- 26 Okt 2010, 23:47
#237343
Spomladi sem v Radencih prvič tekel na tekaški prireditvi in uspešno prestal 21km. Preko leta sem pridno nabiral kilometre, in ker se je v septembru števec pretečenih kilometrov v 2010 gibal okoli 1100 km, me je zamikalo, da bi poskusil na 42km. Glede na to, da sem šele lani jeseni prvič uspel preteči razdaljo 10km brez vmesne hoje, je bila odločitev drzna, želja pa velika. Po tekaških teorijah, ki jih je najti tudi na tem forumu, pretečena kilometrina in dosedanje izkušnje nikakor ne zadostujejo za naskok na 42km, ampak želja je zmagala nad razumom.
V življenju sem le 3x tekel preko 30km, vedno okoli 33km. Dvakrat je bila popolna katastrofa (dehidracija, totalen zid), komaj sem se privlekel domov. Tretjič, konec septembra, je bilo nekoliko boljše (zaradi nižjih temperatur ni prišlo do dehidracije), vendar kaj dosti moči po prihodu domov ni preostalo. Zaradi navedenega me je bilo 42km razdalje zelo strah, ampak sem pričakoval, da bodo prireditveno vzdušje, redna uporaba gelov, obilo hrane in pijače v dnevih pred tekom, itd... nadomestili manjko pripravljenosti.
Pred nedeljskim štartom sem si zastavil naslednje cilje:
1.preživeti 42km
2.poskusiti priti v cilj pod 4 urami
3. (to željo sem zadržal zase) poskusiti doseči čas 3:50
V nedeljo se je začelo zelo dobro. Gneča na štartu je pobrala le nekaj sekund, prvi krog je kar odletel, brez vsakršne krize. Namerno sem tekel malenkost počasneje, kot bi lahko, da prihranim moči za drugi krog. Na polovici sem imel čas malenkost preko 1:50, kar je napovedovalo dobre obete za napad na 3:45 ali vsaj 3:50. Na polovički me je boljša polovica oskrbela z novimi geli, počutje je bilo zelo dobro, počutil sem se sveže in prav nič utrujeno. V začetku drugega kroga pa se je začela oglašati psiha: večinska množica tekačev je zavila v cilj 21km, le redki smo se podali na pot v drugi krog. Nekoliko je začelo pihati, število navijačev ob progi se je precej zmanjšalo. Opazil sem, da tempo rahlo upada, vendar je bil še vedno v zastavljenih mejah (5:25/min), poleg tega sem v prvem krogu pridelal precej rezerve. Nekje na 25km sta me prehitela zajčka 3:45, ki ju nikakor nisem mogel ujeti. Vseeno sem ohranjal pozitivno razpoloženje in kar dober tempo. Na približno 32km sem začenjal verjeti, da mi bo uspelo: do cilja je bilo "le" še 10km, čas pa je bil pod 3 urami, torej bi v normalnih okoliščinah z lahkoto pritekel do cilja v približno 50 minutah in s tem dosegel željeni čas 3:50.
Vendar pa praksa ne sledi vedno teoriji.
Z vsakim kilometrom po pretečenih 30km je začela eksponento naraščati težavnost posameznega koraka. Najprej sem opazil, da je leva copata popolnoma prekrvavljena, očitno so nastali veliki krvavi žulji. Čeravno sem imel občutek, da tečem na vso moč in takorekoč šprintam, je Garmin neizprosno meril tempo, ki se je bližal 6:00/min ali več. Le z veliko težavo sem ohranjal tempo pod 5:45/min. Ustavljal sem se na vsaki okrepčevalnici, bolj kot vodo sem potreboval izgovor, da lahko nekaj sekund postojim. Iz žepa sem izbrskal skrito orožje, tablete Enervit GT, ki jih nisem uporabil še nikoli prej; mogoče placebo, ampak zdi se mi, da so mi v tistih trenutkih krize nekoliko pomagale. S približevanjem Dunajski se je število navijačev spet povečevalo, ampak vsak korak je bil težji. Prižgal sem MP3, ker se mi je zdelo, da me lahko reši le še divja muzika. Na približno 40km sem na Dunajski srečal Tofa, vendar niti njegovo vzpodbujanje ni sprožilo "čudeža na Dunajski". Pri stadionu sem se za pol minute ustavil, da sem zbral moči za "finalni šprint". Z drsalnim korakom sem se privlekel do cilja, v zadnjih kilometrih celo nekoliko pospešil, in dosegel cilj v 3:58.
Cilj končati v manj kot 4 urah je bil sicer dosežen, občutek je bil zelo dober, agonija zadnjih kilometrov pa je vseeno pustila nekoliko grenak priokus. Tehtanje je pokazalo, da sem spet dehidriral, čeravno sem praktično na vsaki okreščevalnici popil vsaj 2 kozarca tekočine.
Pravijo, da vsaka šola nekaj stane, in v nedeljo sem se naučil, da vse tisto, kar sem prej prebral, zanesljivo drži:
-42km ni 21km+21km! Če uspeš brez težav preteči 21km, to nikakor ne pomeni, da lahko to ponoviš dvakrat zapored!
-v treninge bo potrebno vključiti več tekov na daljše razdalje.
-bistveno bolj se bo potrebno posvetiti prehrani. Zdi se mi, da kombiniranje gelov, tabletk, vode, izotonikov... nikakor ni nedolžna zadeva. Vsekakor moram priti do dna problemu z dehidracijo, saj domnevam da je bila agonija posledica dehidracije.
-žulji so me pošteno presenetili, saj jih nisem pričakoval. Pri običajnih tekih (ponavadi tečem do max 16km) teh problemov nimam. Verjetno bo potrebno zamenjati nogavice? ali imam morebiti nekoliko prevelike copate? ali pa bi bilo potrebno nogo pred tekmo nekako oviti?
Sicer pa je bil LM lepa izkušnja. Lepo je bilo, da je sin samostojno odtekel 10km. Lepo je bilo, da me je spremljala in bodrila boljša polovica, ki je presenetila z ročno izdelanim transparentom (neverjetno, kljub vpadljivosti je noben fotograf ni opazil in je ni videti na nobenih fotkah). Zaradi zelo omejenih izkušenj kvalitete organizacije ne morem primerjati, ampak zdela se mi je ok, primerljiva z radenskim maratonom. Kakšno malenkost pa bo organizator verjetno še izboljšal, na forumu je bilo že precej idej v zvezi s tem (npr. topli obrok v cilju, tuširanje, ....).
ko si boš pa drugič še kalamare pred tekom privoščil, te pa v klub vzamemo 
..."dannae" na tvoji sem se imel še čas nasmehnt haha..tnx 
glede srečanja sem (nekaj žalostnega) že v temo napisal;
, fotoreporterjem (na netu je malo morje fotk)... 
. Sicer ni fotke, pa vendar bo za vedno ostal v spominu presrečen obraz Ksenije 
, da jo je Ksenija mahnila naprej...njenega tempa pač nisem mogla zdržati (bolečinapress 
). Je bilo pa prav prijetno tam po Dunajski in potem Slovenski (TF navijači so itak the best 
