Zadnje novičke

[semjul]

Začetki segajo v najstniška leta, ko je gibanje povsem naravno pogojeno , potem je bil daljši premor, nato pa feniks. Enostavno se počutim fajn.

Reklo :"Zdrav duh v zdravem telesu", ni iz trte izvit.
Dobra telesna pripravljenost in kondicija, pripomoreta k lažjemu premagovanju vsakdanjika tudi v duhu.

En enostavno banalen primer. Polno nakupovalno vrečko, ob pokvarjenem dvigalu, lahkotneje in z manj jeze spravimo v katerokoli nadstropje.

Takšnih vsakdanje banalnih primerov pa je ogromno, seveda pa obstajajo tudi manj zaznavni in manj dokazljivo nesporni primeri.

[solatka]

Ta tema pa prav paše v ta zaspan dan.

Sicer se ne kvalificiram kot tekačica (zdaj niti kot Polžka ne), pa vseeno pristavljam piskerček.

Čist prvič prvič, ko sem začela tečt, je bilo takole. Eno leto je brat izjavil, da gre v Radence na maraton (no, tečt na 7k - takrat je še bila najmanjša razdalja takšna). Pa smo se mu vsi smejali, da je zmešan, in da itak ne bo pretekel.
Pa sta se stavila z mamo, da če preteče brat tolk km, pol gre naslednje leto še mama.
No, brat je odtekel, naslednje leto je izziv čakal mamo. Pa je vsak dan našla 1001 izgovor zakaj ne more iti. In sem (trapa) stegnila jezik. In je bilo, če mama preteče 5,5 km (nova verzija ta kratke razdalje v Radencih), grem naslednje leto še jaz.

Pa je tud mama odtekla. Čez eno leto sem se pa jaz po betici tepla zakaj moram imet tako dolg jezik. Pa je bilo 14 dni pred maratonom, ko sem jaz šele začela "trenirat".
No, zdaj temu težko rečem treningi - sem skoraj umrla zraven (začela iz nič, in tekla vsak dan 40 minut - seveda s hojo vmes, ampak gnala sem se ... skoraj do konca).
Bilo je trpljenje do onemoglosti. No, odtekla sem tistih 5,5km in nato spet celo leto stagnirala.

Naslednje leto smo se s cimrami v študentu odločile da gremo v Radence. Tokrat sem se treningov lotila precej bolj načrtno. In pri teku celo začela uživati.

No, letos pa me čaka še en začetek iz čiste nule. Zaenkrat kondicijo nabiram na orbitreku.

[stena]

Da me Tae ne bo preveč pogrešal, bom pa še sam stegnil prste

Kdaj sem začel teči? Verjetno nekje po prvem letu, takrat kot pa vsi No potem se mi je vse skupaj zagravžalo- logično, ker česa drugega kot plavati in občasno odvoziti kakšno divjo vožnjo z gorskim kolesom po bližnjih hribih tako nisem bil sposoben početi najprej ker sem bil premlad, potem bajs potem pa, ker enostavno ni bilo poleg plavanja volje in pa energije še za eno mukotrpno telovadno udejstvovanje.

In nekega dne nas je uščipnilo u hrbtu in plavanje je postal le še lep spomin pa smo se vrgli v triatlon in glej ga zlomka tatretja in tanajbltagravžna disciplina je bil tek na mojo žalost. Pa sem se nekaj matral ampak se mi je enostavno gravžal in se mi še vedno gravža, če moram nekaj početi na silo, če stvari ne maram (sem se v življenju dovolj pregnal s plavanjem, kjer pa če še tako lapaš kako z veseljem hodiš na treninge to ne delaš, ko moraš enkrat 11x v bazen ob najbolj trapastih urah in zraven še nekajkrat v fitnes- seveda tedensko). Poleg tega so bili še sotekmovalci toliko boljši, da se mi enostavno ni dalo trenirat da bi jih ujel in sem raje toliko več treniral plavanje in kolo, ker sem bil tam vsaj enakovreden, na plavanju pa...

