Zadnje novičke

[Fotr]

Fotr, kaj bi bilo, če bi to majčko nosil takrat, ko si v Zaki srečal japonske turistke. Nerazgledane kot verjetno so, bi zlahka zamenjale naš simbol s čim drugim.

Pa če bi se še jaz malo potrudil in poskušal držati oči poševno, potem bi rekle: barzai, kamikaze, naši so tukaj!

[Fotr]

Ne vem, kakšne so vaše izkušnje z živalmi pri teku, mogoče se bo kakšen ljubitelj živali jezil ali zgražal, ampak sam nimam prav prisrčnih spominov na srečanje z njimi. Najprej ne morem pozabiti brez števila krilatih žuželk, ki so mi med tekom priletela v usta in majhnih mušic, ki so si za pristanek izbrale moje oči. V Radovni se na spomlad pri jezeru zbira ogromna količina žab, ki blodijo naokoli, tudi po cesti, tako da mi je parkrat hudo spodrsnilo, ko sem stopil na žabo, k sreči brez posledic (zame). Žabe so seveda imele posledice, a se jih verjetno niso niti zavedle. Tudi psi so alergični name. Mogoče imajo občutek, da sem stalno na psu, pa bi se me radi znebili. Spomnim se, da smo tekli mimo hiše, kjer je bil ob uti privezan tudi pes. Tekači pred mano so ga celo dražili, pa jim ni ničesar storil. Ko sem pritekel mimo jaz, pa je našpičil ušesa, pokazal zobe in se pognal vame. Dolžina verige je bila ravno pravšnja, da me je šavsnil v krajec, kar je seveda imelo za posledice cepljenje proti tetanusu. Nekoč se je majhna, ljubka psička, ki jo je simpatična gospodična peljala na vrvici, pognala pod moje noge in se zapletla vanje. Spotaknil sem se in skoraj priletel gospodični v naročje. Če bi, potem to ne bi bila negativna izkušnja, ampak prijetna, vendar sem telebnil po tleh kot klada. Še malo prej pa sem se prsil in tiščal trebuh noter. Ko sem nekoč tekel po gozdni poti, precej zaraščeni z grmovjem, so se naenkrat prikazale pred mano tri ogromne doge, ki jih je k sreči lastnik peljal na jermenih. Ko so me zagledale, je moral vodič uporabiti vso svojo spretnost, da mu niso ušle iz rok. Verjetno bi potem postavil rekord v času na en kilometer. Ne morem tudi pozabiti srečanja, ko sem ravno končal tek in sem pričel s hojo. Mislil sem, da daleč naokoli ni žive duše, kar me nekaj požgečka po roki, ki je visela ob telesu. Pogledal sem navzdol in skoraj bi mi ušlo v žabe. Najprej sem mislil, da je volk, potem pa, ko sem zagledal njegove modre oči, mi je prišla na misel Goldie Hawn. Šele potem sem videl, da je prekrasen hasky in zaslišal glas lastnice, ki je spraševal, če me je pes ustrašil. Seveda sem rekel da ne, čeprav sem imel srčni utrip večji kot pri intervalnih tekih. Dogodek s kravami sem že povedal in ker je tole čenčanje že predolgo, bom o srečanju z drugimi živalmi povedal kdaj drugič.

[nada]

Ravno sem se vrnila s svojega nedeljskega teka in se malo relaksiram ob tvojih zgodbicah Fotr in ob tem ugotavljam, da imam tudi jaz težave s psi, ki se mi nastavljajo ob cesti. Že drugi dan me namreč napada eni in isti cucek, ki me očitno še ne pozna, saj sem malo zamenjala relacijo. Ampak mene je kar strah, saj ta pes kar znori, ko me vidi, noro se zakadi v mene, jaz se ustavim in skušam biti prijazna punca, ga lepo ogovarjam, ampak ne pomaga. Seveda je na drugi strani en kup hiš, ljudje pa se zabavajo ko opazujejo najine dvoboje. No vglavnem nisi osamljeni primer kar se tiče odnosov z živalmi med rekreacijo.

LP

[matjaz]

Hja , takole bom dejal. Tecem kaksnih 8 let, ampak s psi se nisem imel tezav, pa odkrito povedano jih v Fuzinah kar mrgoli, na Golovcu pa ravno tako. Je pa res, da imam tudi sam psa, ki je v svojih boljsih letih veliko pretekel z menoj. Ne vem, ampak ze nekako na dalec mi je vedno uspelo preceniti psa, in njegove namere. Zdaj se pa ze dolgo sploh ne ukvarjam z njimi. Mislim da res psi zaslutijo ce te je strah, in tako postanes njegov plen, ali pa samo objekt njegove igre (KHM...)

