- 28 Sep 2010, 16:07
#234530
Čestitke vsem sotrpinom! Bravo Lojze, Miro in Zdravkec, uresničili ste svoje sanje! Čestitam pa tudi Toniju in Zdravku, ki pa tako kot meni ni uspelo priti do cilja!
Saj ne vem, kakšni so občutki zdaj, ko je vsega konec. V bistvu sem zelo vesel in srečen, da se je končalo tako kot se je!
Pa začnimo lepo po vrsti! Zjutraj ob 04.20 uri smo se ZdravkoC, MiroR, Toni ter seveda moja malenkost prebudilo in vzdušje v sobi 211 je bilo fenomenalno. Vsi pripravljeni, vsi evforinčni in vsi samo z eno željo, priti v cilj. V kopalnici vse jutranje obveznosti, tam pa prvi šok! Driska! OK, si rečem, nič bat, malo sem živčen, ko bo počila pištola, bo nervoze konec in s tem tudi ta problemček. Skupaj z Mirom greva na zajtrk, se podloživa, nato pa vsi skupaj na bus, ki nas je odpeljal na parkirišče Partenona, kjer smo ob 07.00 pričeli s tekom. Na štartu enkratno vzdušje, vsi tekmovalci in spremljevalne ekipe smo bili v pričakovanju. Vendar globoko v meni je bdela skrb. F..... zakaj me tako tišči v trebuhu, zakaj me tako napelnja, sposodim si robčke, grem v grmovje in spet d......., OOOOOO, ti pa ni dobro, si mislim, ampak OK, ignore, vse bo v najlepšem redu, ko poči. Poči, vsi začnemo teči lepo počasi, OK, Lojze in elita potegnejo (respect), ostali pa po planu, držali se bomo limitov in nadaljevali od točke do točke. Tečemo cca. 15 km in meni ponovno nekaj vre v trebuščku, vetrovi me dajejo, skočim v grmovje ob cesti, in spet!!!!!! Pomislim, to pa zdaj res ni dobro, spomnil sem se Trans SLO, ko je Zdravko zaradi podobne izkušnje moral odstopiti, pa si rečem, NE! To pa ne! Ne bom se predal enmu majhnemu bacilu, virosu, bakteriji!!!. Tečem lepo počasi naprej, srečam preostale naše in nadaljujemo pot po glavni cesti proti Kotrintu. Nekje na 20 km se srečava na eni izmed lepo oskrbljenih postaj z Mirom in po pameti nadaljujeva, tempo počasi 5:45 min/km, na trenutke "zbezljava" tudi na 5:10, vendar hitro ustaviva konje. Lepo in počasi sva nadaljevala iz postaje na postajo, ter ohranjala prednost med 37 in 45 min pred zaprtjem. Odlično sva se imela, malo sva čvekala, zdelo se mi je, da sva skupaj nepremagljiva, ter da naju nič ne ustavi, saj sva imela isti in edini cilj " Sparta"! Med tekom potožim, da me dajejo vetrovi, in stari maček me potolaži, dokler grejo ven, bo vse OK. Na trenutke sem pozabil na bolečino v trebuhu in počasi sva napredovala. Sonce ob morju je bilo vse višje in vročina je pritiskala na nas. Temperatura naj bi na soncu bila višja tudi od 35 C. Na vseh postajah sem opazil svojo spremljevalno ekipo in Natašo, ki me je ves čas spraševala, kaj potrebujem, skrbela je zame kot mamica skrbi za svojega otorčička. Prebliževala sva se Korintu, tam pa mi Miro pove, da si bo zaradi časovne zaloge 45 min privoščil malo masaže. Ker jaz tega nisem navajen in še nikoli nisem prakticiral, sem se odločil, da grem solo naprej. V Korintu na 81 km, se najem odlične juhice s kroglicami, Nataša ponovno za vse poskrbi, namaže mi nogi z Ice gelom, vidim nekaj znanih obrazov ostalih spremljevalnih ekip, ne boste verjeli kako pomaga, ko nekdo v slovenskem jeziku reče " dajmo naši, ...." in ponovno se počutim kot nov! Fizično sem bil še zelo močen, prihično neverjetno stabilen, nisem čutil nobene utrujenosti in nadaljeval sem s tekom naprej. Na eni od naslednjih postaj mi grk pove v njihovem jeziku, da sem na 100 mestu in da imam 100 race number! Nasmehnila sva se en drgmu in gasa naprej. Vse do 100 km mi je šlo odlično, počutje