- 22 Jan 2011, 14:03
#244859
Življenje izven mesta ima svoje prednosti, in svoje pomanjkljivosti. Lepo je vedeti, da je okrog tebe relativno čist zrak, polno zelenja in srn, in jasno, občasno tudi polno gob. Moram povedati, da gob sploh ne maram. Z mojega vidika niso gobe nič drugega kot smetišče narave; iz največjega dreka bo najlepši goban pognal. Ne, hvala. Če bi slučajno hotel jesti svinjarijo, bi si iz potoka vode natočil in iz lastne greznice postregel. Da bi pa zaradi tega v šumo hodil, in se potem še bahal 'lej to, kakega jurčka sem našel!' - ma jok, brate. Eni jih pač obožujejo, saj si niso sami krivi. Pomilujem jih.
Veste, tudi če bi kdaj prespal kakšno sušno poletje, in bi bil slep - takoj bi vedel, kdaj so bile padavine. Kajti, kakor hitro začnejo gnati gobe, tako se iz vseh okoliških hiš usujejo stare ženske in letijo v šumo, kot bi tekmovale za Veliko Nagrado Kamniškega Jurčka. In ko katera od teh starih vešč dejansko najde kak ekstra lep primerek, začne od navdušenja spuščat take zvoke, da ostali v dolini mislimo, da se srnjaki spet gonijo, lovci pa že bašejo šibrovke. Res. Le veliki sreči se imamo zahvalit, da 'gobolov' še ni zahteval kake smrtne žrtve. Če seveda odmislimo kake prestreljene riti. Pa dobro, to je že del lokalne folklore.
Nikdar še nisem pripovedoval, kakšne so bivanjske razmere na našem koncu. Milo rečeno so nevzdržne. Sploh zaradi omenjenih žensk, ki očitno nimajo drugega dela kot da ves ljubi dan slonijo na oknu ali balkonu in lajajo na vse, kar gre mimo. Tako sem tudi jaz nekoč naletel na rjovenje ranjenega leva, ki si je na balkonu celil rane. "Kaj zijaš???!" se je zaslišalo. Jaz pogledam, nekaj časa nepremično zrem v pošast babjo, in potem skomignem z rameni in mirno rečem "Nič pametnega." Ponavadi jim tako zaprem jezik, baba pa običajno zapre tudi balkonska vrata. In to zelo efektivno, na dva tedna ponekod menjavajo šipe. Enkrat sem pa imel izredno smolo, kajti babura je bila iz meni neznanih razlogov dodatno motivirana za prepir, in sem imel skorajšnje bližje srečanje z neznanim letečim piskrom. Še dobro, da sem se spotaknil, in je lonec švignil tikoma mojih uh. Res, včasih je lepo biti neroden.
Tako je torej vsakodnevno stanje. In kako izgleda, kadar se začne gobarska sezona? Ob takih trenutkih se zavem svoje izredne sreče, da živim v drugem nadstropju, in hkrati izredne smole, da imam okno obrnjeno prav na cesto, kjer lahko opazujem, kako se roparska gobova banda pripravlja na bojni pohod na tiste fungirane zadeve. Pa to so oboroženi bolj ko v starih časih kmečki uporniki - motike, grablje, vile, sekire, smučarske palice, pa seveda obvezni žaklji in popotne torbe. Pa to ne moreš verjet. Samo kaki Matija Gubec še fali tu poleg. Čeprav, veste, takih se tudi kar veliko najde. Matija ni sicer nobenega, zato je pa polno gubcev. Sledi bojni postroj v krog, nakar vsi skupaj zatulijo "Vsaka goba najde svoj gobec!", in bitka za plesnive glive se lahko začne. pa jaz ne vem, kaj imajo take veselje skakat po šumi. Potem pa itak dva tedna jamrajo, kak so se v koprove zvrnili, pa koliko klopov jih je napadlo. Mislim, preveč.
Letošnje poletje je po svoje specifično do te mere, da je prav aprilsko. Enostavno ne mine dan, da me ne bi ob pol sedmih zbudil omenjeni krik groze o gobah in gobcih, nakar je potem pravzaprav vse tiho, jaz sem pa ves besen, kajti ravno takrat se začnejo moje sanje odvijati v najbolj zaželjeno smer. Oba sva že slečena in pripravljena na veselico v dvoje - potem pa te zbudijo gobe... In najhuje je to, da več ne morem zaspat potem. Enkrat sem vrgel modem skozi okno, pa potem dober mesec čakal na novega. To je malo dragi hec. Nekaj drugega si moram zmislit, sicer mi bojo tote babe prtišjene ves spanec požrle. In sem dolge dneve tuhtal dolgo v noč, kaj mi je sploh moč storiti. In sem končno prišel na odrešilno rešitev. He he, babe moje ne-drage, zdaj se bo pa prava veselica šele začela!!
Kot rečeno, običajno se krik groze zasliši okrog pol sedmih. Jaz sem bil tokrat pripravljen nekoliko prej. Ob šestih zjutraj sem prav po moško priropotal iz hiše, in z glasnim kričanjem proti lastni bajti v smislu "Pa kaj te mene po gobe pošiljaš, sama si idi po njih, če bi jih rada jedla!" in "Sicer pa vem za eno dobro lokacijo, kjer še NOBEN ni bil!!" vzpodbudim dobro staro slovensko strast. Favšijo, namreč. Kakor hitro izginem za ovinkom, se potuhnem, in samo opazujem dogajanje tam okrog. Pa to je huje kot budnica v vojaškem taboru. V samih pižamah prištorkljajo ove invalidne babnice, ki še do trgovine sicer ne morejo, natovorjene s cekarji in žakli, in kot starodavno avtohtono indijansko pleme Prehlajeni Levi začnejo slediti mojim stopinjam. Aha, akcija se začenja. Hitro bo treba ukrepat. Hitro splezam čez dva metra visok skalnat rob, ki je za moje zasledovalke slej ko prej nepremostljiva ovira, in začnem razvijat svoj peklenski načrt. Odprem svojo vrečo, in začnem noter basat, kar mi pride pod roke - kamne, mah, storže, korenine, veje, itd itd. Povsem na koncu pa, ko je žakl že skoraj poln, potegnem iz žepa ducat gumijastih marel, ki izgledajo kot prave, in jih lepo postavim na vrh, tako da izgleda, kot da je ves žakl poln gob. Aha, ravno prav. Babnice so že spodaj in kujejo bojni načrt, kako priti čez skalo. Skočim dol, ob čemer 'slučajno' vržem eno 'marelo' na tla. Hitro jo poberem, kot ne bi hotel, da bo to kdo videl, stlačim nazaj v žakl, in ob nezauplijvem pogledovanju levo in desno kot kak šmuglar odpičim domov. Za mano pa - panika. Gobe gobe gobe gobe gobe gobe... Saj se pa o ničem drugem kot o samih gobah ne znajo menit!! No ja, zdaj imam vsaj ves dan mir pred njimi. Tudi če bojo kdaj prišle čez tisto skalco, drugega kot mah ne bodo našle, hehe. Prva faza mojega načrta je mimo, in zdaj lahko le čakam.
Prav nestrpno sem čakal, kdaj se bodo babnice vse besne spet pojavile, jasno s praznimi vrečami. Takrat jaz spet zgrabim svoj žakl, ga vržem v avto, in zanalašč zakričim proti (prazni) bajti "Saj sem ti jih pa pustil pet kil, dovolj jih imaš za celi teden!! To pa grem prodat, marele so vredne tri jurje kila!!" In sedem v avto, in odpeljem. Hihi, pa če jaz nisem zloben, potem ni nihče. Srečo imam, da nobena od teh žensk nima izpita za avto, s pecikli pa itak ne pridejo dalj kot do prve gostilne. Torej sem na varnem. Nakar pride čas za tretjo, zaključno fazo.
Kaki dve uri po svojem odhodu se vrnem domov. Prtljažna vrata avta so odprta, zadnji sedeži podrti, in v nastalem prostoru ždi ogromna škatla, na kateri piše 'Hladilnik Gorenje Pininfarina'. Ker so medtem tudi ostali v naši hiši doma, in seveda poznajo moje zle namene, so pripravljeni za pomoč pri moji iluziji. Pokličem oba brata in očeta, in s skupnimi močmi, ob glasnem vzdihovanju in potenju nesemo tisto škatlo proti garaži, in od tam dalje v bivalni prostor. No, tako vsaj mislijo one zavistne babe tam zunaj. Škatla je kajpak prazna, in jo lahko nese desetletni otrok. Usoda škatle je prav tako zapečatena, ob prvi priložnosti bo šla na ogenj. Kar se pa tiče hladilnika - saj itak nobena od teh bab pri nas ni zaželjena, naj kar živijo v prepričanju, da imamo novi hladilnik!!
Drugi dan sem tako pripeljal barvni televizor.
Tretji dan sem pripeljal štedilnik.
Četrti dan sem pripeljal glasbeni stolp.
Peti dan sem pripeljal novi računalnik. Jasno, ni mi treba omenjat, vse od naštetega so bile le prazne škatle. Pa naj si babnice mislijo, da je notri dejansko to, kar piše.
Šesti dan je bila sobota, in sem s svojimi našparanimi fičniki kupil vrtno garnituro in priročni roštilj, medtem ko je brat kupil pet kil mesa za na žar.
Sedmi dan je bila nedelja, in smo imeli piknik.
Tako lepo sedimo tisto nedeljo na novi vrtni garnituri pod velikim senčnikom, in uživamo ob pikniku, medtem ko sosednje babnice vse zelene od favšije prisluškujejo našim pogovorom, če bojo slučajno kaj izvedele o skrivnostni lokaciji. Aha, ker boste. Govorim o tem in onem, o fuzbalu, o dirkah, o politiki, in kajpak tudi o gobah, ki so nam v roku enega tedna pravzaprav spremenile življenje, kajti od prej takega luksuza nismo bili vajeni. Mislim ne, novi hladilnik, štedilnik, glasbeni stolp itd - vse to v enem tednu. In le po dveh urah nabiranja gob na moji skrivni lokaciji, ki se (tukaj sem povzdignil glas) "nahaja točno 50 metrov od križišča asfaltne in makadamske ceste pod tremi bukvami, ki mečejo senco na mali kostanj, ki z vejo kaže smer proti moji lokaciji". Kakor hitro sem končal s tole povestjo, so se babnice že pognale na omenjeni kraj. Kjer mimogrede z izjemo maha drugega življenja nikakor ni. Je preveč metana tam okrog, baje da hodijo srne in divje svinje tja opravljat veliko potrebo. Pa dobro. Če so babe požrešne za tem smradom, pa naj kar uživajo v njem!
Tako. Za nekaj časa sem si zrihtal mir. Zdaj pa oprostite, da bom tole zgodbo kar na hitro zaključil. Pravkar se je izlil dež, in ženske se spet pripravljajo na gobolov. To moram vsekakor videt. "Kaj je, punce?? A greste gobe nabirat?? Veste, saj jih nič ni več... Jaz sem prišel pred kakima dvema urama domov, pet polnih žaklov sem napolnil! Popoldne pa grem to na tržnico prodat! Če pridete kupit, vam jih dam samo za dva jurja..." Prekleta požrešnost...
Pa še za konec. Ravno za časa minulega evropskega prvenstva so novinarji ustavljali ljudi na cestah, kaj si mislijo o odigranih tekmah. In, tudi na mene so naleteli. Jaz sem pogledal v kamero, in z najbolj stereotipnim štajerskim naglasom, kar jih premorem, rekel: "Čujte, jaz to nič nea vem. Jaz sn šou po gobe."
Ta je dobra in zelo blizu resnice 
.
