spela* napisal/-a:Tole mi je v bistvu zelo zanimivo.
A potem ti na treningih gledaš predvsem na utrip? Ker sicer mi ni jasno, kako npr. ločiš, ali je nekaj za telo res pretiran napor ali pa se ti tisti dan zgolj ne da? (Ne misli, da te zafrkavam, ker ravno v tem jaz vidim prednost ure: da je trening "objektivno izmerjen", sam lahko le subjektivno presodiš, ali se ti je zdel učinkovit ali ne.)
Tudi na utrip ne gledam (ne nosim merilca utripa). Nosim uro, samo toliko da kontroliram koliko hitro tečem in ne da prilagajam tempo glede na uro. Se pravi če grem na srednjehiter tek po moji oceni tempo 3.55/km zame, in tisti dan po 2km opazim, da tečem 4.05/km vendar se počutim tako kot se morem pri srednjehitrem teku potem tempa nič ne spreminjam ampak tečem isti tempo naprej. Moramo se zavedati da ni telo vsak dan enako sposobno (utrujenost, vreme, razpoloženje ...) in če bi na dan ko smo nekoliko manj sposobni forsirali hitrejši tempo (v našem primeru bi po dveh km pospešili na 3.55/km in odtekli do konca kljub temu da bi nam bilo težko) bi zašli v naslednje območje treninga in zato nebi dosegli cilja, ki ga je ta trening imel (srednjehiter tek). Poleg tega bi to za seboj povleklo cel kup posledic, npr. naslednji dan bi bili bolj zmatrani kot smo načrtovali zato nebi mogli opraviti takega treninga kot je bil po programu ipd...
Seveda nočem govoriti o tem, da se moramo strogo držati v naprej pripravljenega programa, vsak plan se mora prilagajati dogajanju in se spreminjati glede na okoliščine.
Objektivno (čas) ti nič ne pomaga če nimaš zdraven še subjektivnega (počutje, vreme ...).
Ko se pogovarjam z mojimi atleti in mi nekdo reče da je tekel 50min tempo 3.45/km mi to nič ne pomeni, če mi zdraven ne pove kako se je počutil pri tem tempu, šele potem lahko ugotovim kakšen trening je bil to za njega.
raf napisal/-a:zanašati se na svoj občutek je pri meni malo varljivo, ker občutek ti hitro zavede in sprejmeš napačno odločitev.
Občutek je varljiv zato, ker smo skozi čas ljudje izgubili občutek za svoje telo, vendar se da to pridobiti nazaj, potrebno pa je vložiti nekaj truda.
Če je to smiselno ali ne naj vsak sam presodi... Za mene je to ena najpomembnejših lastnosti športnikov, razloge pa sem že navedel.
Raf, se strinjam, nekateri ljudje zaradi posebnih potreb (npr. diabetiki kot si sam omenil) pač ne morejo brez določene tehnologije, in neumno bi bilo da bi na vsak način hoteli vse delati po občutku.