psihično in fizično neverjetno, skrbel me je le trebuh, ki pa je postajal vedno večji, ko me je Nataša zagledala ob progi, je bila zaskrbljena, saj sem bil kot "BOŽIČEK"! V mestu so otroci stali ob progi, v rokah držali zvezke in tekmovalce s pogledi prosili za avtogram. Z veseljem sem se ob vsakem ustavil, se podpisal, pomežiknil in počasi naprej. Ti občutki so bili neverjetni, kako malo je potrebno, da nekomu podariš nasmeh. No in prišel je mrak, s tem pa ponovno ogromne težave. Prebavne motnje so bile sedaj vse pogostejše, vsake toliko časa sem moral zaviti s proge in opraviti veliko potrebo, ki je bila podobna mali! Vendar še vedno se nisem predal, rekel sem si, saj bo, nekaj časa nič gelov in sladkarij, malo več slanih piškotkov, pa bo. Pa ja! Pozabi, nič ni bilo bolje. In nato še en šok! Nekje na 125 km pa kot bi trenil, z neba je sam Bog poslal nad nas neurje, močan dež, veter, ahhhhhhh, noro. Spet sem si rekel, tudi to me ne ustavi, bolj kot bo hudo, lepše je! In prispel sem na 132 km!Podhod! Z dežja pod kap! Nataša me počaka, mi da nekaj spodbudnih besed, spijem, pojem, se odpravim naprej proti izhodu, tam pa blokada! Neverjetno, kakšno moč imajo možgani. Niso mi dovolili, da bi stopil iz podhoda nazaj na cesto, po kateri je lilo kot iz škafa. Obrnem se in si rečem, OK, pa malo počakaj, prednosti imaš 1:45, nikamor se ne mudi. Še vedno sem se počutil zelo dobro, samo malo me je zeblo. Nataša stopi do mene in mi reče, kaj je, povem, da me zebe. Teče po najhujšem nalivu v avto, mi prinese suh windstoper, me ogrne, takrat pa me je pričelo tresti kot šibo na vodi. Dregetal sem kot sredi zime, kot da bi bilo -20. Nataša ponovno steče v ta prekleti dež po druga suha oblačila, jaz pa se odpravim do sodnikov na kontrolni točki in prosim za PVC vrečko, da bom ostal vsaj nekaj časa suh, potem pa kot bi trenil z očesom, zakaj se mi vrti. Hočem sesti na stal, vendar prepozno. S celega sem se zgrudil na tla, nezavest. Ko se zbudim, je ob meni že bila Nataša, vsa zaskrbljena. Takoj je z mene slekla mokra oblačila, preostali spremljevalci, pa so me z rokami skušali ogreti, saj sem se tresel kot šiba na vodi. Takrat sem prišel do spoznanja, da je moje tekma končana. Doma me čakata Luka in Liu, ogroženo je moje življenje, ni vredno, moram končati! Sodnik mi je vzel številko in OVER! Tekma je končana! Od tu naprej pa človek ugotovi, kako zelo potrebuješ ob sebi spremljevalce na tako težki tekmi. Ne vem kaj bi brez Nataše, ki se je resnično izkazala in skrbela zame, kot si lahko samo želiš. Nato smo morali cca. 15 km v vas do zdravnice, ki nas je odpeljala naprej še 10 km do drugega zdravnika, da mi je dve tableti in me napotil v bolnico. Tukaj imam zelo veliko grajo, saj kar se medicinske pomoči tiče na sami tekmi, groza! Ni je! Spremljevalci so me nato odpeljali v bolnišnico, kjer sem odležal dva dni in prejel kar 8 steklenic infuzije. Krvna slika, nočete vedet!
Tako, to so moji občutki s tekme in na koncu ugotovitev, 9 mesecev treningov, preko 3000 pretečenih km, preko 350 ur treninga, na koncu pa te premaga nekaj tako malega in hkrati tako močnega kot je virus.
Sem pa hvaležen, da sem ostal živ in da sem ob sebi imel svojo spremljevalno ekipo Mitjo in Vesno, ter Aleša in mojo ženo ROBNIK Natašo, ki so odlično poskrbeli zame! Iskrena hvala! Ves čas tekme, pa je na mojem ramenu sedel ANGEL, ki je pazil name!
Saj ne vem, kakšni so občutki zdaj, ko je vsega konec. V bistvu sem zelo vesel in srečen, da se je končalo tako kot se je!
