

) in MojcaZ pridno cepate kilometre, sam varčujem z energijo in mi kar dobro gre. Čisto na koncu sicer ponovomo Runnerjevo varianto (naj nam bo oproščeno, je kar pasalo skrajšati za tisti kilometerček). Ura je ostala v svoji osnovni funkciji kazanja zgolj trenutnega časa. Pulza tako ali tako nisem prebijal, noge sem pa kar čutil.
Na cilju na žalost nisem dobil nagrade, pozneje sem na slikah videl, kaj sem zamudil, a me je premamila želja po hitrem in dolgem srečanju z domačim tušem in predvsem luksuzom tople vode, ki je povzročala radosti v vseh celicah mojega nekoliko utrujenega tekaškega teleščka.
Zadnji odstavek. Bilo je nepozabno, v odlični družbi, z odličnimi postojankami. Generalka teka trojk je uspela, pridemo še, tudi če bo malo manj snega.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.