- 01 Mar 2010, 13:35
#216713
Pozdravljeni spoštovani ultraši!
Še par besed o poteku avanture čez Pohorje , predvsem za tiste, ki si jo želite narediti še letos ali naslednjo zimo...
Torej, od Dravograda - po Šisernikovi poti na Kremžarjev vrh- Kope- Črni vrh- Ribniški vrh- Šiklarica- Lovrenška jezera- Pesek- Šumik- Areh Belvi- v Maribor!
Začel sem dokaj pozno ob 8,30 h (prvi avtobus iz MB je peljal le do Radelj, naprej (do Dravograda) sem "štopal"), Pred vstopom v gozd nad Dravogradom si nataknem dereze (Cyty) in se podam v strmino po Šisernikovi poti proti Kremžarjevenm vrhu nad Sl. Gradcem. Snega (trdega in delno poledenelega) je kar nekaj, ampak "drži" in gre brez težav. Pred mano so sveže stopinje in hitro dohitim pridnega planinca ki z žago v roki "čisti" stezo za nedeljski pohod PD Dravograd - po Šisernikovi poti. Malo pokramljamo. Hitro sem na grebenu in cesti kjer nadaljujem tekaško. Lep sončen dan mi z grebena ponuja krasne poglede na s soncem obsijane Koroške vršace, Grintavce, Karavanke .... Krasno. Na cesti je ledeno in dereze kar pomagajo. Proti Kremžarjevem vrhu je nekoliko več snega in potrebno je delati gaz, ampak nič hudega. Koča je (izjemoma) bila odprta ( četrtek) in si privoščim krajši počitek in osvežitev . Pri kapelici pozvonim trikrat za srečo in se zapodim proti Kopam. Pogled se odpre in uživam v prekrasnih razgledih. Do ceste delam gaz, ampak ni sile, propadanje je "znosno". Na cesti je špura od motornih sank ki dovoljuje tudi rahli tek. Sledim špuri in ne markaciji... Napaka, saj špura gre v "neznano". Po "bližnjici" se le vrnem na markacijo, ampak "bližnjica" pomeni težavno gaženje snega do nad kolena v hrib navzgor in skozi neprehodno gost gozd... Res obupno. Zgubim kar nekaj časa in energije... Ampak "bližnjica" je bila v pravo smer in z veseljem ugotovim, da niti i tako hudo. Živ žav in muzika na Kopah , ter coca cola in hot-dog me dodatno motivirata in tekaško (z nežnimi koraki) po s soncem obsijanem grebenu sem hitro na Ribniški koči. Vmes se obračam in "pasem oči" na čudoviti pokrajini in razgledih. V koči na hitro pojem nekaj malega in se napotim naprej proti Lovrenškim jezerom. Na Ribniškem vrhu me čaka "prva resna preizkušnja": naprej peljeta (v dve smeri) le dve špuri od motornih sank . Katera je prava? Izberem levo. Ne razmišljam preveč le sledim če gre v pravo smer. Špura zdrži le lahek korak, tako , da občasno propadam. Z veseljem ugotovim, da sem na "pravi špuri". Kar hitro sem na sedlu Šiklarica. Špura je tudi naprej do Lovrenških. Sonce počasi pojema, ampak je še vedno toplo in čudovito. Narava okoli je krasna in vzamem si čas tudi za ogled teh izjemnih lepot v zimskem času. Neopisno lepo. Nikjer "žive duše" in kar žal mi je, da sem "edini" , ki je deležen teh lepot. Proti Pesku se odločim za tarnsverzalno pot in "gaženje" snežnih zametov. Ampak, ker je navzdol - ni težav. Na Pesku si privoščim pošten obrok in počitek. Pred mano je bilo še cca 30 km znane poti , ampak - po temi. Naredim se za temo in podam v dokaj toplo in jasno noč. Tokrat je pred mano dvom kako do Šumika? Po cesti za Klopni vrh ali po bližnjici- markaciji. Po bližnjici je bila narejen sicer "dobra špura" , toda, ali gre skroz proti Šumiku? Odločim se da "tvegam". Do križišča Osnakarica - Falski ribniki ( Klopni vrh) - super. Tu pa je špura zavila proti Klopnemu vrhu. Malo "preklinjam", in razmišljam , ali nadaljevati po