Pa začnimo lepo po vrsti! Zjutraj ob 04.20 uri smo se ZdravkoC, MiroR, Toni ter seveda moja malenkost prebudilo in vzdušje v sobi 211 je bilo fenomenalno. Vsi pripravljeni, vsi evforinčni in vsi samo z eno željo, priti v cilj. V kopalnici vse jutranje obveznosti, tam pa prvi šok! Driska! OK, si rečem, nič bat, malo sem živčen, ko bo počila pištola, bo nervoze konec in s tem tudi ta problemček. Skupaj z Mirom greva na zajtrk, se podloživa, nato pa vsi skupaj na bus, ki nas je odpeljal na parkirišče Partenona, kjer smo ob 07.00 pričeli s tekom. Na štartu enkratno vzdušje, vsi tekmovalci in spremljevalne ekipe smo bili v pričakovanju. Vendar globoko v meni je bdela skrb. F..... zakaj me tako tišči v trebuhu, zakaj me tako napelnja, sposodim si robčke, grem v grmovje in spet d......., OOOOOO, ti pa ni dobro, si mislim, ampak OK, ignore, vse bo v najlepšem redu, ko poči. Poči, vsi začnemo teči lepo počasi, OK, Lojze in elita potegnejo (respect), ostali pa po planu, držali se bomo limitov in nadaljevali od točke do točke. Tečemo cca. 15 km in meni ponovno nekaj vre v trebuščku, vetrovi me dajejo, skočim v grmovje ob cesti, in spet!!!!!! Pomislim, to pa zdaj res ni dobro, spomnil sem se Trans SLO, ko je Zdravko zaradi podobne izkušnje moral odstopiti, pa si rečem, NE! To pa ne! Ne bom se predal enmu majhnemu bacilu, virosu, bakteriji!!!. Tečem lepo počasi naprej, srečam preostale naše in nadaljujemo pot po glavni cesti proti Kotrintu. Nekje na 20 km se srečava na eni izmed lepo oskrbljenih postaj z Mirom in po pameti nadaljujeva, tempo počasi 5:45 min/km, na trenutke "zbezljava" tudi na 5:10, vendar hitro ustaviva konje. Lepo in počasi sva nadaljevala iz postaje na postajo, ter ohranjala prednost med 37 in 45 min pred zaprtjem. Odlično sva se imela, malo sva čvekala, zdelo se mi je, da sva skupaj nepremagljiva, ter da naju nič ne ustavi, saj sva imela isti in edini cilj " Sparta"! Med tekom potožim, da me dajejo vetrovi, in stari maček me potolaži, dokler grejo ven, bo vse OK. Na trenutke sem pozabil na bolečino v trebuhu in počasi sva napredovala. Sonce ob morju je bilo vse višje in vročina je pritiskala na nas. Temperatura naj bi na soncu bila višja tudi od 35 C. Na vseh postajah sem opazil svojo spremljevalno ekipo in Natašo, ki me je ves čas spraševala, kaj potrebujem, skrbela je zame kot mamica skrbi za svojega otorčička. Prebliževala sva se Korintu, tam pa mi Miro pove, da si bo zaradi časovne zaloge 45 min privoščil malo masaže. Ker jaz tega nisem navajen in še nikoli nisem prakticiral, sem se odločil, da grem solo naprej. V Korintu na 81 km, se najem odlične juhice s kroglicami, Nataša ponovno za vse poskrbi, namaže mi nogi z Ice gelom, vidim nekaj znanih obrazov ostalih spremljevalnih ekip, ne boste verjeli kako pomaga, ko nekdo v slovenskem jeziku reče " dajmo naši, ...." in ponovno se počutim kot nov! Fizično sem bil še zelo močen, prihično neverjetno stabilen, nisem čutil nobene utrujenosti in nadaljeval sem s tekom naprej. Na eni od naslednjih postaj mi grk pove v njihovem jeziku, da sem na 100 mestu in da imam 100 race number! Nasmehnila sva se en drgmu in gasa naprej. Vse do 100 km mi je šlo odlično, počutje psihično in fizično neverjetno, skrbel me je le trebuh, ki pa je postajal vedno večji, ko me je Nataša zagledala ob progi, je bila zaskrbljena, saj sem bil kot "BOŽIČEK"! V mestu so otroci stali ob progi, v rokah držali zvezke in tekmovalce s pogledi prosili za avtogram. Z veseljem sem se ob vsakem ustavil, se