Evo poročila turista... Jošt po asfaltu, pa kaj ste nori, morda s kolesom, pa še to raje ne. Ampak sama sem hotela in sem očitno dobila zaželeno. Ponovitev nedelje, začetek in v momentu nikjer nikogar, edino Duleta se je dalo videti, v kakem ovinku. No, saj če bi bila sama, kar iskreno povem, bi se obrnila in jo mahnila nazaj k avtu, ker v temi in megli na čisto neznanem terenu, toliko avanturista pa še ni v meni. Na koncu bi samo še medveda čakala, da skoči iz kakega grma. Tako sem imela pa spremstvo, katero sem tam pri tabli za Pševo pisano gledala, no, saj če bi imela palice, bi sigurno letele kam, kot so že kdaj na Kališču

. Tako pa... revež nič kriv, še kavalirsko se je ponudil, da gre zraven, je moral poslušati moje res bolj medvedovemu godrnjanju podobno besedičenje... No, tisti narobe obrnjeni trikotnik z neko cifro noter sem raje spregledala, da me ne bi še tam kaj napotilo nazaj v dolino. Sem grizla, priznam, parkrat je bilo treba tudi hoditi, ampak se ne damo. Samo ravnine je pa resnično premalo, čeprav jaz naj bi bila s hribov doma. Kje pa, damo se res ne, mi je potem ko sem nehala godrnjati in je kavalir začel nazaj govoriti, takoj prišla tista "pridem še" na misel. Pa morda tale s temo niti ni bila slaba, če bi podnevi videla tisti klanec, bi si lahko še premislila.
No, ja, pridem na repeticijo, pa kar v temi... Da se bomo še lahko svetili kot novoletna dreveščka, janezu nas je res opremil z vsemi rekviziti.
Nč, tale Gorenjska je meni zmeraj bolj všeč.