špuri, ali "gaziti" po bližnjici - po markaciji? Slabe izkušnje z gaženjem in dejstvo, da se mi ni nikamor mudilo, noč pa je bila jasna in dokaj topla, nadaljujem po špuri proti Klopnemu vrhu. Z veseljem ugotovim, da je daljši ovinek bil le "rešitev za prečkanje potoka", in da špura le gre proti Šumiku. Tiho noč in nočno idilo za trenutek prekineta le hrup in svetloba dveh motornih sank, potem se vse spet pogrezne v temo in tišino. To mi da nov zagon in sem hitro pri Šumiku. Šumenje slapov ob jasni noči me prevzame. Naredim počitek. Nekako le pridem do vode v potoku in se za silo odžejam. Pojem tudi "ostanke" kosila". Nadaljujem proti Arehu in se v mislih že veselim "osvežitve" v koči ali v hotelu. Nič od tega, ura je 22 in vse zaprto. Poskušam v Ledenici (gori luč). Odprejo mi in se odžejam ( ampak dajo mi le vodo (?)). Zunaj je ledeno in ni druge kot dereze na noge in naprej. Razveselim se dejstva, da je naprej pot le navzdol. Nekoliko sem že utrujen, ampak gre tudi tekaško ( z občasnim propadanjem). Hvala bogu, Belvi je bil odprt. Odžejam se pošteno ( coca cola) in zapodim navzdol. Smučina je bila obdelana s teptalnikom in rahlo propadanje pri teku navzdol ob čudovitem pogledu na nočno osvetljen Maribor mi je bilo v veliki užitek. Kar hitro sem pri vzpenači (ob 23,45 h)- po dolgem času - na trdnih tleh. Dejstvo je, da je ves čas bilo prisotno propadanje v sneg in rahel korak.
Pravzaprav, v veliki užitek mi je bila cela tura. Tudi po zimi je Pohorje nekaj izjemnega!
To je bila moja že četrte zimska ponovitev prečanja Pohorja in zdi se mi, da je vsako leto lažje in vsako leto lepše!
Spoštovani ultarši, z veseljem vam jo priporočam!
Lep pozdrav! Zvone
Še par besed o poteku avanture čez Pohorje , predvsem za tiste, ki si jo želite narediti še letos ali naslednjo zimo...
Torej, od Dravograda - po Šisernikovi poti na Kremžarjev vrh- Kope- Črni vrh- Ribniški vrh- Šiklarica- Lovrenška jezera- Pesek- Šumik- Areh Belvi- v Maribor!
Začel sem dokaj pozno ob 8,30 h (prvi avtobus iz MB je peljal le do Radelj, naprej (do Dravograda) sem "štopal"), Pred vstopom v gozd nad Dravogradom si nataknem dereze (Cyty) in se podam v strmino po Šisernikovi poti proti Kremžarjevenm vrhu nad Sl. Gradcem. Snega (trdega in delno poledenelega) je kar nekaj, ampak "drži" in gre brez težav. Pred mano so sveže stopinje in hitro dohitim pridnega planinca ki z žago v roki "čisti" stezo za nedeljski pohod PD Dravograd - po Šisernikovi poti. Malo pokramljamo. Hitro sem na grebenu in cesti kjer nadaljujem tekaško. Lep sončen dan mi z grebena ponuja krasne poglede na s soncem obsijane Koroške vršace, Grintavce, Karavanke .... Krasno. Na cesti je ledeno in dereze kar pomagajo. Proti Kremžarjevem vrhu je nekoliko več snega in potrebno je delati gaz, ampak nič hudega. Koča je (izjemoma) bila odprta ( četrtek) in si privoščim krajši počitek in osvežitev . Pri kapelici pozvonim trikrat za srečo in se zapodim proti Kopam. Pogled se odpre in uživam v prekrasnih razgledih. Do ceste delam gaz, ampak ni sile, propadanje je "znosno". Na cesti je špura od motornih sank ki dovoljuje tudi rahli tek. Sledim špuri in ne markaciji... Napaka, saj špura gre v "neznano". Po "bližnjici" se le vrnem na markacijo, ampak "bližnjica" pomeni težavno gaženje snega do nad kolena v hrib navzgor in skozi neprehodno gost gozd... Res obupno. Zgubim kar nekaj časa in energije... Ampak "bližnjica" je