No pa smo recimo da ravno zaradi teka jenali še s triatlonom in od takrat lenarili lenarili in lenarili in enostavno delali nič, ter pridobili v dveh letih neverjetnih 26kg in spet postali bajsasti.

No in da skrajšam- s tekom sem ponovno prišel do recimo temu prijetnejših kilogramskih številk in v njem tudi užival, dokler se nisem začel z njim siliti, ker se takrat vedno vprašam zakaj se nekam silim, če imam pa miljon stvari, ki jih rajši počnem.. in tako sem spet zamrl tekaško še enkrat več in namesto tega začel izvajati stvari, s katerimi se ne silim in jih ne delam zato ker moram ampak zato, ker imam ob izvajanju le teh nasmeh na obrazu, čiste misli in se mi ni treba obremenjevati ne sam sabo ne s časom še najmanj z mesti..no ja ker sem strog do sebe in rad stvari počnem saj približno na nivoju se še vedno kdaj sam sebe nazmerjam, ker pač vem, da sem kaj sposoben narediti bolje ampak to tako delamo vsi

Brez skrbi, bo prišel trenutek, ko bom spet poiskal moje laufarce in se odpravil pot pod noge, do takrat bom pa zvesto sledil svojemu načelu, da nikoli več ne bom ničesar delal na silo ali ker se to od mene pričakuje, je škoda časa, življenje je prekratko.

Uf, smo se napisal Dovolj za nekaj časa hehe.

Lepo se imejte

[julijana]

Pred nekaj leti sem imela precej težav s hrbtenico, zato sem se odločila, da bom težave odpravila z nordijsko hojo. Bila sem vztrajna in sem pregnala bolečine.
V jeseni 2007, ko sem bila stara dobrih 55let, me je starejša hči nagovarjala, da naj grem z njo na tek na NT( Notranjski pokal) v Rakov Škocjan,nisem vedela ali me heca ali misli resno. Zdelo se mi je zanimivo in sem šla na poskusni tek in nekak ugotovila, da bi mogoče šlo.
Z veliko treme sem se tega (9,8km) teka udeležila, klance sem gor in dol večino prehodila, ker sem se bala za hrbtenico. nisem bila zadnja- ni bilo klobase, zato pa toliko večje veselje; polna adrenalina sem privolila, da se bom čez 14 dni udeležila 10-ke na LM.
Od takrat tečem za veselje in sprostitev.
Na LM 2008 sem pretekla prvo 21-ko, potem še nekaj polmaratonov, lani maja prvo 28-ko na trojkah in junija 2010 maraton v Stockholmu.
Tečem, tečem bolj počasi in upam, da bom letos maja pretekla maraton v Edinburgu.

[Vreme]

Sam sem svojih prvih tekov spominjam iz osnovne šole. Takrat so me pri telovadbi izgubili v Stržunskem gozdu. z svojo takratno kilažo pač nisem mogel konkurirati svojim sovrstnikom.

Drugo srečanje s tekom je sledilo čez kakšno desetletje, ko sem bil pri vojakih. Tako imenovani plavci, pač nismo smeli igrati ne nogometa ne košarke, pa smo si "izmislili" tek. Po letališki pisti seveda . In nega lepega dne so nam prepovedali tudi tek, malo za tem ko je MIG21 med pristajanjem zagledal sredi piste SMB oblečenega tekača , revež pač ni vedel, kdaj poteka letenje. Nikoli nismo zvedeli kdo je bil.

Tretje srečanje s tekom se je pričelo pri moji 30.letih. Kriza maldosti ali kaj pač vem. Vrnil se v Stržunski gozd in po nekaj tednih premagal en cel krog (nekaj čez 2 km). Na cilj sem prišel kot olimpijski zmagovalec, ponosen ,da zmorem. In potem je šlo samo navzgor, do prvega in do sedaj edinega celega Mariborksega maratona. Vmes tudi pridno kolesaril, 100x v enem letu na Pohorje mi ni ravno uspelo je pa bilo tri manj. Z velikimi očmi sem bral, da neki norci iz Celja hodijo v Biel tečt 100km , o tem kako se trenira in počiva se ni dalo kar tako zvedeti kot danes. Copati navadne adidaske, majice bombažne, ura kar navadna, štoparca je že bila pravi luksus.

