Letošnji moj drugi maraton je že za menoj, dosegla sem za 2 desetinki boljši čas kot v Gardi, sicer pa se čas ne more primerjati z Verono. Tam je letelo kot sneta skira, tokrat pa sem že na štartu čutila nekaj v vseh mišicah, verjetno je bil to bolj občutek v glavi....
Tekla nisem z lahkoto, prej bi rekla, da malce težko, če bi imela (tako kot v Veroni) možnost skrajšati na polovičko, potem bi to tudi naredila, ponosu in egotu navkljub. No ja, pa sem le zdržala, zaradi "vročine" sem bila redna in temeljita gostja na vseh postojankah, tudi gobice sem redno jemala. Kljub temu pa tale maraton ni šala, bilo je toplo (vsaj za nas za ta letni čas, ko nismo še aklimatizirani), nenehni ovinki levo desno, pa gor in dol, ozki pasaži, predvsem pa kockice, neenakomerne, višje, nižje, luknje med njimi, da si moral kar paziti na korak.
Proga je (če odštejem gornje težavice s kockami) zelo, zelo, zelo lepa
Tekli smo mimo vseh znamenitosti, vsako se je dalo temeljito ogledati med tekom (ko nisi slalomiral med kockicami). Vzdušje lepo, v Vatikanu in v strogem središču mesta veliko ljudi, navijajo mali in veliki, m in ž, stari in mladi. Presenetila me je izjemna dobra volja deklet, ki so podajale gobice, koliko spodbude je bilo od njih, pohvale in nasmehov
Tek v cilj - doživetje zase s solzicami v očkah, tek mimo Koloseja (hm, malo tudi v hrib). Na cilju - brez težav s prevzemom. Medalje smo komaj nesli, tako so težke.
Manjkala je zastonj pašta (nič pašta partija), banane in jabolka v cilju.
Zahvalila bi se rada Bojanu za organizacijo prevoza-kart, vsem pa za odlično družbo, navijačicam za podporo,.... Bili smo enkratna ekipa in še bi šla z vami.