bila v pravo smer in z veseljem ugotovim, da niti i tako hudo. Živ žav in muzika na Kopah , ter coca cola in hot-dog me dodatno motivirata in tekaško (z nežnimi koraki) po s soncem obsijanem grebenu sem hitro na Ribniški koči. Vmes se obračam in "pasem oči" na čudoviti pokrajini in razgledih. V koči na hitro pojem nekaj malega in se napotim naprej proti Lovrenškim jezerom. Na Ribniškem vrhu me čaka "prva resna preizkušnja": naprej peljeta (v dve smeri) le dve špuri od motornih sank . Katera je prava? Izberem levo. Ne razmišljam preveč le sledim če gre v pravo smer. Špura zdrži le lahek korak, tako , da občasno propadam. Z veseljem ugotovim, da sem na "pravi špuri". Kar hitro sem na sedlu Šiklarica. Špura je tudi naprej do Lovrenških. Sonce počasi pojema, ampak je še vedno toplo in čudovito. Narava okoli je krasna in vzamem si čas tudi za ogled teh izjemnih lepot v zimskem času. Neopisno lepo. Nikjer "žive duše" in kar žal mi je, da sem "edini" , ki je deležen teh lepot. Proti Pesku se odločim za tarnsverzalno pot in "gaženje" snežnih zametov. Ampak, ker je navzdol - ni težav. Na Pesku si privoščim pošten obrok in počitek. Pred mano je bilo še cca 30 km znane poti , ampak - po temi. Naredim se za temo in podam v dokaj toplo in jasno noč. Tokrat je pred mano dvom kako do Šumika? Po cesti za Klopni vrh ali po bližnjici- markaciji. Po bližnjici je bila narejen sicer "dobra špura" , toda, ali gre skroz proti Šumiku? Odločim se da "tvegam". Do križišča Osnakarica - Falski ribniki ( Klopni vrh) - super. Tu pa je špura zavila proti Klopnemu vrhu. Malo "preklinjam", in razmišljam , ali nadaljevati po špuri, ali "gaziti" po bližnjici - po markaciji? Slabe izkušnje z gaženjem in dejstvo, da se mi ni nikamor mudilo, noč pa je bila jasna in dokaj topla, nadaljujem po špuri proti Klopnemu vrhu. Z veseljem ugotovim, da je daljši ovinek bil le "rešitev za prečkanje potoka", in da špura le gre proti Šumiku. Tiho noč in nočno idilo za trenutek prekineta le hrup in svetloba dveh motornih sank, potem se vse spet pogrezne v temo in tišino. To mi da nov zagon in sem hitro pri Šumiku. Šumenje slapov ob jasni noči me prevzame. Naredim počitek. Nekako le pridem do vode v potoku in se za silo odžejam. Pojem tudi "ostanke" kosila". Nadaljujem proti Arehu in se v mislih že veselim "osvežitve" v koči ali v hotelu. Nič od tega, ura je 22 in vse zaprto. Poskušam v Ledenici (gori luč). Odprejo mi in se odžejam ( ampak dajo mi le vodo (?)). Zunaj je ledeno in ni druge kot dereze na noge in naprej. Razveselim se dejstva, da je naprej pot le navzdol. Nekoliko sem že utrujen, ampak gre tudi tekaško ( z občasnim propadanjem). Hvala bogu, Belvi je bil odprt. Odžejam se pošteno ( coca cola) in zapodim navzdol. Smučina je bila obdelana s teptalnikom in rahlo propadanje pri teku navzdol ob čudovitem pogledu na nočno osvetljen Maribor mi je bilo v veliki užitek. Kar hitro sem pri vzpenači (ob 23,45 h)- po dolgem času - na trdnih tleh. Dejstvo je, da je ves čas bilo prisotno propadanje v sneg in rahel korak.
Pravzaprav, v veliki užitek mi je bila cela tura. Tudi po zimi je Pohorje nekaj izjemnega!
To je bila moja že četrte zimska ponovitev prečanja Pohorja in zdi se mi, da je vsako leto lažje in vsako leto lepše!
Spoštovani ultarši, z veseljem vam jo priporočam!
Lep pozdrav! Zvone
Bravo Zvone, lepo si to opisal....so me kar pete zasrbele 
.
(tako sem jaz naredil že 2x).
