Občutkov je še kar ogromno, tko da bom napisal malce več. Pravzaprav mi je nerodno, ker je tako dolgo poročilo z preveč podatki

. Dokler bo navdušenje nad tekom bom pisal. Ne gredo mi najbolje generična poročila s zahvalo navijačem in komentarjem, da je bil dober tek. Zavedam se psihologijo za objavljanjem na internetu ampak vseeno bom šel preko tega, saj sem sedaj dobre volje. Pravzaprav sem bil včeraj cel dan in kar dolgo po teku sem se kar nekaj smehljal

. Ne vem ali zaradi dobrega teka, časa ali pa je bilo kaj v zraku. Pika na i bi mi pasala, da bi šel na TF analizo, kjer bi se družil z drugimi ob dobri pijači in hrani

. Sem se pa sam pogostil, njam. Tako kot se za praznik spodobi. Najprej pa malo nazaj pred samim tekom. Ok, da sem pretekel malo premalo km ni važno, saj so bili tisti ta pravi in narejeni z užitkom, brez neke prisile, da se držim terminov in treningov. Zelo dobro je pasal tek v torek po rožniku zaradi fizične in psihološke pripravljenosti. Že dolgo nisem bil tako zadihan, a pomembneje je bilo, da sem tekel dolgo v večjem naporu, kar je dobra psihološka podloga za zadnje km maratona. Pred nedeljo sem se pripravljal bolj psihološko s pravilno taktiko. Zadal sem si, da bi tekel pod 3:30 in zato moram teči prvi krog pred zajci okoli 1:40 drugi pa neki splošni enačbi, ko si zmatran, 10 minut več. TEK JE POTEKAL NATANČNO TAKO KOT SEM SI ZAMISLIL. Nimam ure, a prvi krog sem do minute zadel (!), drug krog, ko postane dolgočasno si bom prižgal muziko, da odženem bilo kakšne slabe misli. Potem sem si še dejal, da če bo kriza ne smeš obupati, da premikam noge čim bolje itd itd… vse se je izšlo. Z darilno vrečko sem zadovoljen. Tako kot lani je tale majica z dolgimi rokavi super

, malo mi je le žal za odpovedan topel obrok po teku. Predpriprave po rožniku so bile naslednje. V petek nogomet in popivanje do 2h

, sobota badminton in malo pira, na žalost sem moral odpovedati tenis, pojedel 1kg lazanje

in zvečer šel na testeniko. Od nekega vznemirjenja že drugo noč nisem ravno veliko spal. Zjutraj pa še čokolešnik, formula in pol ure pred štartom čaj v gostilni s kolegi. Nihče ni tekač, čudili so se da grem na 42km, kaj je to 3:30 pa ne vedo, še zlasti, če rečem, da tečejo kenijci 2:10

. S kolesom sem prišel do starta in se tako ogrel. Na startu se komaj prerinil do table 3:25, potem se zraven nekaj še Jankovič preriva pa una 82 let stara zraven stoji

. Spet je trajalo, tako kot lani, da sem prišel na vrsto, ko smo mi začeli teči. Pogledam na uro na trgu in vidim, da bom moral odšteti 5 minut od bruto časa na progi. Kaj naj rečem, gužva je bila, prerival sem se malo do večne poti a to me ne moti. Vidim še par znanih obrazov, kar mi daje dodaten zagon in večji nasmeh na obraz. Godba, zastave, gledalci sedaj sem navajen, ni tako navdušujoče kot lani na prvem a vseeno poklon vsem za lepo vzdušje in navijanje

. Malo sodelujem z njimi. S takšnimi potezami sploh ne mislim na tek. Diham skozi nos, noge niso ravno lahke, a vidim koliko drugih se matra medtem, ko jaz se komaj ogrevam pred drugim krogom. Čeprav sem si zadal, da moram jesti in piti na postojankah, je bila tam takšna gneča, da bi se moral prerivati ali pa ustavljati, tako da sem v prvem krogu le enkrat pil. Bom že imel priložnost v drugem, ko bo manj tekačev

, pa tudi dobro sem bil podprt že prej. Malo še gledam naokoli, če bo kateri znan med gledalci, a ni jih bilo, ni pomembno. Na dunajski opazujem tekače, ki se z mukami obadajo z zadnjimi km in pomislim, da sem lani bolj užival prvi krog in sem imel lažje noge. Nisem pomislil, da mi bo težko, saj slabih misli ni smelo biti. Teči, teči in samo teči, misli pa na vse drugo kot na oznake km . Koridor na slovenski je spet fenomenalen

