Že dolgo nisem imel takega doživetja kot na današnjem teku. Temu se res lahko reče doživetje, konkretno, materialno in resnično doživetje, ki se ga lahko potipa in ogleda in ne tista imaginarna in za lase privlečena doživetja na gozdnih jasah ko jelen v ranem jutru pase čredo srn in divji petelin čirika neprestano, da se mu lahko približaš in ga krmiš s sport müslijem. Ne, to doživetje je bilo tako stvarno kot do sedaj še nobeno.
Pa pojdimo od začetka. Podal sem se na tek v gozd poznopoletnega jasnega in svežega jutra z namenom, da odtečem redni trening, da osvežim in razgibam telo in dušo ter da vsaj nekaj doživim, kar bi lahko opisal na forumu.
Tečem torej po mehki gozdni stezi, posuti z iglicami in listjem, vse diši po sveži gozdni zemlji, vojn po gobah se meša z vonjem gozdnih cvetlic. Skozi iglaste veje in mlade listavce sijejo snopi sončnih žarkov in ustvarjajo na tleh čudovite vzorce, da bi se jih splačalo prerisati v kvadratni zvezek in jih uporabiti za vzorec na naštrikanem puloverju. Vendar to ni tisto, takih pogledov smo tekači navajeni in narava ne skopari s takimi prizori. Edino motil me je vonj po gobah, ker si nisem bil na jasnem ali diši po strupenih ali užitnih gobah. To je pomembno, kajti, če bi bil to vonj po strupenih gobah, bi moral napisati, da je smrdelo po gobah, ne dišalo.
Sonce in drevesa so ustvarjali na tekaški stezi tu in tam senčne dele poti, ki so prehajale v dele obsijane s soncem. Temperatura med njima je bila zagotovo 10 do 20 stopinj Celzija, koliko je to Fahrenheita ne vem, čeprav sedaj vsi hodijo gledat tisti film, ki ima podoben naslov. Na drevesih se je iskrila jutranja, še neposušena rosa in kot kristalna prizma razdeljevala belo svetlobo v spekter neštetih barv. A vse to smo tekači že videli in ne spada med pomembna doživetja.
Nasproti mi priteče velik pes, skače okoli mene in laja, kot bi imel kompleks, ker ima psico za mater, a ne zmenim se zanj, saj sem takih doživetij navajen pa še proti tetanusu sem cepljen, tako da od tega pasjega napada ne pričakujem nobenih usodnih posledic in s tem nobenega omembe vrednega doživetja.
Dohiti me tekačica s tako lepo oblikovanim telescem, da ne vidim več temnozelenih jelk obloženih s šopi storžev, da ne zaznam več svežine gozda in jutra, ampak samo buljim v prelepo tvorbo narave in človeka. Če bi to dekle prodajalo jabolka v raju, bi jih zagotovo kupil nekaj kilogramov. Posledica buljenja je bila, da sem se z glavo zaletel v mlado bukev, ki se je tako stresla, da se je z nje osula jutranja rosa v obliki vodne prhe, ki jo je obsijalo sonce in nastala je prekrasna mavrica pomešana z drobnimi zvezdicami, ki so mi plesale pred očmi. In čeprav je mavrica lep simbol, ki za nastanek potrebuje tako različne elemente kot sta dež in sonce, kot sta voda in svetloba in čeprav njen lok zavzame ves nebesni svod in vsebuje ves spekter barv, to ni bilo nič posebnega, saj tekači, ki tečemo v soncu in dežju, srečujemo mavrice takorekoč vsakodnevno. Pa tudi tisti telešček ni nič enkratnega, naše forumke in poletovke imajo prav tako lepa telesca, tako da tudi to ni bilo kakšno nenavadno doživetje. Pa še pri pogovoru z nosilko lepega ogrodja sem deloval kot angleška tipkovnica, saj so mi zaradi nestabilne proteze ob izgovorjavi šumnikov iz ust leteli vse drugačni glasovi, kot sem jih imel namen izustiti. Skratka nič od doživetja, no nekaj že, ampak to smo tekači že navajeni.
Na koncu teka sem bi kar malo žalosten, čeprav je bilo lepo, pa kakšnega novega doživetja, ki bi forumce zanimal, ni bilo. Usedel sem se na sonce kraj ceste in skoraj obupal, da bi prišlo doživetje, ko sem zaslišal narahlo brnenje. Pogledal sem v smer odkoder je prihajalo in zagledal prekinjajoče svetlikanje med drevesi, kot bi se bližala dva žarka svetlobe ali kot bi se zvezdni prah osipal s čarobne palice dobre gozdne vile. Vstal sem in željno pričakoval, kaj se bo pokazalo. Približala se mi je nežno siva gmota z dvema očesoma, ki sta se svetila, kot bi bili v njih prižgani 36 watni žarnici. Ko se je gmota približala in pokazala svoj široki bok, sem opazil, da je na obeh straneh z lepimi črnimi črkami pisave Monotype Cursiva napisano tole: »doživetje«. Evo sem rekel, to pa je tisto doživetje, temu pa se lahko tako reče. Bil je namreč kombi restavracije in pizzerije Doživetje Siniše Topiča s.p. Cesta maršala Tita 11, Jesenice, ki je peljal naročene pice ne vem kateremu lačnemu naročniku. Evo to je to, pa še pice je peljal.
Kmalu me je navdušenje minilo, zamenjalo ga je razočaranje in spoznanje da tudi to ni bilo pravo doživetje. Takoj sem pomislil, da nobeno materialno doživetje ne odtehta naravne lepote in duševnega razpoloženja, ki ga tekači doživimo na svojih dolgi tekaških stezah. Zdaj naj pa neham, ker je spis že predolg, nauk zgodbe pa je tudi že znan.
",sem odvrnila.
)
),,....Pazi na korake 
... Bi bilo pa najbrž za poskusit kaj takega, kar predlaga Varja.
