- 26 Okt 2010, 13:43
#237274
V soboto se je 400 metrov stran od gostilne, kjer sta si polnila trebuhe Kosorka in Pahor odvijal osmi Učka mountain trek.
Na štartu ultre se nas je zbralo samo 24. Malo – zakaj? Na cilju mi je bilo jasno zakaj so nekateri dobri trekerji prestopili med pohodniško množico, bilo jih je več kot 200.
Vreme je bilo toplo, napoved pa ni bila ravno najlepša , popoldne naj bi tudi deževalo.
S Samotom sva se dogovorila, da greva na progo skupaj, kar se je kasneje pokazalo za pametno odločitev.
Začelo se je z spustom skoraj do morske obale v kamp Medveja in nato vzponom do Male Učke. Sledil je rahel spust skoraj do Vele Učke, tam pa levo proti KT4 razvalini hiše sredi ničesar.
Sredi spusta se spodtaknem
in udarim s kolenom v kamen. Vstanem, vse se vrti okoli mene, pa še slabo mi je. Rana ni globoka samo udarec je bil močan. Po petih minutah se odločim, da grem naprej. Sledim Samotu, ki se prebija čez grmovje in trnje, sam bi se težko orientiral, saj sem samo še pazil na koleno.
Pri KT4 sva si privoščila malico in se dogovorila, da greva proti severu in se počasi dvigujeva. Zadeti sva morala prehod med dvema prepadoma, ki vodi proti KT5 v plezališču Vela Draga. KT je bila v jami pod ogromnim stolpom na katerem so plezali plezalci.
Po gruščasti poti sva se odpravila na vrh, kjer se je videlo po vsej dolini – predlog za izlet.
KT6 pri vasi Brest najdeva z manjšim ovinkom ( pod slapom ni enako nad slapom). Tam srečava fotografa in organizatorja Elvirja, ki nama odsvetuje nadaljevanje po moji zamišljeni poti, ker te enostavno ni več (ne dogaja se to samo v Bovcu in Tolminu).
Po cesti prideva do točke, kjer naj bi zavila desno po grebenu na KT7 vrh Kupic. Na karti je to lep greben, celo neporaščen, v resnici pa je razbit in poln trnja. Na vrhu gledava kam sedaj, vse je zaraščeno in vse bode, greva proti vzhodu ampak ne gre direkt enostavno moraš najti prehode v grmovju, ta del je bil zame najtežji.
Nekje na tisoč metrih nadmorske višine prideva v meglo, ki naju spremlja do Ošalj vrha kjer je KT8, še sreča da je pobočje travnato.
Sledil je 11 kilometerski joginjg nazaj do Male Učke in KT9, kjer smo se priključili pohodniški trasi in mislil sem si da bo tu orientacija lažja. Wrong. Po markirani poti in kasneje kar naravnost prideva na greben Arguna, v gosti megli najdeva Gorana, ki že 15 minut išče KT. Gremo še malo naprej in jo res najdemo, mislim pa da je bila nižje od vrha.
Ko pridemo do Vrat prižgemo svetilke in se spustimo po strmi, sluzasti poti polni listja, dol pridemo celi.
Poiščemo neimenovan vrh višina 909 metrov in KT11, kjer se ločimo Goran gre naravnost proti vzhodu na KT12 midva pa naokoli po poti. Pozna se da sva utrujena in delava napake, tako tudi KT12 na vrhu Gorice najdeva po ovinkih.
Še dve kontroli pa sva na cilju in jo užgeva navzdol, takrat pa Samotu spodrsne in obleži tako kot jaz 12 ur prej. Udarec v stegno. A bo šlo? Po nekaj minutah počasi nadaljujeva. Narediva še eno napako ampak končno sva na makadamski cesti proti KT13. Iz teme se prikaže Goran, nič mu ni jasno, išče trinajstko ampak ne ve kje je, zopet se ločimo. Ko prideva na greben zagledava spodaj Lovransko drago, cilj trekinga in tudi veva, da je na koncu grebena Špičin vrh in KT13.
Povedati moram, da iz Špičin vrha vodi markirana pot do ceste in naprej do cilja, ki pa je bila za nas s strani organizatorja prepovedana (cesta gre mimo restavracije kjer sta uživala Pahor in Kosorjeva). Sestopiti pa bi morali po brezpotnem strmem zaraščenem pobočju do Lovranske drage. Glede na Samotovo stanje sva se odločila, da ne tvegava strmega spusta in greva dol po markirani poti, seveda pa eminentnih gostov že zdavnaj ni bilo več.
Nadaljevanje do KT 14 in cilja je bila zgolj formalnost.
Za 57 km in 3300 višincev sva porabila 12ur in 45 min.
