Zadnje novičke

[IRA]

Dolgo je trajalo, da sem se odločila ...
... in da jasno in glasno PROSIM ZA POMOČ!

Zapis iz mojega bloga:

Rada bi razčistila s tekom ...


Djestvo je, da TEK POGREŠAM!
Ko vidim mimo skakljajočo se gospodično, hitrega mladca ... ali kar tako kakšno starejšo gospo, ki hitro hodi ... teče .. z nasmehom na ustih ...
Mi zapoje srce!

Vedno skočim v zrak, vedno gledam, če so "naši"!
Vedno mi poskoči srce!

Dejstvo je, da je tek še vedno tista moja velika ljubezen!
Vem, da je ... nosim ga v srcu in vem, da imam srce tekača, to sem govorila od nekdaj!!

... ne razumem pa kaj se je zgodilo?
Enostavno se ne spravim več zraven, ne gre mi ... kot nekakšen odpor, kot da bi se z vsemi štirimi držala stran ... kot neka nevidna sila, ki mi preprosto ne pusti, da se premaknem ... odpor, popoln!
Razmišljam ... razglabljam ... kje je fora??
Na tekaškem forumu je zašušljalo, da je to posledica nove ljubezni? Je res?
Ne, definitivno ne ... kolikokrat me Miha na lep način "pošlje tečt" ... pa se ne premaknem, obsedim, ne morem narest tistega KORAKA in it ... pa gre potem on sam ??
Ne, potem definitivno tek ni povezan z novo ljubeznijo, vsaj ne v tej smeri ... da bi bil Miha čisto anti ... in bi me potegnil "na svojo stran!"

Druga varianta je... če se spomnim nazaj, svojega prvega dnevnika ...
Naslov je bil "TEČEM, DA BI UJELA SREČO" ...
Morda zato ne tečem več, ker sem ujela srečo?
Zanimivo je, da ko sem bila kaj jezna na Mihata, ko je bilo tisto obdobje, ko se mi je zdelo, da si nekako nisva tako blizu kot bi morala ... me je vleklo ven, me je prijelo tečt... enkrat sem celo šla ali dvakrat ...
Ampak, kot bi bilo z upora ...
Potem sem se prestrašila, ustavila, streznila ...

Spomnila sem se preteklosti, prejšnje veze z Daliborjem ...
Vedno več sem tekla, vedno bolj vesela in polna energije sem bila ... in vedno manj sem se pogovarjala o problemih ... vedno manj se mi je dalo "reševati stvari" ... vedno bolj se mi je zdelo vse skupaj izgubljeno ...
Je problem v tem ??
Da se preprosto bojim, da bom nehala reševat probleme s pogovori ... da bom šla preprosto tečt ... in potem bo svet spet lep ... in stvari, ki me zmotijo čisto nepomembne ...
Jih bom le pometla pod preprogo in zamahnila z roko, češ "saj ni bilo nič" ... potem pa se bo nabiralo ... in nabiralo ...

... jaz pa bom vse več in vse bolj tekla?!?



Ne razumet narobe, med mojimi bralci dnevnika vas je kar nekaj tekačev ... nočem rečt, da je tek za vse "terapija" ... "droga" ... nekaj kjer je potem spet "vse v redu" ... ampak očitno je v preteklosti pri meni bilo to ravno to!

Polnila sem se s tekom, z izkušnjami in doživetji na teku, z družbo ... z vsem lepim kar prinaša ta šport, ta moja večna ljubezen ...
V realnem življenju pa je vse "stalo" ... vse je postajalo bolj kot ne nepomembno, "važno, da imam jaz tek" ... samo to je bilo važno ...

Sedaj pa bi rada spet tekla?!
Rada bi se spopadla s temi strahovi... rada bi tekla iz veselja, sreče ... zato, ker mi je všeč.... ker mi je lepo!

Nebi bila rada obremenjena s kilometrino, s časom ... nebi želela, da je tek terapija, da je umik ... da je beg ...