[Fotr]

Mislim da res psi zaslutijo ce te je strah, in tako postanes njegov plen, ali pa samo objekt njegove igre (KHM...)

Morda pa smo bili v prejšnjem življenju mačke, ali pa tudi tečemo z mačkom, , vse skupaj vzamemo kot mačji kašelj, pa psom ni všeč! Ali pa jih moti mačje oko, ki ga imajo nekateri na copatah, kdo ve, kaj se plete po pasjih glavah. Če te dobro ugrizne, to niso mačje solze!

[Fotr]

Ne morem si kaj, pa še za motivacijo naj bi bilo ugodno, da ne bi napisal vtise z današnjega teka. Snega je ob poteh v gozdu še dovolj. Dan je jasen in brez oblačka, azurna modrina kar boža dobro razpoloženje in snežna belina to nebesno barvo še poudarja. Sonce sije na to belino in čez noč zmrznjeni kristali na snežni skorji se lesketajo kakor ogrlica, kakor na zlate niti nanizani raznobarvni dragulji, ki se bleščijo v vseh barvah, ki jih vsebuje bela svetloba. Kaj storiti v taki rajski lepoti. Če obstanemo in nemo gledamo to lepoto, potem nam hlad zleze pod kožo in idile je konec. Da bi kar najbolj uživali v tej lepoti, da bi zajeli kar največji kos raja na zemlji, je možno samo eno. Počasi in vztrajno začeti teči skozi to modro belino, dihati čisti zrak, uživati sij vedno bolj toplih sončnih žarkov in pridobivanje zdravja in kondicije s telesnim gibanjem. Lepote, ki jo je nudil današnji dan se ne da uživati brez teka. To je dejstvo in to je tudi motivacija, ki se ji je težko odreči.

[mojcej77]

No, bom pa še jaz napisala neki. Sežana 2003. Na štart grem zadnja, lepo u izi tečem s spremljevalnimi za ritjo, govorim si - briga me, če sm najbl debela tle, glej, kkšn sončk sije...skratka, uživam in se hkrati bodrim, da mi ne bi slučajno kkšn kompleks vsel moje osebne zmage.
Spomnila sem se na vsa jutra, ko sem ob petih zjutraj, pri minus 15, tekla mimo začudenih čakajočih na avtobus, pa ko je parkrat začelo snežit in sem se jim zdela vrjetno še bolj prismuknjena, v meni pa je bil samo blažen mir...in pogled, zazrt nekam proti Sežani v marcu...
In zdaj sem bila tukaj! In prav toplo je. Levo gozd, desno gozd...in razpotegnjena kača meni enakih, pa čeprav je med nami celo vesolje...gledam...ja...res sem najbl debela tuki...pa kaj...slišm komentar: tale pa ne bi smela s temi kilami tečt...ja, sej vem...ampak prosim, pustite mi ta sončen dan!!!...prehitevam...klanček...kako lepa vasica...klanček je klanec...na vrhu pa stojita kmet in gospodinja s kozarci vode...vedno večja sta...ko pritečem mimo, ji reče: glej, če pa ona tkole teče, bi pa ti tud lahko, a ne?...Kako je pogledala moža, ne vem...sem bila že mimo.
Bila sem bolj na koncu, ampak ponosno povem, da jih je blo za mano vsaj 40. Tudi par blazno dolgonogih gospodičen. In ko sem pritekla skozi cilj, sem bila športnica. Čeprav nisem izgledala tako.


m


pi es: pa hvala tistim, ki ste mi zaploskali, čeprav me niste poznali. Te pesmi ne bom nikoli pozabila.

[Fotr]

v meni pa je bil samo blažen mir...in pogled, zazrt nekam proti Sežani v marcu...In zdaj sem bila tukaj! In prav toplo je. Levo gozd, desno gozd...in razpotegnjena kača meni enakih, pa čeprav je med nami celo vesolje...gledam...ja...res sem najbl debela tuki...pa kaj...slišm komentar: tale pa ne bi smela s temi kilami tečt...ja, sej vem...ampak prosim, pustite mi ta sončen dan!!!...

Tako lepega in pristnega doživetja pa že dolgo nisem slišal. S tako iskreno tekaško dušo je prav škoda da ne bi tekla. Kar korajžno nad Sežano in nato v Ljubljano!

