Škofjeloški treking je bil res lep uvod v novo sezono. Ko sem pogledal karto, mi je bilo hitro jasno da bo precej dirkaške narave. In tako je tudi bilo. Ob startu smo se (ja, to pa je že tradicija) zagnali kot mladi junci. Velblodoma to ni bilo posebej pri srcu in sta malo upočasnila. Tako se je (če že ni dvojic na treking ligi, pa naj bodo šestorice

kmalu formirala družba z lanske Učke: Velbloda, Goreči grom (Peter in David), Martin in Matej. In smo drveli naprej, pa dol, pa gor tako kot pritiče usklajenemu timu. Računal sem da bomo do Rusa prišli bolj direktno, a nas je pot zapeljala malce severneje. Tudi prav, vsaj noge niso bile mokre. Pot po Movškem grabnu je bila krasna. Deroči potok in polja čemaža. Še kratek vzpon iz grabna, potem pa... Ja kdo pa je ta travnik proti Osolniku tako navpik postavil. Tu se verjetno čez leto krave z gobci za travo držijo da ne zletijo dol. Nekako smo prilezli do vrha in se srečali z množico pohodnikov. Poberemo kontrolo in zdrvimo naprej. Naslednja kontrola bo mala malca potem pa po grebenu naprej. No, recimo... Na naslednji kontroli (Vrh rebra) opazim kako dva pohodnika tečeta levo čez travnik. Hm, oni imajo verjetno drugo pot, mi pa moramo naprej po grebenu. Zapodimo se naprej in za nami kar lepo število pohodnikov. Tako lepo se teče... Ampak pot bi morala biti markirana, tu pa ničesar. Preverimo na karti; ja, moralo bi biti to to. Tečemo naprej, ko poti zmanjka. Pod nami potok, na drugi strani pa pravi greben. Lepa reč. Levo bi morali iti. Nazaj ne gremo, torej v graben in ob potoku naprej. Spotoma naletimo na domačine, ki spravljajo drva. Pojasnijo, da bližnjice proti Sv. križu ni. Dobro, pa pojdimo do ceste in po cesti. Na planem jo mahnemo čez travnik in naprej proti cesti. Velbloda tečeva v rahlem drncu. Matej je nekako sledil, ostalim pa je bil kot kaže novi asfalt malce duhamoren in so malenkost zaostali. Poberemo kontrolo na Križu in nadaljujemo. Do naslednje kontrole bi bilo ugodneje priti z liftom, a žal ni delal. Ideja, da bi nadaljevali preko sedla, se ni izkazala kot udobno izvedljiva, zato smo jo po vstopu v gozd opustili. Poberemo še kontrolo pri cerkvi in zagrizemo v breg proti cilju. Uloviva še dva pohodnika. Sprva strm vzpon se utrudi. Ravno pravi čas, saj tudi sama nisva več sveža -- daleč od tega. Še par metrov asvalta in cilj.
Lepo je bilo. Glava je rekla, da bi še, nogam pa je zaključek kar ustrezal.
Od karte na poti ni bilo neke koristi. Dobro da sem pred startom pogledal na klasično planinsko karto (tudi 1:50k) sicer bi bilo napredovanje počasnejše. a kljub temu, bistveno je da so bile vse kontrole tam kjer je bilo narisano in napisano.
GPS je na koncu pokazal 35km, višinomer pa 1760 višincev. Bo držalo. Kdor se ni res izredno kvalitetno izgubljal jih ni naredil bistveno več, pa četudi mu jih GPS sprejemnik tako naračuna.
Pot spečih velblodov je zabeležena
tukaj. Na voljo je tudi animacija sledi.
Vse, ki imajo zabeleženo pot, bi prosil da mi jo pošljejo (email: zarko pika mocnik afna gmail pika com), da bi lahko naredil
medsebojno primerjavo tako kot lani na Gorjancih.
Se vidimo v Beli krajini.