Najprej sem mislila, da sem se teka preprosto najedla ... z vsemi tistimi treningi, ki jih "moraš" narest ... ker se "moraš" priprvit .. ker ...
Ampak ni tako, mislim da ni tako ...
Če bi se teka preprosto samo najedla, ga verjetno nebi pogrešala ... verjetno nebi glasno kričala ob vsakem tekaču, ob vsaki tekačici ... vzklikala in se veselila...
Verjetno nebi tako z veseljem brala zgodbe ... in jih pogrešala ... če bi se ga vendarle res najedla ???!!

Torej ...
... dragi moji tekači in tekačice ...
Dragi moji prijatelji in prijateljice ...

Kako naj se spravim nazaj, kako naj premagam ta "strah", tesnobo ... kako naj začnem, brez, da bom spet pretiravala ... odplavala iz realnega življenja... in težave reševala samo s tekom ...

Nočem tega ...
Hočem se pogovarjat, hočem stvari razčiščevat, reševat sproti ...
... in rada bi tekla ...
Čisto tako iz veselja!

... ne lovim maratona ... in ne lovim tempa ...
Lovim svojo ljubezen, ki se ji nikakor ne znam ponovno pribljižat!

Veliko vas je ...
Veliko imate izkušenj, veliko kilometrine ...
Gotovo se najde kdo, ki se je že ubadal s takšnimi problemi...

Rada bi razčistila s tekom, torej ...
... kako se spravit nazaj?

Lp, še vedno vaša IRA

[Uroš Sobočan]

Mala to je dejstvo, da te muči ker se ti v očeh vidi. Glede tega ali je tek droga ja je, lahko. Vsak ima svojo reč s katero želi ubežati vsakdanu, preprosto se zavedati, da je nekaj, pozabit na stvari, ki ti polnijo glavo. Saj je lepo, trava je zelena, prijetni pozdravi sotrpinov, včasih kak pogled, da spočiješ očke na telesu drugega. A vrnitev nazaj pomeni izhod iz sveta sanj.

Odvisno je od tega kako se spopasti s težavami, kratkotrajno reševanje ne prinese realnih rešitev, to si sama ugotovila, treba se je soočiti z njimi ko so tu, ne čez dva meseca, ko jih povozi še pet drugih, novih. Ampak ja ljudje so taki, najlažje je najhitreje.

Glede pestrosti teka, obstaja mnogo "načinov" treninga, delaj na tem da je čim bolj pestro, je to lovljenje s partnerjem, sekanje v klanec do onemoglosti, ali pač počasen tek da sploh vidiš kje tečeš in poslušaš sebe. Tek ni rešitev težav je le način krepitve samozavesti.

Strah pa je normalna reakcija človeka in kljub temu da spregovoriš in ti nato kar nekaj ljudi soli pamet je pa to boljša rešitev kot molčanje in nalaganje stvari v sebi, ko je vsega preveč poči.

[še1PR]

Veš kaj, mala, mislim, da bova naslednji najin čvek pretekli!

[mediterano]

Ja glej, tudi jaz že 14 dni -in to po 10 letih teka- ne laufam, in to zaradi ye*enih dimelj oz. bolečine v dimljah oz. preponi, kot to rečemo. Pa se mi tudi meša pa toži po teku, pa živčen sem, pa nič mi ne more nadomestiti teka, ne fitness, ne sklece, ne hoja, še najmanj bicikl, skratka nič... Pa kaj naj? Malo je treba razčistit v glavi verjetno, tako ti kot jaz... Jaz ti priporočam da se enostavno prisiliš in vztrajaš, saj ravno v vztrajnosti je poanta. Prisili se in vztrajaj, pa ne nasedaj glupostim kot so "poslušaj svoje telo" in podobne floskule. Ker če boš poslušala telo, se ne boš spravila na tek.

[maca]

Veš kaj, mala, mislim, da bova naslednji najin čvek pretekli!

medve tud, če boš le hotela prit zraven.

Ne.
Obljubim, greva samo hodit,
Za vsak slučaj pa vzemi supergice ( za preobut, jasno, ne )

Ti mala, ti, pa ravno to so problemi, ki jih je treba odšvicat

Pa dobro, no, lahko greva tudi na sonce ležat, ali bolje, jaz ležat - ti pa masirat

[abcd]

Velika večina je tistih, ki so najbolj srečni če jim teka sploh ne omeniš, kaj šele, da bi tekli .
Jaz pa mislim, da je telo treba poslušat. Vendar če mu ni do gibanja (razen, če v službi ne opravljaš fizičnega dela), je verjetno nekaj narobe, tako, da se spravi nazaj v stanje, da boš imela potrebo in željo po gibanju.
Malo si daj pregledat kri, lahko, da ti samo česa primanjkuje.
Lahko pa za to kriviš tudi vreme.

[lenči]

Draga moja, v družbi je veliko lepše, odzovi se vabilu...Mihe, še1PR, mace, mene.... in gremo uživat, se pogovarjat, klepetat, ne misliti na tempo, razdalje, uro..... uživat . Naredi dogodek za vaju oba, imejte se lepo, imej se lepo, s sabo, z njim, z nami...tukaj smo . Teci ker si srečna in se polniš z energijo .

[lev-inja]

Prav vesela sem, da si se oglasila, saj si kar predolgo odlašala.
Tek v dvoje, tek v družbi, tek sam s seboj je vedno lepo doživetje, če ga ne zlorabljaš, če ne bežiš.
Verjamem, da si v trdni vezi polni ljubezni in trdno verjamem, da bo sedaj tek lep in sproščen. Nič več ne boš bežala, se umikala in razmišljala.
Na tek pojdita skupaj, z odprtimi očmi in sproščeno. Boš videla, da se bodo strahovi razblinili in spet boš našla svojo veliko ljubezen.
Nama v dobri družbi ali pa le z ramo ob rami kilometri minevajo v zadovoljstvu, v opazovanju narave, filanju baterij in brezskrbnih pogovorih....
Poskusi, vredno je!

[tae]

Barbi IRA, najprej čestitke za pogum. Marsikdo se tu ubada s podobnimi vprašanji, pa tega ne upa izpostaviti širši javnosti.

Težko, da ti bom sam znal svetovati, ker se tudi sam trenutno iščem.

Lahko ti povem, da pogrešam tvoje pisanje, če to kaj šteje.

[pajo]

V soboto sva z Alenko čisto na blef šla klasični Krožnik. In koga srečava na vrhu? Mojculjo. In veš kaj ona izusti? A grem lahko z vama do živalca? Kaj sprašuje neumnosti. Itak. Uhhh je bil lušten tek z obilo doze klepeta. Ma ne moreš biti tiho če ti Mojca dela družbo. Se je morala malo prilagoditi nama oziroma Alenki... Mislim, da nam je res bilo luštno. In to mislim, da tebi fali. Dobra stara družba,dober čvek in smeha... Pridi.

[tae]

Ja glej, tudi jaz že 14 dni -in to po 10 letih teka- ne laufam, in to zaradi ye*enih dimelj oz. bolečine v dimljah oz. preponi, kot to rečemo. Pa se mi tudi meša pa toži po teku, pa živčen sem, pa nič mi ne more nadomestiti teka, ne fitness, ne sklece, ne hoja, še najmanj bicikl, skratka nič... Pa kaj naj? Malo je treba razčistit v glavi verjetno, tako ti kot jaz... Jaz ti priporočam da se enostavno prisiliš in vztrajaš, saj ravno v vztrajnosti je poanta. Prisili se in vztrajaj, pa ne nasedaj glupostim kot so "poslušaj svoje telo" in podobne floskule. Ker če boš poslušala telo, se ne boš spravila na tek.

mediterano, sicer se ne poznava, dejstvo je da si vojak (po poklicu ali po "karakterju"), ker imaš v glavo vcepljeno red in disciplino, da je nekaj treba ipd. Ali mi znaš odgovoriti na vprašanje ZAKAJ?