, občutek da si ti junak, ki gre v še en krog te naredi bolj posebnega. Ok, zdaj gre zares, prižgem glasbo in dobri ritmi me spravijo v dobro voljo. Smejim se, tempo je hitrejši, prehitevam enega za drugim. Tako kot lani, samo upam da se ne bo ponovil zavoj pri merkator centru in zid. Vidim, da poleg fizične utrujenosti je večji tisti zid v glavi, ko so notri same slabe ideje, o trpljenju in predolgi razdalji do cilja. Tempo se mi že malce upočasni vendar to ni nič. Malo tekačev me sedaj začne prehitevati, jaz pa le premikam noge, glava more ostati čim bolj čista. Še malo, še 7 km. To si že tolikokrat z lahkoto pretekel nič ni hudega, samo premikaj noge. Dobro je, da vse ovinke poznam, tako da tudi dunajska kolikor je dolga, je domača in me ne uničuje. Pogledam nazaj in s kančkom očesa vidim, da me zasleduje skupina tekačev. Aha. Zajc za 3:30 je tu. Šlo je kot po planu. Ko me prehitijo 3 km pred ciljem, vidim da imajo kar dosti hiter tempo in nisem jim mogel slediti. Sigurno sem bil nekje na 5:30 tempo. Še dobro, da se ustavijo na postojankah, da se jim približam, jaz ne rabim več nič. Trpim malo, sem počasen ja, a kaj lahko po 40km pričakuješ drugega. Samo še slovenska. Koridor je tu, smejim se, potem pa še tf navijači

, ni ga večjega adrenalina, ko nekdo navija zate. Pospešim, uživam. Konec je blizu, zavedal sem se, da ni bilo zida in da bo dober čas in da je bil dober tek. V oddaljenosti, se mi zdi, da vidim obris sodelavca. Sto metrov pred ciljem je začel hoditi. Kakšno je to trpljenje, da se toliko pred ciljem moraš ustaviti!!

Ko pa v ciljnem šprintu pridem bližje, ga prepoznam, pozdravim in švignem mimo. Šprint do lepih okroglih 3:33.00 bruto. Kmalu pa že sms z 3:27:50 neto. Super, tako kot sem planiral. Še najbolje pa, da ni prišlo kakšne hude krize. Utrujen že mogoče, a bolečina, trde mišice, to je bilo težko. Ne bi mogel teči niti 10m. Kako se to ženemo? Sedaj že vem, da so stopnice moj sovražnik

. Grem po diplomo in po dolge rokave, saj smo le mi tekači norci v kratkih rokavih, medtem ko drugih v plaščih hodijo naokoli. Vrnem se k kolegom od jutra. Oni so oddelali svoj šiht, jaz pa tud pol

. Malce pokomentiramo. Na žalost namesto tf analize ali kakšnega pira, sem šel kar domov. Malce raztegnem, dobro skuham in zvečer z užitkom pogledam prispevke o maratonu. Ob tem prvič pomislim, da mogoče pa sem sedaj tudi jaz tekač

, ko poznam kdo je kosovelj in kobe. En cilj je padel. Šel sem pod 3:30. Vsak maraton do sedaj sem izboljšal za okoli 7 min. Naslednja želja je pod 3:20. Za moje sposobnosti mislim, da je maksimalen domet nad 3:10. Za kaj več pa bo potrebno veliko več teči – trenirati, kot pa le sežano, radence, tf10ko, LM. Pa kakšno uro kupiti, da lovim neke čase, da naredim kakšne intervale in ostale stvari, ki so podobne treningom. Sedaj pa me tako matra, da bi dosegel še drug cilj in sicer pod 1:30 na 21km in za to je idealna priložnost Palmanova. Neke male bolečine v nogah imam danes, ampak manj kot običajno, kar je še en dokaz več, da je bil najboljši maraton dosedaj oz. da postajam mogoče bolj utrjen na daljše razdalje. Mogoče le, da se ne bi branil, če bi me katera zmasirala

. Za konec pa še zahvala Nani, navijačem, organizatorju, čestitke vsem tekačem in ja, bil je dober tek, lepo vreme, se vidimo naslednjič.
