- 05 Nov 2010, 06:29
#238074
".tempo mi je »ušel izpod nog«. Noge sem premikal, ker sem jih moral (v želji priti do cilja), bi se pa sigurno raje dol usedu in z nekom pokramljal ob pivu, vinu in korenčku. Korenček je našel prostor v šopku predhodnjih besed, ker je nekdo enkrat napisal takole: »tudi na korenček gre«. Mislim, da je bil to zajec za cajt 3:30 na ljubljancu, ki me je, skupaj z drušno vred, prehitel malo pred pivom. Nenene, prehiteli so me po pivu........"
Pozdrav, Primož
- 22 Nov 2010, 15:32
#239476
Pa še eno malce zakasnelo poročilo tekaškega navdušenca:
MOJ PRVI IN ZADNJI MARATON, ČLANEK IZ 7D
Povejmo takoj, da se zarečenega kruha najprej naješ. Seveda ne bo zadnji. Kaj pa je tistih par krčev in malo musklfibra na koncu. Razen, če ne bo slučajno zmanjkalo časa za treninge, sem namreč upokojenec!
O 15. Ljubljanskem maratonu sem resno začel razmišljati pred mesecem, prijavil sem se pa 12 dni prej. Do sedaj sem pretekel največ polmaraton, vedno sem si našel izgovor, zakaj ne grem na celega. Najbolj pametna razlaga se mi je zdela, da nobeno pretiravanje ni dobro in da je zlata sredina tudi pri teku zlata vredna. Ampak isto sem govoril, ko sem tekmoval pretežno na 10 km.
Torej, rekel sem si, okusi še to, glede na starost je morda zdaj zadnji čas. Pogledal sem, koliko je prijavljenih v moji kategoriji. Samo šest! Strahopetci, razen seveda Saviča iz Pivke. Večni zmagovalec na dolge proge se je prijavil na 21 km, da bo malo popravil državni rekord. Pogledal sem še lanske rezultate in vmesne čase, narisal sem si grafe in napravil plan: po verjetnostnem računu bi mi medalja sicer ušla, računati pa je treba na morebitne poškodbe ali vsaj slab dan konkurentov. Jaz sem bil namreč nabit s pozitivno energijo. Dan prej sem namreč prebral intervju z Ivom Danevom, kjer se spominja kako so se včasih veselili tekem, danes se jih pa bojijo. Tako, mi Štajerci nismo iz cukra, gremo na 42! In koga sem srečal pred tekmo? Ivo je z družbo hitel k startu. Kako lepo je bilo to videti pri takem množičnem športu.
Pol enajstih, start. Začel sem zadržano, saj drugače ni šlo v tisti čredi. Ko se je razredčilo, sem se posvetil svoji taktiki, gledal na uro, imam še vedno staro rusko Raketo, brez sekundnega kazalca, saj ga tudi ne rabim. Pri meni so važne minute, kmalu bodo pa ure. Čudil sem se kako gre gladko, vendar sem se zavedal, da je to na začetku vedno varljivo. Fant, šparaj se, eno je teorija, drugo pa trd asfalt. Rekel sem si: v drugem krogu jim pokažem, mišice so čisto sveže.
V drugem krogu sem začel pospeševati, želel sem teči okoli 5 minut ali manj na km. V začetku je še šlo, potem sem se zadovoljil z vsakim drugim kilometrom, to bi mi moralo prinesti vsaj bron, pri 28. km pa se je začelo: prvi krček. Po 33. drugi, masiral sem se, neki prijazen tekač mi je svetoval, naj se ne ustavljam, in če človek malo ne trpi, to sploh ni maraton! Zakaj v pripravah nisem poslušal nasveta: vsaj dva 42-kilometrska treninga. Spomnil sem se na Blood, Sweat & Tears, to lekcijo iz šestdesetih smo čisto pozabili. Tako kot na drugih področjih, tudi pri teku ni bližnjic! Stisnil sem zobe, vendar me je začelo skrbeti, kaj če bo še hujše, pred mano je še 5 ali 6 km, odstopiti ne smem, kakšna sramota, pa tako reklamo sem delal po vasi. Ko sta mimo mene brzela dva mladca, se pogovarjala kot za pultom (jaz tega nikoli nisem mogel razumeti, sam sopem kot parna lokomotiva, nekdo pa medtem razlaga kako se računalnik razstavi), sem skoraj obupal. Takrat so me reševali neznani navijači, ki ti dajo moralno podporo in svež veter v krila, tako kot godba na pihala, ta je pravi doping, ali pa navijanje fantov in »kiklc« iz Tekaškega foruma pred ciljem.
Ko je v cilju napovedovalec prebral moje ime, je Mojca videla, da nisem umrl na stezi, pa tudi odstopil ne. Še šprint in v cilju ves omagan, a zadovoljen. Baje sem bil kar zelen, a barva je hitro prišla nazaj. Čestitke, tudi od takih, ki gredo kmalu v Grčijo ali celo v New York… A tako gre to naprej?
