No,pa se je le našel čas,da tudi jaz napišem par besed glede Spartathlona.Najprej bi čestital vsem našim ultramaratoncem,ki so se preizkusili na tem težkem ultramaratonu in se še enkrat zahvalil moji spremljevalni ekipi ženi Zdenki in Borisu Ivanoviču - Zajcu,kajti brez njiju bi težko dosegel želeni cilj.
Želja vsakega ultramaratonca je,da bi se tudi kdaj spopadel z enim najtežjim ultramaratonom na svetu kot je Spartathlon in ga uspešno zaključil.Prav dobro se spomnim zaključka »Slovenija teče« , 12.10.2006 v Novi Gorici,ko je po podelitvi priznanj naš najboljši ultramaratonec vseh časov Dušan Mravlje pripovedoval o Spartathlonu.Takrat sem zavzeto poslušal in lahko samo sanjal,da bi se lahko kdaj pojavil na štartu tako težkega ultramaratona.Ko sem leta 2008 prvič uspešno opravil z Ultrabalatonom 212 km sem že začel razmišljati o Spartathlonu.Najprej sem imel v mislih,da bi se preizkusil,ko bom dopolnil 50 let in takrat bi imel 8 let tekaške kariere.Ko pa sem lani super odtekel Ultrabalaton 212 km sem se odločil,da se naslednjo leto prijavim na Spartathlon.Priprave so se začele z novembrom 2009.Motivacija je bila na višku.Pridno sem treniral,poleg tega sem se skoraj vsak dan ukvarjal s fitnesom.Spomladi sem preizkusil svojo formo, najprej na zimski Trans Slovenija 220 km, nato pa na Madžarskem ( Kisber 100 km ),kjer mi je uspelo 100 km preteči pod 9 urami.Svojo dobro formo sem nato potrdil na maratonu v Trstu, kjer sem dosegel svoj osebni rekord.Hotel sem biti čim bolj pripravljen za Spartathlon.
Toda, 14.maja se mi je tragično ponesrečila najmlajša hčerka Lara.Svet se mi je obrnil na glavo.Motivacija za tek mi je padla,prenehal sem tudi s fitnesom.Moje srce je bilo ranjeno,v njem sem občutil neko praznino,izgubil sem občutek za veselje.Preteklo je veliko solza in zavedal sem se,da bi bilo zdaj škoda pustiti tek,ob katerem sem prej tako užival. S tekom sem se zamotil in utrdil,da mi je bilo nekako lažje.Vem,da bi si tudi hčerka Lara želela,da nadaljujem s tekom in poskušam doseči želene cilje,ob katerih je tudi ona uživala in se veselila.Zato sem dokaj hitro po njeni smrti že poskušal odteči nekaj tekov (Tek sreče,Gorski tek po Pohorju,Ultrabalaton ).Opazil sem,da moja forma ni več to,kot je bila pred hčerkino smrtjo.Spartathlon, pa se je vse bolj bližal.Odločil sem se,da se še preizkusim na gorski izvedbi Trans Slo in ultramaratonu Celje – Log.dolina,pa da potem vidim,kako pa kaj.Ker sem oba teka dokaj uspešno končal se mi je motivacija zopet dvignila.Po večkrat na dan sem gledal dvd o Spartathlonu 2009.
Napočil je čas,ko je bilo treba spakirati stvari in se podati na pot.V sredo,22.09.2010 ob treh zjutraj se z ženo Zdenko odpravima proti Ljubljani,kjer poberema Borisa in se nato odpeljemo na Brnik.Na majhnem češkem letalu,ki sprejme največ 33 potnikov,nato odletimo v Prago.Po treh urah in pol čakanja,nato odletimo z boeingom v Atene.Po 2 urah in 10 minut prijetne vožnje pridemo na cilj.Ko smo se odpravljali na avtobus,ki vozi za hotel London,srečamo Perušič Tonija.Skupaj se odpeljemo do hotela.Ko smo prispeli je bilo tam že veliko tekačev iz vsega sveta,ki so čakali v vrsti,da se prijavijo za ultramaraton.Po dve urnem čakanju,nama je s Tonijem uspelo,da sva se prijavila.Srečala sva še Bogdana in Lojzeta s spremljevalnima ekipama.Poleg hotela je bila bencinska črpalka,kjer smo nekaj spili in se malo pogovorili.Vsi štirje,ki se bomo spopadli s tem
težkim ultramaratonom smo bili polni optimizma in adrenalina,z eno samo željo,da pridemo do Šparte.Čakali smo še ostala naša sotrpina Zdravkota Čufarja in Bariča.Toni nam je zrihtal,da smo bili Slovenci ( ZdravkoC,Bogdan,Toni,miroR ) skupaj v isti sobi.Lojze,pa je bil v nekem drugem hotelu,ki je bil od našega oddaljen 30 km.Prvo noč sem kar vredu spal.Po zajtrku smo se vsak po svoje razkropili.Nekateri so šli ogledat Atene,drugi so počivali ali pa se sprehajali po Glyfadi( kraj,kjer je hotel London ).Moja spremljevalna ekipa,pa je iskala pri renta-caru,najboljšo ponudbo za najem avtomobila.Dokaj hitro jima je uspelo najti najcenejšo ponudbo.Najela sta avto Opel Corso,za katero je bila cena za tri dni najema 120 EUR.Popoldne smo se z ZdravkomC in njegovo spremljevalno ekipo namakali v morju,saj je bila plaža takoj za hotelom.Po večerji,pa so sledile priprave na ultramaraton,ker je bilo treba zjutraj zgodaj vstati.Po dobro prespani noči smo zjutraj ob 4.30 vstali.Po jutranjem umivanju smo šli na zajtrk,nato pa smo se pripravili za tekmo,ki smo jo vsi nestrpno komaj čakali.Okoli 6. ure smo se z avtobusom odpeljali na akropolo,kjer je bil štart.Najprej smo se malo poslikali in čas do štarta je hitro minil.Točno ob 7. uri,po strelu iz pištole se je