No po maratonu je šlo vse samo še navzdol, nekaj sem sicer še migal, a nič kaj pametnega, praktično skoraj nič. Sem pa vmes zato kolesaril, pa tudi tukaj ni bilo nekih strašnih km.

Potem sem v začetku leta 2006 naključno našel tekaški forum. Bral sem in požiral, a se še nisem našel (beri pa saj so tu sami norci), v januarju 2007 ko je tehnica v kopalnici pokazala troštevilčno cifro, pa je šlo zares. Pa ne zaradi hujšanja, tega samo s tekom pač ni moč storiti, nekaj se mi je pač prekloplo v glavi in me še vedno drži V tem času, spoznal ogromo ljudi s pozitivno energijo, pristnih prijateljev in znancev, družbo ki jo pač ni moč najti nikjer drugje na tem svetu. Hvala ti

[Pina]

a čm še jst povedat?
No pa dejmo....do prvega letnika faxa se mi je tek gravžou...cooperji, ki sem jih morala teči na telovadbi na gimnaziji so bili najhujši dan v šolskem letu :)..pa je samo 2400m?
No, 1 letnik faxa...sem se učila kot zmešana....(strojna UNI)..v upanju, da naredim prvi letnik, ker so mi vsi govorili, da ga ne bom (btw. po 4,5 leta pišem diplomo :))...in se lepo redila....sicer samo za 3 kg ..ampak to je bil povod, da neki začnem delat sama s sabo ....ker sem tisti čas živela v Murglah, sem lahko vsak dan opazovale ene norce, ki tečejo po PST-ju...:):)...in sem si mislila, mogoče pa še jst lahko malo pretečem ... in sem začela....vedla sem da bo težko..in je tudi blo...po 300m sem bla že čisto zmatrana...takrat nisem imela nobenega plana, laufala sem na vso muč in se tudi zmučila......tekla sem mogoče 1x na teden če je bila sreča 2km.
..potem pa....mi je postal všeč sošolec (zdejšnji fant)...:) in sem začela malo bolj redno teči, v upanju, da se mu dopadem ....
...na srečo sem se mu....in potem se je zgodilo 2008 sva šla na kosilo mimo kongresnega trga ko so tekači prevzemali štartne številke......pa sm mu rekla, nasledn let grem tut jst na maraton...pa je reku, ni šans....in sva šla stavit.....najprej za 42k (ker nisem vedla da obstaja sploh 21k oz. še 10k)..na koncu sem se spogajala za 10k..celo leto pridno trenirala....vzljubila tek....in tudi oddtekla 10k brez hoje....
...lani sem pravtako oddtekla 10...letos pa ciljam na 21k...ki je zopet stava...ampak tokrat stavim sama s seboj, da zmorem prehiteti Helenco (mislim, da vsi vemo koga mislim)

[vencelj]

Dobra tema, ni kaj
Začneš razmišljat o stvareh, o katerih prej nisi ali pa si nanje že pozabil. Odgovori na vprašanja iz prvega posta so v glavnem: ne vem!
Teža mi ni nikoli ušla toliko s kontrole, da bi me potem gnala v nov začetek. Migal sem vseskozi, v službi ali na kmetiji...nikoli nisem bil couch potatoes. Dve ali tri leta sem govoril, da bom spet šel na kako tekmo, potem sem zadevo udejanil. Prvo leto 5 tekem, naslednje leto 11...ne da bi vedel, zakaj. No ja, solidna kondicija in (zaenkrat) dokaj trdno zdravje bi že lahko bila argumenta za trditev: tek (šport) je investicija za prihodnost!

LP, vencelj

[pinkfloyd]

Evo, pa še moja zgodbica...