podpisal, pomežiknil in počasi naprej. Ti občutki so bili neverjetni, kako malo je potrebno, da nekomu podariš nasmeh. No in prišel je mrak, s tem pa ponovno ogromne težave. Prebavne motnje so bile sedaj vse pogostejše, vsake toliko časa sem moral zaviti s proge in opraviti veliko potrebo, ki je bila podobna mali! Vendar še vedno se nisem predal, rekel sem si, saj bo, nekaj časa nič gelov in sladkarij, malo več slanih piškotkov, pa bo. Pa ja! Pozabi, nič ni bilo bolje. In nato še en šok! Nekje na 125 km pa kot bi trenil, z neba je sam Bog poslal nad nas neurje, močan dež, veter, ahhhhhhh, noro. Spet sem si rekel, tudi to me ne ustavi, bolj kot bo hudo, lepše je! In prispel sem na 132 km!Podhod! Z dežja pod kap! Nataša me počaka, mi da nekaj spodbudnih besed, spijem, pojem, se odpravim naprej proti izhodu, tam pa blokada! Neverjetno, kakšno moč imajo možgani. Niso mi dovolili, da bi stopil iz podhoda nazaj na cesto, po kateri je lilo kot iz škafa. Obrnem se in si rečem, OK, pa malo počakaj, prednosti imaš 1:45, nikamor se ne mudi. Še vedno sem se počutil zelo dobro, samo malo me je zeblo. Nataša stopi do mene in mi reče, kaj je, povem, da me zebe. Teče po najhujšem nalivu v avto, mi prinese suh windstoper, me ogrne, takrat pa me je pričelo tresti kot šibo na vodi. Dregetal sem kot sredi zime, kot da bi bilo -20. Nataša ponovno steče v ta prekleti dež po druga suha oblačila, jaz pa se odpravim do sodnikov na kontrolni točki in prosim za PVC vrečko, da bom ostal vsaj nekaj časa suh, potem pa kot bi trenil z očesom, zakaj se mi vrti. Hočem sesti na stal, vendar prepozno. S celega sem se zgrudil na tla, nezavest. Ko se zbudim, je ob meni že bila Nataša, vsa zaskrbljena. Takoj je z mene slekla mokra oblačila, preostali spremljevalci, pa so me z rokami skušali ogreti, saj sem se tresel kot šiba na vodi. Takrat sem prišel do spoznanja, da je moje tekma končana. Doma me čakata Luka in Liu, ogroženo je moje življenje, ni vredno, moram končati! Sodnik mi je vzel številko in OVER! Tekma je končana! Od tu naprej pa človek ugotovi, kako zelo potrebuješ ob sebi spremljevalce na tako težki tekmi. Ne vem kaj bi brez Nataše, ki se je resnično izkazala in skrbela zame, kot si lahko samo želiš. Nato smo morali cca. 15 km v vas do zdravnice, ki nas je odpeljala naprej še 10 km do drugega zdravnika, da mi je dve tableti in me napotil v bolnico. Tukaj imam zelo veliko grajo, saj kar se medicinske pomoči tiče na sami tekmi, groza! Ni je! Spremljevalci so me nato odpeljali v bolnišnico, kjer sem odležal dva dni in prejel kar 8 steklenic infuzije. Krvna slika, nočete vedet!
Tako, to so moji občutki s tekme in na koncu ugotovitev, 9 mesecev treningov, preko 3000 pretečenih km, preko 350 ur treninga, na koncu pa te premaga nekaj tako malega in hkrati tako močnega kot je virus.
Sem pa hvaležen, da sem ostal živ in da sem ob sebi imel svojo spremljevalno ekipo Mitjo in Vesno, ter Aleša in mojo ženo ROBNIK Natašo, ki so odlično poskrbeli zame! Iskrena hvala! Ves čas tekme, pa je na mojem ramenu sedel ANGEL, ki je pazil name!
Nazadnje spremenil ROBOCOP, dne 01 Okt 2010, 09:42, skupaj popravljeno 2 krat.
...mislim, da si niti predstavljati ne moremo, kaj vse si preživljal v zadnjih težkih trenutkih....res, svaka čast...
Miro mimo kontrolne točke, tebe ni, 
Zdravko mimo kontrolne točke, tebe ni, 
Žalosten sem bil in v trenutku sem zaslutil, da je bilo verjetno kaj resnega za tvoj odstop, ali poškodba ali pa diskvalifikacija (saj pravila so stroga).