začel eden izmed najtežjih ultramaratonov na svetu.Štartalo je 351 tekačev.Sam sem tek začel v ozadju,tempo okoli 5,30min/km.Najprej je sledil spust z akropole,nato pa tek skozi mesto,kjer pa je bilo veliko rahlega vzpona.Okoli pasu sem imel torbico,v kateri sem imel energijske ploščice in gele za prvih 80 km.Na 10 km sem najprej vzel energijsko ploščico,na naslednjih 10 km ,pa gel.Tako sem to ponavljal do 80 km .Tam nekje po 15 km sem tempo nekoliko dvignil.Sonce je neusmiljeno pripekalo.Po nekaj km sem ujel Bogdana in nato sva skupaj tekla do 81 km,kjer je bila prva večja kontrolna točka.Prišla sva 55min pred iztekom limita.Zato sem si privoščil masažo in se okrepčal,Bogdan pa je nadaljeval s tekom.Najprej sem poskušal pojesti riž,a je bil preveč suh in sem ga težko jedel.Boris mi je predlagal,naj poskusim z mlečnim rižem.Ta pa mi dobro tekne,tako da smo si naredili še nekaj zaloge za naslednje km.Nekje do 100 km mi je šlo še kar dobro,nato pa sem imel manjšo krizo.Tempo sem zelo zmanjšal in počasi je nastopila noč.Na glavo sem si namestil čelno svetilko in počasi sam tekel naprej.Okoli 120 km se mi je pridružil ZdravkoC,ki me je vzpodbujal in mi dal še dodatno motivacijo za tek.Naenkrat se je vlilo kot iz škafa,cesta je bila poplavljena,na nekaterih mestih je bilo polno kamenja,tako da je bil tek skoraj nemogoč.Oblekla sva si dežne jakne.V copatih sem imel polno vode.S časoma, ko je dež prenehal so se mi tudi nogavice in copati posušili.Do 156 km sva tekla skupaj,nato pa je ZdravkoC odšel naprej.Preganjal naju je že limit.Malo pred kontrolno točko 159 km ujamem ZdravkaC.Ker je bilo že čisto na robu limita sem takoj nadeljeval proti naslednji kontrolni točki,ZdravkoC, pa si je saniral žulj.Pred nama je bil zelo strmni vzpon preko gore Sangas.Dal sem vse od sebe in si do naslednje kontrolne točke pridelal 26 min prednosti.Nato je sledil strmi spust,ko me je naenkrat prehitel ZdravkoC.Tu sva se nazadnje videla.Nadaljeval sem svoj tempo.Na 172 km sem pričakoval mojo spremljevalno ekipo.Ker je ni bilo sem nadaljeval s tekom.Šlo mi je kar dobro.Vse skozi sem imel okoli 35-40 min prednosti pred iztekom limita.Kot sem izvedel kasneje, sta malo oddremala.Ko sta se zbudila sta me čakala na tej kontrolni točki.Ker me ni bilo in se je limit iztekel je šel Boris pogledat k sodnikom na računalnik,kaj je z menoj.Ugotovil je,da sem bil že zdavnaj mimo kontrolne točke,zato sta se takoj odpeljala za menoj.Skoraj po dveh kontrolnih točkah smo se zopet srečali.Med tekom sem se večkrat spomnil na mojega angela ( hčerko Laro ),ki je vedno ob meni,me vzpodbuja in mi daje dodatno moč.Prav tako sem se spomnil na veliko podporo ljudi iz Slovenije,ki spremljajo ta ultramaraton v živo prek interneta.Tako,da nisem niti za hip pomislil,da ne bi pršel do željenega cilja.Med celotno tekmo sem si privoščil štiri masaže.Ure so hitro minevale in počasi sem se prebliževal Šparti.Nekaj km pred ciljem so me ljudje ob cesti in z balkonov vzpodbujali in mi ploskali.Najlepši trenutek na tem ultramaratonu je bil,ko sem se prebliževal kipu Leonidisu.Tam me je že čakala spremljevalna ekipa s slovensko zastavo.Bilo je veliko ljudi,ki so mi ploskali.Od žene Zdenke sem vzel slovensko zastavo in tekel do kipa Leonidisa,kjer sem pokleknil in se priklonil,nato pa poljubil nogo Leonidisa.Mlado spartansko dekle mi je dalo slavnostno skodelico vode iz reke Eurotas,ki teče skozi mesto.Nato sem prijel na glavo še oljčni venec in priznanje.Ko mi je mlado spartansko dekle umilo noge,mi je nataknila bele copate in nato sem se z avtomobilom znamke Mercedes odpeljal v hotel.
Še enkrat se moram zahvaliti ženi Zdenki in Borisu,ki sta mi bila stalno ob strani,skrbela zame,me vzpodbujala in svojo nalogo odlično opravila.Čestitke vsem slovenskim tekačem,ki so se pojavili na štartu v upanju,da tudi njim kdaj uspe doseči priti do cilja,ki si ga tako želijo.Posebni čestitki,pa seveda za Lojzeta Primožiča in Zdravka Čufarja za super rezultata.Zahvalil bi se tudi vsem Slovencem,ki so držali pesti zame, me vzpodbujali in mi pošiljali dodatno energijo preko interneta.
,fantastičen uspeh in zelo lepo napisano poročilo 
