Hvala za čestitke, sploh če jih pošljejo prekaljeni ultraši ti kar dvigne samozavest
---
V bistvu se je Čazma zame začela, ko je prišla novica, da odpade. Sedimo pri Zdravkotu ob čudovitem napitku z okusom hmelja in obilico vitaminov. Zdravko: "Kaj Čazma pa odpade..." Fifty z odločnim pogledom: "Kdo to pravi?". "Ja, piše..." "Glej, Spartathlon team gre!" "Ja pol pa gremo"
Začutim kako mi srce razbija, ko poizkušam čim odločneje izjaviti "Gremo!"
---
Žalostno naključje je hotelo, da smo včeraj proti Zagrebu vozili brez Fiftija in bolne
Alje. Kljub temu smo se v prešernem vzdušju čudili prostornosti zdravkotovega avtomobila.
Zagreb. Priporočilo: Ko pridete v Zagreb izklopite GPS - je varneje
---
Pet minut pred štartom, po nekaj loopingih po zanimivem mestu se sparkiramo. Kaptol je
oddaljen nekaj 100m, dobimo številke in že tečemo na štart. Razgledujem se po trgu Bana
Jelačiča. V glavi imam številko 61,35. S hrvaškimi prijatelji naredimo nekaj skupinskih
fotk in...
...Ivica potegne pištolo! "KLIK", "Zakazala je". Nato pa: "<<POK>>" razblini vso nervozo.
Tečem po ulicah Zagreba! Kak fajn!
Augusta Cesarca, Vlaška, Maksimirska. Tečemo
sproščeno, v skupini, tempo cca. 5:15. Vesna, naša podpora, vztrajno sledi organizatorjem in ne spusti pogleda z naše skupine. Med 3. in 4. km požirek vode in soka.
Inot in Aleš se pridružita vodilni skupini medtem ko se jaz, Zdravko in Davorin držimo
skupaj, konstantno v bližini triatloncev iz Međimurja.
Podpora deluje super in brez večjih problemov, zelo sproščeno in sveže opravimo s prvo
polovičko (od treh
) v 1:50
.
Pravim si: "najdi svoj tempo" pa čeprav to pomeni, da boš tekel sam. Od tega trenutka se
z Davorinom začneva počasi, vendar vztrajno oddaljevat od Zdravkota. Njemu je ta dirka
itak trening.
Na 26km zavijemo proti jugu in ugoden veter, ki nas je potiskal v hrbet se je zdaj
spremenil v bočni. Piha kar močno, tako da mi na trenutke spodnaša desni podplat, ki
parkrat boleče zadene levi soleus. Prav tam, v tisto točko, kjer sva lani s Stebletom
sanirala golenico in kjer sem na Franji zaril kolesarsko štango. Murphy.
Ostani sproščen, laufaj svoj tempo, pazi da dovolj ješ in piješ mi zveni v glavi.
Na 31km se odločim, da ne bom več pogledoval Garmina. Zdaj bi naj prišel "Maratonski zid" in je bolje, da ga kar ignoriram. Pisk,pisk,pisk... Radovednost me premaga 39km. Ja! sem že mimo
Maraton sva z Davorinom pretekla v 3:52. Še 10km pa se začne tekma si pravim. Začutim rahlo zatrdelost v stegnih. Malo spustim tempo in Davorin zašiba naprej. Prav
neverjetno je s kakšno svežino in lahkoto napada 50km. Ostanem sam in si v glavi prepevam Demolitione "...a u ritmu ove pjesme, rade japanci, za naaaaas...".
45km - šok. Aleš je v težavah, ne more več. Po glavi se mi začnejo poditi neumne misli,
če tako odličen tekač lahko pride v težave potem se bo to meni tudi zgodilo. NE, ne moraš
naprej, v cilj pravi drugi glas. Prevzame racio in pomiri, gremo do 50km, pol pa bomo
vidli kak bo
"Sprosti se, sprosti se, sprosti se....", mantra, ki jo konstantno ponavljam, medtem ko
bežijo mimo mene vasi, hribčki, ljudje, ki ploskajo in navijajo: "Izdrži!", "Nemoj
odustati!".
Petdesetka, srce poskoči od veselja. Kaj si nor. Čestitam si, da sem ful maksi frajer in
ugotovim, da le ni tako hudo in da bo šlo do cilja. Zihr...in začne se najdaljši klanec.
Tečem...ah, saj za tistim ovinkom je konec...klanec...no pa tam pri tisti hiši se pa
sigurno spusti...ne...začne me skrbeti... tečem.. pismo pa kdaj bo že konec tega klanca!
Tam, tam gori! Ja, vidim avto ki se spušča, to bo to!
Po klancu dol se noge kar šibijo. Kako še sploh gre? Začutim, da sem preveč nabil pulz in
naslednji klanec raje hodim. Nima smisla, do cilja je še daleč. Tečem dol, hodim gor.
Cca. 7km pred ciljem po krajšem klancu, zagledam stolpe Čazmanskega kaptola. Delujejo
zapeljivo in spustim okrepčevalnico ter ga zašibam po hribu dol. Napetost popušča, težko
je, vendar v sebi čutim veliko veselje.
Pred zadnjim klancem srečam Željko in Marino in skozi prijazen klepet premagujemo zadnji klanec.
Spust, ena fotka in že zagledam stožce, ki vodijo v cilj! Možgane mi preplavi občutek
nepopisne sreče, ki jo dvignejo prijazni stiski rok. Ultra lepo je biti tekač
.
---
Čestitke organizatorjem, ki jim je kljub vsem preprekam uspelo, da se tradicija Supermaratona Zagreb-Čazma ni prekinila
. Najlepša hvala za odlično podporo in vzpodbudne besede, ki smo jih bili deležni po poti
.
Seveda ne nazadnje tudi velika hvala Vesni, ki se je žrtvovala za nas in nas "suportirala" ter tako veliko prispevala k uspehu ultra štajercev!
