Prvi teden
Prvih 24ur. Ponedeljek po LJ maratonu.
Zjutraj:
Ni bilo hudo. Telo je že imelo zadosti nikotinske zaloge in sem pogrešal cigaret ob jutranji kavici. Kasneje, ko sem končal en sestanek sem želel iti na cigaret… pravzaprav sem se že odpravil proti kadilnici. Kako možgani delajo po svoje.
Popoldan:
Izogibal se morebitnim kavicam, pivom, … samo da nisem v okolju v katerem ponavadi kadim.
Zvečer:
Ni bilo pretirane želje. Šel sem zgodaj v posteljo
Noč:
Zelo slabo sem spal. Obračal se in potil.
Torek:
Zjutraj:
Zjutraj mi je bilo slabo. 4x sem umil zobe. Vsak atom v telesu me je hotel prepričati naj grem na kavo in čik. Namesto na kavo sem šel pod tuš. Eno uro sem se tuširal in umival zobe. Ko sem prišel ven sem bil za v posteljo, ne pa za v službo. V službi sem vpil na kolega. Nič ni bil kriv. Celo prav je imel. (kasneje sem se opravičil).
Popoldan:
Šel sem na popoldansko kavo (glava me je bolela) in naročil vročo ČOKOLADO. Sam sebi sem bil smešen.
Landlord mi je podaril fake čik. V resnici svinčnik v obliki cigareta. Hej - full pomaga. Glupo, vem - ampak možgani delajo po svoje.
Noč:
Ker prejšnjo noč nisem dobro spal, sem se odpravil prej v posteljo. Ugotovil sem, da mi je lažje, če sem v prostorih v katerih nikoli nisem kadil. In spalnica je rešitev. Samo pred mano je bila huda noč. Niti minutke nisem spal. Vse me je SRBELO. Obračal sem se in rotiral v postelji. Vroče mi je bilo, da sem se potil in potem mrzlo, da me je treslo. Hotel sem klicati osebnega zdravnika, ki mi je obljubil pomoč. To bi pomenilo, da bi vzel pomirjevala. To pa nisem hotel. Pred jutrom je v spalnico prišla
Vita. Takrat sem zaspal … gledal sem svojo hčerkico in poslušal kako diha. Ta ritem mi je pomagal, da sem zaspal. Ampak kaj, ko sem moral v službo.
Sreda:
Zjutraj:
Služba. Ne vem kaj berem. Koncentracija "0 bodova". Razmišljam samo o čiku. Bolj me vleče - bolj se upiram. Hvala bogu za to mojo trmo. Zaspan sem in razdražen. Kolege me niti ne gledajo.
Ales123 in
Landlord mi dajejo moralno podporo in ko sem bil že na tem, da vse pošljem v
3.14zdo in grem na čik, mi tudi dejstvo, da sem porušil mostove pomaga, da vztrajam. Mislim na
Fotra, na
Matjaža,
Erota,
Mojca77 in najbolj na
Lučkota. Čist sem u "bad-u" in me tudi
TF dela nervoznega. Grem prej domov…
Popoldan:
Izčrpan sem zaspal za par ur. Glava me je nehala boleti. Spravil sem se na hladilnik… hrana tudi pomaga, da prebrodiš krizo. (BTW 3 kg imam več od 14. sept ko sem imel poškodbo)
Zvečer:
Pridejo obiski. Ona kadi. To je prvi cigaret, ki je prižgan v naši hiši odkar sem nehal kaditi. Cela soba diši. Grem na balkon. Napaka… tam sem največ čikov pokadil in me strašansko mika. Poskušam s dihanjem… meditacijo… uh tukaj sem bil blizu. Spet se lotim hladilnika. Brez skrbi sedaj je prazen. Hladilnik je prazen in nobenih čikov nimam v hiši. Ne kadim in ne bašem se.
Noč:
Strah me je noči. Še eno ne bi mogel zdržati. Mravljince imam po nogah, spet me vse srbi. Meditiram in zaspim. Celo noč sem spal kot zaklan.
Četrtek:
Dan:
Kaj se dobro počutim. Diši mi iz ust in ljubčkam svoje otroke brez občutka da smrdim. In vonj. Koliko boljše voham. Po stopnišču lahko povem, da se sosed, ki je šel pred mano ni stuširal (prasec
) voham tudi lepe vonje, verjetno kakšne sosede.
V službi sem nabrit kot puška. Imamo ena predavanja (business negotiation) ne morem biti pri miru… evforičen sem … poznam odgovore na vsa vprašanja… komaj, komaj se zadržujem. Super se počutim, kot da bi letel. Hvalim se vsem kako sem nehal kaditi.
Landlord mi pravi da me je opalila hiperkineza. Saj vem … spet se bo obrnilo samo daj da uživam v teh trenutkih zmagoslavlja.
Barb mi piše glih v trenutku, ko počasi padam iz higha v low. Želim čimprej domov. Spet me je strah noči. Insomnija je najhujša. Lahko bi vzel zdravila. Nočem. Hočem si zapomniti ta pakel, da nikoli ne bi rabil iti skozi njega. Velikokrat si pravim … koji mi je to k… trebalo. Mislim na staro prijateljico iz Sarajeva. Moj letnik. Prejšnji teden je umrla. Rak. Nikoli kadila, pila… najboljši študent na Univerzi v Ljubljani, Prešernov nagrajenec. Delala v Moskvi, Londonu, Parizu… dobila službo v UN v Ženevi, poročila se s enim Francozom in sedaj … je ni več. Veliko mislim na mojo
Tanjuško (bog naj joj pokoj da). Možgani so čudni. Celo njeno smrt hočejo izkoristiti kot izgovor, da spet začnem kaditi. Tako se umazano počutim ob tej misli. NE BOM… NE BOM… Poklical sotrpina
Lučkota, da se malo smiliva drug drugemu.
Noč:
Spal kot bebica.
Petek:
Zjutraj:
Kava je brez okusa. Jebeš kavo brez čika. Ampak me ne matra preveč, kar gre pogoltneš jo dol, pa možgani dobijo signal da je vse ok. Tudi glava ne boli.
Popoldan:
Šli smo regenerativno do Grosuplja.
Ales123 in
Landlord.
Lnadlord je od tam. Pot skozi Lavrico in Škofljico mi ni lepa. Vse mi smrdi. Avti, proga, hlevi. Želodec me matra. Kislina. Zgaga me peče in pogrešam Rupurut. Mali Vrh je pred nama. Pismo če ni 300 m visok. Pa te serpentine mi ves pogum vzamejo. Samo kondicije imam kot še nikoli in počasi štepam korak za korakom. Hrib premagan, potem še par km do Grosuplja. Vse OK. V Grosuplju sem srečal
Mikija. Hej spoznal me je po
TF dresu in se spraševal kateri norec teče v dežju. Res je, poznava se iz študentskih dni ko sem še bil v AA. Komaj prispemo nazaj v Ljubljano in vse izbruham. Sploh več ne vem kako se počutim. Spet drgetam in komaj čakam, da se uležem.
In spet me je strah noči. Noči so najhujše.
Noč:
Spet spal kot hlod
Sobota:
Rolali s celo družino. Naredili smo najmanj 20 km in uživali v lepem vremenu. Krize veliko lažje hendlam. Zdaj sem že siguren, da lahko obvladam večino situacij. Skrbi me kako bo na prvi žurki. Ko ti alkohol zamegli razum … ali bom takrat lahko rekel ne?
No pred mano je dolga pot…
, mislim, Lučko je zajeban človek.
Če ON reče, da bo zdržal, pol bo zdržal, pa če se svet podere! A ne, Lučko??? Hm??? 
Ne boš me zdaj menda na laž postavil?!?! Pa jaz dam roko v ogenj za tebe ... 
Seveda, da bo! 
In sploh si sedaj iz ta hujsega ven. 