Torej, ko sem bil doma še na gorenjskem je bil tek sicer včasih na sporedu, bolj redno pa smučanje na Krvavcu in podobne akvitnosti v zvezi z njim (beri pivo pred in po, pizza vmes in po,...). Pred kratkim pa sem se preselil na Notranjsko in se naravnost zaljubil v tovrstne griče, hribčke, predvsem pa čudovite gozdove...

Do poletja lansko leto sem tekel tako, bolj srednje malo... to pomeni, da dvakrat do trikrat na teden tam nekje okoli 4, 5 kilometrov. Potem pa je na svet prišla moja hčerkica in takrat sem se odločil, da bom verjetno potreboval malo več energije kot sicer. Razni pametni prijatelji so mi razlagali, da itak spal ne bom nič naslednjih 5 let, ven bom šel samo takrat, ko bom odnesel smeti, z energijo bom čisto na psu, motor naj kar prodam,... skratka predvidevanja glede mojega življenja so bila zelo črnogleda. Kot novopečeni (pa ne najmlajši) očka sem vse vzel hudo zares in se odločil, da bom od rojstva svojega otroka tekel vsak (oz. skoraj vsak) dan. Tek mi je dal namreč že od nekdaj polno energije. No, moja Anu se je rodila, neprespanih noči je bistveno manj kot prej (ko sem se sekiral za vsako malenkost okoli službe in podobnih neumnosti), energije nimam nič manj ampak kvečjemu več, torej... nič ni res kar sem izvedel od novopečenih očkov, ostalo je pa nekaj, za kar sem prav njim najbolj hvaležen. TEK. Zadnje pol leta sem tek vzel (zaradi zgoraj napisanega) bolj zares in to je nekaj lepšega kar se mi je zgodilo v zadnjem času. Nič ni lepšega, ko lahko kar od doma tečem na Slivnico, po gozdovih okoli Begunj in Cerknice iščem medvede, se ubijam na zimskem ledu, preklinjam domače sprehajalke s predolgimi štriki za pse, zdiham ves zrak na okoliškoh gričih.... in po vsem tem pridem domov in.... Kot sem že večkrat prebral od vas na tem forumu... tek mi je pomagal, da sem postal boljši oče, boljši mož...

MIslim, da je tek naše življenje postavil za velik privilegij...

[ZdravkoC]

Verjetno vas tu ni dosti takšnih, ki bi se s tekom ukvarjali zgolj in predvsem zaradi telesnega vidika (hujšanje ...). Zanima me predvsem to, kakšno je bilo vaše psihično stanje, preden ste začeli s tekom, in kakšno je zdaj. Kaj vas je "prisililo" v to, da ste začeli? Koliko mislite, da lahko pridobivanje fizične pripravljenosti pripomore k večji notranji moči, če lahko uporabim ta zlajnan izraz? Torej, premagovanje kompleksov, izboljšanje samopodobe, asertivnosti, premagovanje strahov, travm, drugih težav ... Zanimajo me vaše osebne izkušnje, ne to, da je nekje pisalo, kako se sprošča hormon sreče. Zadeve so mi v teoriji jasne. Upam, da nisem preveč široko in filozofsko zastavila.

veliko je tukaj takšnih, ki so tek uporabili kot orodje za hujšanje
s tekom se vsi ukvarjajo zaradi telesnega vidika ... ali ?
moje psihično stanje, preden sem začel s tekom, je bilo zelo dobro, a sedaj je odlično
v tek me je prisilil padec pri teku na smučeh in poškodba na rokah, preostalo mi je le gibanje z nogami
pridobivanje na fizični pripravljenosti zelo krepi notranjo zlajnano moč
brez štrlečega trebuha se umaknejo pripadajoči kompleksi in sploh fizična ovira, ki povzroča psihično grenčico
izboljšanje samopodobe je posledično samoumevno
asertivnost - itak
strah - kaj je to?
travme in druge težave obožujem, odkar tečem - več ko jih je, več tečem - tako sem postal ultramaratonec
hormon sreče se pri meni ne sprošča, temveč direktno šprica
če tečeš, torej si
tek nas zbližuje, osvobaja, pri teku bleferje takoj spregledaš
tek je življenje

[ZdravkoC]

....