Do cilja nas je prišlo 13 od 24, od tega štirje izven limita 13 ur, davek težki progi in megli.
Na štartu ultre se nas je zbralo samo 24. Malo – zakaj? Na cilju mi je bilo jasno zakaj so nekateri dobri trekerji prestopili med pohodniško množico, bilo jih je več kot 200.
Vreme je bilo toplo, napoved pa ni bila ravno najlepša , popoldne naj bi tudi deževalo.
S Samotom sva se dogovorila, da greva na progo skupaj, kar se je kasneje pokazalo za pametno odločitev.
Začelo se je z spustom skoraj do morske obale v kamp Medveja in nato vzponom do Male Učke. Sledil je rahel spust skoraj do Vele Učke, tam pa levo proti KT4 razvalini hiše sredi ničesar.
Sredi spusta se spodtaknem
in udarim s kolenom v kamen. Vstanem, vse se vrti okoli mene, pa še slabo mi je. Rana ni globoka samo udarec je bil močan. Po petih minutah se odločim, da grem naprej. Sledim Samotu, ki se prebija čez grmovje in trnje, sam bi se težko orientiral, saj sem samo še pazil na koleno.Pri KT4 sva si privoščila malico in se dogovorila, da greva proti severu in se počasi dvigujeva. Zadeti sva morala prehod med dvema prepadoma, ki vodi proti KT5 v plezališču Vela Draga. KT je bila v jami pod ogromnim stolpom na katerem so plezali plezalci.
Po gruščasti poti sva se odpravila na vrh, kjer se je videlo po vsej dolini – predlog za izlet.
KT6 pri vasi Brest najdeva z manjšim ovinkom ( pod slapom ni enako nad slapom). Tam srečava fotografa in organizatorja Elvirja, ki nama odsvetuje nadaljevanje po moji zamišljeni poti, ker te enostavno ni več (ne dogaja se to samo v Bovcu in Tolminu).
Po cesti prideva do točke, kjer naj bi zavila desno po grebenu na KT7 vrh Kupic. Na karti je to lep greben, celo neporaščen, v resnici pa je razbit in poln trnja. Na vrhu gledava kam sedaj, vse je zaraščeno in vse bode, greva proti vzhodu ampak ne gre direkt enostavno moraš najti prehode v grmovju, ta del je bil zame najtežji.
Nekje na tisoč metrih nadmorske višine prideva v meglo, ki naju spremlja do Ošalj vrha kjer je KT8, še sreča da je pobočje travnato.
Sledil je 11 kilometerski joginjg nazaj do Male Učke in KT9, kjer smo se priključili pohodniški trasi in mislil sem si da bo tu orientacija lažja. Wrong. Po markirani poti in kasneje kar naravnost prideva na greben Arguna, v gosti megli najdeva Gorana, ki že 15 minut išče KT. Gremo še malo naprej in jo res najdemo, mislim pa da je bila nižje od vrha.
Ko pridemo do Vrat prižgemo svetilke in se spustimo po strmi, sluzasti poti polni listja, dol pridemo celi.
Poiščemo neimenovan vrh višina 909 metrov in KT11, kjer se ločimo Goran gre naravnost proti vzhodu na KT12 midva pa naokoli po poti. Pozna se da sva utrujena in delava napake, tako tudi KT12 na vrhu Gorice najdeva po ovinkih.Še dve kontroli pa sva na cilju in jo užgeva navzdol, takrat pa Samotu spodrsne in obleži tako kot jaz 12 ur prej. Udarec v stegno. A bo šlo? Po nekaj minutah počasi nadaljujeva. Narediva še eno napako ampak končno sva na makadamski cesti proti KT13. Iz teme se prikaže Goran, nič mu ni jasno, išče trinajstko ampak ne ve kje je, zopet se ločimo. Ko prideva na greben zagledava spodaj Lovransko drago, cilj trekinga in tudi veva, da je na koncu grebena Špičin vrh in KT13.
Povedati moram, da iz Špičin vrha vodi markirana pot do ceste in naprej do cilja, ki pa je bila za nas s strani organizatorja prepovedana (cesta gre mimo restavracije kjer sta uživala Pahor in Kosorjeva). Sestopiti pa bi morali po brezpotnem strmem zaraščenem pobočju do Lovranske drage. Glede na Samotovo stanje sva se odločila, da ne tvegava strmega spusta in greva dol po markirani poti, seveda pa eminentnih gostov že zdavnaj ni bilo več.
Nadaljevanje do KT 14 in cilja je bila zgolj formalnost.
Za 57 km in 3300 višincev sva porabila 12ur in 45 min.
Do cilja nas je prišlo 13 od 24, od tega štirje izven limita 13 ur, davek težki progi in megli.