Ker smo pa ravno pri Sežani, pa še moj tek, le da je bila to Sežana 2002:
Prepričan sem bil, da se bom prijavil na krajšo razdaljo, ampak ob prijavi mi je jezik kar sam od sebe mignil, da bom tekel mali maraton. Ker je bilo že izrečeno, tega nisem hotel preklicati. Udeležil sem se polmaratona, razdalje, ki je še nikoli nisem pretekel. Prvih 10 km je šlo kar dobro, tekel sem sicer vseskozi na repu, potem pa se je začela kalvarija. Sam sebe sem zmerjal, najprej svoj jezik, nato svojo neumnost, potem sem zamerljivo razmišljal o tistih, ki tehtajo samo 75 kg pa tečejo eno uro in pol, pa opravijo manjše delo kot jaz, ki tečem dve uri in pol in tehtam 105 kg. Naslednji ukrep možganov je bil, da so se izključili in niso hoteli več razmišljati, zato sem avtomatsko (in počasi) tekel proti Sežani. Tudi na cilj sem prišel, sicer s časom nad dve uri in pol, ampak cel in zadovoljen. Nič mi ni bilo žal, ko sem na dušek izpraznil poldruglitrsko plastenko soka in ko sem v avtomobilu vse sedeže naravnal v vodoravno lego, da sem počival. Ko sem se vozil nazaj proti Gorenjski, sem bil zadovoljen sam s sabo in dobil sem še večjo voljo do take rekreacije.

Še isto leto sem tekel 21 km v Ljubljani. Žal je bilo leto 2003 leto bolezni ravno pred teki, ki sem si jih zadal, tako da sem letos spet začel skoraj na novo. Vidimo se v Sežani na 8 km.

[t]

mojcej77
Vsaka ti čast!

[Fotr]

Današnji vtisi s teka:
Tekel sem okoli Blejskega jezera. Vreme mrzlo, veter kar močno piha in jezerski valovi z močnimi pljuski butajo ob obalo. Redke snežinke se vrtinčijo po zraku, tako da ne veš ali sneži navzgor, navzdol ali počez. Jezero od Zake proti sredini zmrzuje, divje race pa posedajo na robu ledu. Pot skozi park pod vilo Bled je ledena, zato raje naredim ovinek po glavni cesti. Ker imam na vrhu oblečeno majico tekaškega foruma, mi redki avtomobili hupajo in žmigajo (upam, da zaradi majice, če pa ne zaradi majice, je pa mogoče na meni kaj , da to počnejo). Tek je tako krasen, da se komaj premagam, da ne bi naredil še enega kroga, kar bi bilo preveč. Raje naredim malo telovadbe kar na lesenem pomolu ob cilju veslaških tekem. Dobro je !

[Fotr]

Današnji vtisi s teka so večinoma fizikalni:
Ob fizičnem naporu, ki ga zahteva tek, nabiramo fizično kondicijo, da bomo imeli večjo fizično zmogljivost za slučaj, če nas kdo fizično napade.
Ampak moji vtisi so bolj fizikalni. Tek sem pričel ob temperaturi, ko se je živosrebrni stolpec spustil pod ledišče in se je na včerajšnji toploti utekočinjen sneg spremenil v trdno agregatno stanje vode. Zato je fizična podlaga za tek precej gladka in spolzka. Ker pa je nebesno telo, okoli katerega kroži naš geoid, vedno bolj intenzivno z oddajanjem toplote, je s svojimi infrardečimi žarki ponekod trdno agregatno stanje spremenilo v tekočega. To se dogaja tudi pri meni, namreč ko se s tekom ogrejem, iz mene puhti plinasto agregatno stanje, a nisem prepričan, če je to samo voda. Med tekom poskušam še računati (ampak ne znam), kakšno delo sem opravil ko sem mojo maso 100 kilopondov naredil pot, dolgo 8 km v 48 minutah. Ne vem, kako naj izračunam iz tega, koliko joulov ali kalorij sem porabil. Kakorkoli, ko je tek končan se fizično odlično počutim, pa tudi na temperaturni skali je stanje višje in naša najbližja zvezda lepo oddaja in toploto in svetlobo.

[Matej]

Pravzaprav se to ni zgodilo meni, tudi tekaški doživljaj to ni, ampak ker imamo na tem forumu tudi kolesarske teme, naj tu povem eno resnično:

Svoje čase nazaj so bile športne prireditve sila redke. Zato so si ljudje v velikem številu z veseljem ogledali vsak tak dogodek.
Glas, da bo skozi naselje šla kolesarska dirka se je med ljudmi hitro razširil in prišel je tudi do ženice, ki je bila daleč naokrog znana po svoji dobrosrčnosti. Prihod izmučenih kolesarjev je ženski dal misliti, zato je sklenila, da jim bo pomagala po svojih najboljših močeh. Vedela je, da športniki potrebujejo veliko energije, zato se je domislila, da jim pripravi napitek, ki je tudi njo po vsaki bolezni ali drugi matrengi najhitreje spravil pokonci. Vzela je lonec, vanj vrgla par jajčnih rumenjakov dodala cukr, stvar dobro zmešala, zalila s črnim vinom in na štedilniku zavrela. Tako je nastal odličen šoto, kot so mu rekli, prava energetska bomba. Z loncem se je postavila ob cesto in s stegnjeno roko čakala na tekmovalce. Klanec je bil kar hud, sonce pa tudi ni varčevalo s svojo močjo, zato se je vodilnemu kolesarju, ki se je prikazal par sto metrov pred glavnino, jezik skoraj vlekel po tleh. Presenečen ob pogledu na ženico z loncem v roki je s hvaležnostjo v očeh na hitro zgrabil lonec in...
... si ga zlil po glavi.