[Wilson]

Začelo se je, ko smo v stranki organizirali športne igre, ker sem malo odlašal so bile vse ekipe že zapolnjene; za sodelovanje mi je tako ostal samo še tek v krosu-krog dolg ca. 2800 m in tako je nastala moja prva prostovoljna prijava za tek v življenju.
Na startu sem bil še kar samozavesten, čeprav sem vedel, da ne morem biti kaj prida tekač. Ko tako stojimo na startu sem kljub vsemu bil vsaj za ena, dva, tekmovalce prepričan da bodo za mano, mislim da so me tudi ostali tekmovalci ocenjevali malo višje, kot se je na koncu izteklo. Skratka v cilj sem sicer uspel priteči, a bil sem krepko zadnji( "čeprav sem potem v cilju malo posimuliral in poblefiral kao..."). Osebno pa mi je to spoznanje, kako sem "švoh" dalo motiv in zagon, tako da sem pričel redno teči. V začetku predvsem z željo, da se na naslednjih igrah vsaj malo bolje izkažem. Sedaj ko sem že dobri dve leti redno v pogonu sicer to ni več motiv, ampak predvsem pozitivni učinki in občutki ki jih kot tekač doživljam.
Op. strankarsko pripadnost sem pa obesil na klin (... pa še politika) in ostal je še samo tek. Za druženje pa se mogoče, kdaj v bodočnosti raje vključim v kakšen tekaški klub.

[Ananda]

Tale temami je pa vsec, ker sem po srcu nostalgik. S tekom sem poskusala ze pred leti, ko sem se tudi prijavila na forum, a ne prav zares. Delno zaradi klasicnih zacetniskih izgovorov (slabo vreme, ni casa, ne morem in prevec je hriba), veliko pa tudi zaradi hude poskodbe gleznja, zaradi katere sem imela prvo leto probleme celo s hojo. Potem pa sem "ozenila" zagretega rekreativnega gorskega kolesarja in zacela ze prvo skupno poletje kolesariti se sama. Iz "Na Podmejo pa mene ze ne bos spravu" sem prisla do "A nbenga hriba ni? Pol se pa ne splaca trajbat!"
Drugo leto pa se je kolega spomnil, da bi lahko sli na LM - najkrajsa razdalja. Jaz, bedak, sem se strinjala, potem pa tepla po glavi, ker se mi je razdalja, ceprav sem vedela, da ljudje tecejo tudi desetkrat toliko v enem kosu, zdele gromozanska. Pa sem ga nekako pocaaaasi, a brez hoje pretekla. Potem sem se prijavljala na tekme samo zato, ker sem vedela, da bom drugace odnehala. Zelela pa sem cez zimo ohraniti kondicijo za pomlad, ko pride spet na vrsto kolo. In zdaj sem padla not ter do neke mere pritegnila tudi boljso polovico, ki se je tudi odlocil, da marca z mano pretece prvo polovicko.

[tiguan]

Tečem, ker sem predhodno hujšal, ker pri tistih X1X kilogramih ni bil možen tek sem pa sčasoma, ko sem prišel na 8X začel teči, sedaj pri 7X pa tečem po sredogorju 3x-4x/tedensko, vreme naredi svoje, mraz, sneg, veter, tečem zgolj po gozdu, goznih poteh, nikoli pa ne po asfaltu in makedamskih cestah. ˝Celi trening˝ne tečem, ampak tudi hitro hodim v klanec, gledam da imam ves čas srčni utrip po občutku na cca 70%.
˝Zdrava˝ prehrana + gibanje pa se ne bom nikoli več ukvarjal z izgubo kilogramov.