Morda pa bi to temo lahko izkoristili še za naslednje vprašanje:
KAJ VAS ŽENE NAPREJ?

Ira, močno upam, da bomo s skupnimi močmi našli rešitve tvojih težav.

[teoo]

Če si kdaj redno tekla, imaš tek v krvi. prebiti moraš le psihofizično blokado, prebuditi telo, ga spomniti kako se teče. prvih 5-10 tekov je muka, potem pa zlaufa. To se vedno dogaja po daljših, tudi več letnih pavzah zaradi poškodb, prenasitenosti, manjka časa, drugih ambicij.
Ti samo vztrajaj tista 2 tedna

[IRA]

Najlepša hvala za vse odgovore!

Pomenijo zelo veliko

[AVI]

IRA...saj veš kje nas najdeš....vsak torek ob 18.ih na parkirišču ZOO...nekoč si že bila z nami...in ni vrag, da se nam spet ne pridružiš....

....sigurno je tek v družbi najboljša motivacija, da svoje ritke spravimo ven....

Tako, da IRA danes nič kaj dosti razmišljati, obuj superge in pridi na K-Rožnik...to bo to....na koncu pa

Pa še eno motivacijsko slikico, kako ste jp mahnili proti vrhu Rožnika....


....se vidimo....

[Obivankenobi]

Jaz sicer trenutno nimam težav z motivacijo, ravno nasprotno, zdi se mi, da sem trenutno v fazi povečane motivacije za tek, najraje bi treniral dvakrat na dan, tekmoval vsaj 1x na teden , vendar trenutno nič od tega ne morem, saj imam probleme z mečnimi mišicami... . Na Taetov ZAKAJ oziroma KAJ ME ŽENE, da sem recimo do prejšnje sobote intezivno treniral ter tekmoval praktično ne znam odgovoriti...res pa je, da sem si ta vprašanja že večkrat v življenju postavil, pa ne samo za tek...zdi se mi, da si jih ljudje taka vprašanja začnemo postavljati, ko je neka naša dejavnost v krizi oziroma, ko ne najdemo več prave motivacije. Sicer je pomembno, da si znamo na ta vprašanja, predvsem sami odgovoriti, vendar to večkrat ni lahka naloga, tako, da če imamo srečo najdemo odgovor lahko tudi drugje. Sicer pravijo, da nam ni dano vsega vedeti oziroma razumeti, da je življenje velika skrivnost oziroma uganka...če pa gledamo s pozitivnega vidika, ima pa vsaka zadeva svoj namen oziroma poslanstvo, na koncu koncev tudi tek ob katerem rastemo tako ali drugače oziroma vsak na svoj način...
No, kokrkoli že, Ira, če sem prav razumel tvoj post imaš sedaj novo ljubezen oziroma partnerja in ne zdi se mi nič čudno, da se je tvoja ljubezen do teka malo umaknila v drugi plan, še posebej, če si tek uporabljala kot beg od reševanja problemov s prejšnjim partnerjem...sedaj si verjetno enostavno zadovoljna s svojim življenja in za to ne potrebuješ teka, da bi bila še bolj zadovoljna, še posebej, če teka nisi jemala s tekmovalne ravni...
Sicer sem malo zafilofiral, vendar ti to pišem iz lastnih izkušenj, ko sem spoznal sedaj že bivšo partnerko sem se iz zagnanega športnika za nekaj let prelevil v partnerja in v tem obdobju sem zelo malo športal...in tudi jaz takrat nisem razumel kaj se dogaja...
Ob koncu tega mojega nakladanja ti želim, da bi uspela v življenju uskladiti obe ljubezni...

Lp!