[Fotr]

Še ena zgodba, ki se samo malo tiče teka. Že nekaj časa nazaj, ko sem ravno ves zagnan začel teči, sem se tako dobro počutil, da sem mislil, da moram vsakega prepričati naj začne teči. Tako sem srečal prijatelja, ki je bil bolj naklonjen lagodnemu življenju, raje poležaval kot se gibal, raje je jedel meso kot sadje, raje je žulil pivo ob šanku, kot da bi šel na izlet. Seveda je bil temu primerno tudi grajen. Začel sem ga prepričevati:
"Poglej kakšen trebuh imaš, vedno hodiš okoli z odvezanimi čevlji, ker se ne moreš skloniti, da bi jih zavezal!" "Zato pa vedno nosim mokasinke," je odvrnil ravnodušno. "Zjutraj se zbudiš ves polomljen, komaj se zbašeš iz postelje!" "Pa dalj časa ležim!" se ni dal prepričati. "Ali ne bi bilo fajn, da bi shujšal, da bi imel kondicijo, da bi malo tekel in se dobro počutil?" "Ah, zame je to že prepozno," je dejal. "Nikoli ni prepozno!" sem goreče pričakoval, da se bo omehčal. "Potem pa je še zmeraj čas!" je odvrnil in odšel svojo pot.

[Fotr]

Danes sem zaradi poznejših opravkov šel na tek bolj zgodaj. Sonce še ni vzšlo, pa tudi na nebu so bili temni nizki oblaki, ki so bili videti kot kakšna megla, ki se je trgala narazen. Zato je bilo tudi razpoloženje temu podobno, a to ne spada med slabo voljo, to je razpoloženje, ki vzbuja rahel srh, ker narava tako mogočno kaže svojo moč. Navkljub temu pa romantika izgine in pojavi se realizem. Zato opazim samo mogočne daljnovodne nosilce iz kotnega železa, ki se počasi kažejo iz polmraka. Poves bakrenih žic med temi nosilci, ki prenašajo visoko napetost, se zaradi mraza manjša. Nasproti mi pripelje traktor, ki ima možnost mnogih priključkov, s katerim gre kmet opravljat zgodnja pomladna dela na polju (mislim, da je tako, ker se na poljedelstvo ne razumem). Zlovešče vrane letajo nizko nad tlemi in iščejo kaj za pod kljun. Ko me katera zagleda, glasno zakraka in odleti čim dalj proč. Seveda me ob prvi hiši oblaja pes, ki je bil do tedaj ves čas tiho. Megle se počasi vzdigujejo in sonce bo zdaj zdaj vzšlo. Do tedaj prazna lokalna poljska cesta pa nenadoma oživi. Kot v risanki je naenkrat na njej polno avtomobilov, avtobusov, tovornjakov, dostavnih in drugih vozil. Zakaj je tako, vidim šele ko pritečem do križišča, kjer so postavili tablo obvoz in to poljsko cesto določili kot obvoznico. Ko buljim v tablo obvoz, se komaj ognem nekemu terencu, čigar vozniku se je verjetno mudilo v službo. Zavijem s ceste na travo in polje, kjer je še nekaj zaplat snega in v miru dokončam 50 minutni tek, ki je bil danes na programu.

[Fotr]

Pravijo, da če hočeš potovati po puščavi, da moraš za spremstvo imeti Tuarege, da puščavo doživiš tako kot je. Tudi pri današnjem teku okoli je bilo približno tako. S Tuaregom sva skupaj tekla okoli Blejskega jezera in sva bila oba zadovoljna z družbo. Cel krog sva tako čvekala, da sva porabila toliko zraka, kot če bi tekla še enkrat več. Pot je na nekaterih mestih tudi ledena in se je bilo treba malo paziti. Srečala sva tudi psa ki pa je, sem prepričan da zaradi Tuarega, pohlevno tiščal glavo v tla in šel mimo naju kot da nič ni. Za Tuarega je bil ta tek lažji trening, zame pa nabiranje kondicije, najbolj pomembno pa je, da sva bila na koncu oba zadovoljna.
Sklenila sva, da se še dobiva(mo)!