Bom pa počasi tek opustil in šel samo na hitro hojo ter merkal, kaj bom jedel, čeprav tudi kruh in ocvirke pojem, zakaj pa ne! Pa tudi kakšno klobaso ali krof ali palačinke, včasih pa tudi tuno z olivcem iz steklenice in polnozrnatim kruhom, zakaj pa ne !
Izogibam se trgovski predelani prehrani, kupujem kakšno skuto, pusto pišč.meso, zelenjava, polnozrnato moko....

[Miroslav]

V službi (SV) imamo vsako leto test fizične kondicije, kjer tečemo 3200 m. Pred desetimi leti pri svojih 33 letih sem se po testu komaj pripeljal domov, tako so me bolele noge. Potem še tri dni nisem mogel prav hoditi.
To mi je dalo pošteni misliti. In sem nabavil orbitrek. Celo zimo sem pridno treniral, spomladi pa v tekaške copate in prvi dan 5, drugi dan 6 km in nato 14 dnevna pavza (kolena). Tek ni orbitrek! Treba je začet počasi in z glavo!
Leta 2006 sem šel na prvi cel maraton in to iz Mozirja v Logarsko; in dobil pošteno lekcijo.
Na maraton se je treba pripravit z ustrezno dolgimi treningi! Naslednji so bili že OK.
Leta 2009 sem se poskusil v ultramaratonu Celje - Logarska - vse je bilo OK, samo dolgčas mi je postalo proti koncu.
In takrat sem začel uresničevati svojo skrito željo - triatlon. Ker sem poleg teka že kolesaril s cestnim kolesom, sem začel še s plavanjem.
Lani sem se udeležil petih triatlonov in lahko rečem, da je to krasen šport. Treniranje je bolj raznoliko zaradi različnih treningov, zanimivo, da letno pretečem približno isto kilometrov, kot takrat, ko sem samo tekel. Pozimi pa namesto cestnega kolesa ženem spinning.
Na tekaška tekmovanja tudi še hodim (in podiram svoje rekorde od prej). Izgleda, da trening vsake od treh disciplin delno vpliva tudi na druge dve.

Kot vidim, na svojem in vseh vaših primerih, šport tudi povzroča neke vrste zasvojenost... - pozitivno!!!

Pa še nekaj, sina (13 let) mi je tudi uspelo "zastrupit" s triatlonom!
Pa v službi na testu me zdaj večina naspidiranih mladeničev gleda lahko samo v pete, ha, ha, ha...

[marja]

Že od konca srednje šole (kar ne morem verjet,da bo že več kot 15 let) je šport način mojega življenja. Najprej sem mnogo smučala, proti koncu faksa ogromno kolesarila (kje so že tisti dnevi, ko sem vsak dan na kolesu presedela po 4 ure in več), potem je prišla služba in z njo ustrezno manj popoldanskega časa. Možu je uspelo, da me je s kolesa kdaj pa kdaj zvabil tudi na tek, ki mi do takrat ni preveč dišal. Ni mi bilo posebej fajn, a za spremembo ni bilo slabo. Pa še dosti časa ni šlo. Potem me je navdušil še za tek na smučeh, ki je zdaj moj šport številka 1. Po rojstvu prvega otroka je bilo časa za kolo še manj in tek je prišel vse večkrat v poštev. Tako so se začela izmenjavati obdobja teka, obdobja gorskega kolesarjenja, cestnega kolesarjenja, v hladnih dneh pa tudi hoje na Pohorje in pozimi seveda teka na smučeh. V vsakem športu sem uživala, in ko se mi je zahotelo spremembe, sem pač za nekaj časa začela početi kaj drugega. Po rojstvu drugega in tretjega otroka, ob redni službi in podiplomskem študiju je iskanje prostega časa za šport postalo prava mojstrovina. Sedaj jo obvladam v "nulo" in neizmerno cenim vsak trenutek, ki ga lahko namenim športu. Tek še vedno ni moj najljubši šport (to ostajata kolesarjenje in tek na smučeh), kljub temu pa zadnje čase opažam, da so mi predvsem dolgi teki v naravi (po možnosti pretežno navzgor) v vedno večje veselje. Ima pa tek definitivno eno veliko prednost pred drugimi športi: