- 24 Okt 2010, 21:15
#236980
Letos sem se že 3. udeležila Ljubljasnkega maratona. Po 2 rekreativnih tekih sem se letos odločila za prvi polmaraton. Kot pravijo, prvegega ne pozabiš nikoli in zato bo tudi to poročilo nekoliko daljše.
Pred samim polmaratonom sem si zadala 2 cilja:
1. da polmaraton pretečem
2. da pretečem v času pod 2.20
Najprej sploh nisem vedela, če stojim prav, saj nisem nikjer videla table za zadnjo cono. Na srečo je bilo okoli mene veliko sotekačev tako, da sem lahko bila mirna, kar se tega tiče. Nekoliko nestrpna sem pričakovala start. Mislim, da sem začele nekako 10 minut za prvimi. Začetek proge mi je bil prav všeč, saj je bila kar razgibana. Tja do nekako 5
km5 (kjer so merili vmesni čas) mi je uspelo držati čas pod 6min/km. Ob progi je bil na tem predelu še prijatelj, ki mi je z navijanjem še dodatno pospešil. Počutje fenomenalno. Sem bila pa rahlo presenečena ob mizah s pijačo, kjer so "nas priganjali" naj se ne ustavljamo. Kaj takega mi ni bilo znano z rekreativnega teka v prejšnjih 2 letih... Je pa res, da je tu tekačev bistveno več. Postopoma mi je tempo v naslednjih 2 km rahlo padal in potem spet zrastel ob vnosu dodatne energije. Spet sem lepo tekla z načrtovanim tempom in naslednjo okrepčevalnico pijače in hrane izpustila(predvsem zato, ker so ob mizah skorajda ni nič premikalo, nič konkretnega mi v tistem trenutku ni pasalo, poleg tega pa sem imela s seboj še svojo pijačo). Zlahka sem "napadala" kilometre, ko mi je tempo nekako na km15 začel drastično padati... Vedela sem, da ni v redu, da vztrajam pri tem in je čas za gel, čeprav sem ga načrtovala za km16. Na srečo sem spet prišla na čas okrog 6min/km. Potem pa, o groza, zagledam celo Dunajsko in še približno 5km pred menoj. Na srečo je pri stadionu družinska prijateljica, ki mi je z navijanjem dala dodatno energijo. Število km je postopno padalo, a meni se je še vedno zdelo, da se ta Dunajsko/Slovenska vleče kot ponedeljek... Povsem srečna sem bila, ko sem zagledala Bavarski dvor. Vedela sem, da sedaj do cilja ni več daleč. Ampak proga se je še vedno vlekla! Čisto nepričakovano pa pri Ajdovščini zaslišim svoje ime; le kdo bi lahko bil? In vsa presenečena ugotovim, da sta to tekaška prijatelja Gill in Dennis. Tudi to me je še nekoliko poneslo naprej, vse do cca km21, kjer so me v cilj ponesle še vzpodbude mami in sestrične.
Ob vseh teh spodbudah pa ne smem pozabiti še na vse navijače ob cesti, godbe, maskote s harminko, ragelj,mahanja s Slovenskimi zastavami, spodbud po megafonih, otrok, ki so nam dajali "give me five, "daj mi petko" ali pa le nastavili roko. Skratka, navijači bistveno poživijo dogajanje na teku in pripomorejo k dobremu rezultatu. Vendar pa sem imela, žal, možnost "spoznati" navijača, ki ni ravno navijal. Ravno sem nekoliko upošasnila korak, da sem pila, potem pa sem še še polila po obrazu, nakar pade izjava: "Tale pa čist nč več ne more!" Če je že dubu tak občutek, zakaj pa potem ne vzpodbuja. To bi mi ziher več koristlo, kot pa takole njegovo govorjenje...
In čas? Več kot super. Kot že rečeno, načrtovala sem 2.20, odtekla pa se ga v 2.16. V cilju pravzaprav niti nisem bila tako utrujena in sem hitro prišla k sebi. Zdaj, kar nekaj ur po odtečenem polmaratonu, me na tek spominjajo nekoliko težke in rahlo boleče noge ter rahla bolečina v križu. Predvidevam, da je to zaradi asfalta(na katerem nisem še nikoli tekla tako dolgo. Upam, da tole čim prej mine in ostanejo le še lepi spomini.
Seveda ob tem še čestitam vsem, ki ste pretekli (pol)maraton.
Mens sana in corpore sana.
), kar so občutila predvsem moja kolena in seveda tudi moje mišice.
) Še zmeraj jim beseda ultratriatlon ne gre v glavo 
)
, izboljšam rezultat še za kakšno minutko!
, pa ne mislim kar obupat... očitno ni bil moj dan 