Pripis. V kategoriji nas je teklo samo pet. Dosegel sem četrto mesto, predzadnje. Bil pa sem že večkrat tretji (kadar smo bili samo trije). Sami lepi dosežki, če pomislim, da sem pred sedmimi leti na svojem prvem teku prišel zadnji v cilj, za vsemi ženskami in otroki. Vse so že pospravili in šli na veselico. Bil sem užaljen. A moje maščevanje prihaja. Počasi, morda nekoč v Atenah!
Branko Lipnik
MOJ PRVI IN ZADNJI MARATON, ČLANEK IZ 7D
Povejmo takoj, da se zarečenega kruha najprej naješ. Seveda ne bo zadnji. Kaj pa je tistih par krčev in malo musklfibra na koncu. Razen, če ne bo slučajno zmanjkalo časa za treninge, sem namreč upokojenec!
O 15. Ljubljanskem maratonu sem resno začel razmišljati pred mesecem, prijavil sem se pa 12 dni prej. Do sedaj sem pretekel največ polmaraton, vedno sem si našel izgovor, zakaj ne grem na celega. Najbolj pametna razlaga se mi je zdela, da nobeno pretiravanje ni dobro in da je zlata sredina tudi pri teku zlata vredna. Ampak isto sem govoril, ko sem tekmoval pretežno na 10 km.
Torej, rekel sem si, okusi še to, glede na starost je morda zdaj zadnji čas. Pogledal sem, koliko je prijavljenih v moji kategoriji. Samo šest! Strahopetci, razen seveda Saviča iz Pivke. Večni zmagovalec na dolge proge se je prijavil na 21 km, da bo malo popravil državni rekord. Pogledal sem še lanske rezultate in vmesne čase, narisal sem si grafe in napravil plan: po verjetnostnem računu bi mi medalja sicer ušla, računati pa je treba na morebitne poškodbe ali vsaj slab dan konkurentov. Jaz sem bil namreč nabit s pozitivno energijo. Dan prej sem namreč prebral intervju z Ivom Danevom, kjer se spominja kako so se včasih veselili tekem, danes se jih pa bojijo. Tako, mi Štajerci nismo iz cukra, gremo na 42! In koga sem srečal pred tekmo? Ivo je z družbo hitel k startu. Kako lepo je bilo to videti pri takem množičnem športu.
Pol enajstih, start. Začel sem zadržano, saj drugače ni šlo v tisti čredi. Ko se je razredčilo, sem se posvetil svoji taktiki, gledal na uro, imam še vedno staro rusko Raketo, brez sekundnega kazalca, saj ga tudi ne rabim. Pri meni so važne minute, kmalu bodo pa ure. Čudil sem se kako gre gladko, vendar sem se zavedal, da je to na začetku vedno varljivo. Fant, šparaj se, eno je teorija, drugo pa trd asfalt. Rekel sem si: v drugem krogu jim pokažem, mišice so čisto sveže.
V drugem krogu sem začel pospeševati, želel sem teči okoli 5 minut ali manj na km. V začetku je še šlo, potem sem se zadovoljil z vsakim drugim kilometrom, to bi mi moralo prinesti vsaj bron, pri 28. km pa se je začelo: prvi krček. Po 33. drugi, masiral sem se, neki prijazen tekač mi je svetoval, naj se ne ustavljam, in če človek malo ne trpi, to sploh ni maraton! Zakaj v pripravah nisem poslušal nasveta: vsaj dva 42-kilometrska treninga. Spomnil sem se na Blood, Sweat & Tears, to lekcijo iz šestdesetih smo čisto pozabili. Tako kot na drugih področjih, tudi pri teku ni bližnjic! Stisnil sem zobe, vendar me je začelo skrbeti, kaj če bo še hujše, pred mano je še 5 ali 6 km, odstopiti ne smem, kakšna sramota, pa tako reklamo sem delal po vasi. Ko sta mimo mene brzela dva mladca, se pogovarjala kot za pultom (jaz tega nikoli nisem mogel razumeti, sam sopem kot parna lokomotiva, nekdo pa medtem razlaga kako se računalnik razstavi), sem skoraj obupal. Takrat so me reševali neznani navijači, ki ti dajo moralno podporo in svež veter v krila, tako kot godba na pihala, ta je pravi doping, ali pa navijanje fantov in »kiklc« iz Tekaškega foruma pred ciljem.
Ko je v cilju napovedovalec prebral moje ime, je Mojca videla, da nisem umrl na stezi, pa tudi odstopil ne. Še šprint in v cilju ves omagan, a zadovoljen. Baje sem bil kar zelen, a barva je hitro prišla nazaj. Čestitke, tudi od takih, ki gredo kmalu v Grčijo ali celo v New York… A tako gre to naprej?
Pripis. V kategoriji nas je teklo samo pet. Dosegel sem četrto mesto, predzadnje. Bil pa sem že večkrat tretji (kadar smo bili samo trije). Sami lepi dosežki, če pomislim, da sem pred sedmimi leti na svojem prvem teku prišel zadnji v cilj, za vsemi ženskami in otroki. Vse so že pospravili in šli na veselico. Bil sem užaljen. A moje maščevanje prihaja. Počasi, morda nekoč v Atenah!
Branko Lipnik
Nazadnje spremenil Pi, dne 23 Nov 2010, 17:51, skupaj popravljeno 1 krat.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA