Pa sem obdelal še eno tematsko pot.
Tokrat sem raziskoval v okolici mojega rojstnega kraja Planina pri Sevnici. Kot otrok sem večkrat, od starejših, poslušal pripovedke o razbojniku Guzaju, ki da me bo odnesel če ne bom priden.
Kaj v resnici se je dogajalo v tistih časih, z Francem Guzajem, nisem raziskoval. Določene informacije, če koga zanima, so razvidne na spletnih straneh, ki sem jih prilepil v uvodnem postu.
Moj namen je bil preživeti eno lepo dopoldne na svežem zraku, med prelepimi kozjanskimi griči. In to se je vsekakor zgodilo. Vreme je bilo sicer turobno in oblačno, tu pa tam je padla tudi kakšna snežinka, vendar tudi to ni pokvarilo dobrega občutka ko sem se vrnil nazaj na izhodiščno točko.
Po napovedih iz opisa poti in karte, ki je prav tako pripeta v prvem postu, naj bi celotna osnovna pot okrog Planine, Dobja in Prevorja znašala cca 35 km. No, po GPS sledi opravljene poti, je le ta dolga slabih 25 km.
Kljub temu, da sem otroštvo preživel tik ob Guzajevi poti, večino trase nisem poznal. Karta, ki sem jo dobil na TIC Šentjur mi je zato še kako prav prišla, sploh zaradi tega, ker pot sploh ni označena, oziroma je le tu in tam kakšna majhna usmerjevalna tabla. Poleg tega sem se jaz poti lotil v nasprotni smeri kot je začrtana in opisana in sem zaradi tega najbrž kakšno tablo dodatno spregleda.
Ugotovil pa sem, da razdalje med kraji Planina, Dobje in Prevorje sploh niso tako velike. Kot otroku so se mi je zdelo, da je Dobje strašno daleč, sploh pa bi za pot do Prevorja, po mojih takratnih predstavah, potreboval skoraj letalo. Res je, da nikoli za premagovanje razdalj med temi kraji nismo uporabljali cest oz poti, ki sem jih uporabil oz. pretekel danes, ampak smo se vedno vozili po daljših relacijah, ki so širše, lepše predvsem pa asfaltirane.
Torej spoznanje, da so ti trije kraji praktični čisto blizu me je kar nekoliko presenetilo. Skoraj nisem mogel verjeti kako blizu je, če greš po ozki gozdni cesti, iz ene znane točke do druge znane točki. V glavnem raziskovanje je bilo zanimivo in čas mi je minil kot bi trenil, kljub temu, da sem si privoščil res relaksacijski nedeljski tempo.
Na sami poti sem se veliko ustavljal in sicer zaradi dveh razlogov. Pogosto sem gledal karto in poskušal najti čim bolj identično pot. Mislim, da mi čisto v celoti ni uspelo, ampak veliko nisem zgrešil. Drugi razlog pa so bili psi. Pot namreč poteka po idilični kmečki gričevnati pokrajini, kjer so posamezne kmetije posejane na nasprotnih gričkih in večinoma kar precej oddaljene med sabo. In pri vsaki hiši seveda imajo psa. In prava redkost je če je pes pripet, kaj šele da bi bil v pesjaku. Poleg tega bi te zverine čisto mirno lahko označil oz. opisal tudi s kakšno precej večjo živaljo od večjih primerkov njihove vrste. Očitno so v teh krajih zelo v modi pasme kot so šarplaninci, bernardinci, kraški ovčarji, navadnega nemškega ovčarja skorajda ne vidiš več. In vse te mrcine so velike kot napol odrasla teleta. Kljub temu, da sem se v končni fazi z vsemi čisto lepo spoprijateljil, te ob pogledu, na v teku približajočo se zverino, ki je prištartala izza vogala hiše kar zmrazi.
Kaj bi napisal o sami trasi. Da bi na tem mestu navajal kraje in pojasnjeval kam zaviti v katerem križišču nima pomena, ker to najbrž ne bi nikomur koristilo pri morebitnem iskanju poti. Pot je precej razgibana in se neprestano spušča in ponovno dviga. Pokrajina je čudovita. Ljudje so prijazni in gostoljubni. Nikomur se ni težko vzeti čas in pokramljati ter gostoljubno ponuditi pijačo (šilček žganega

). Podlaga je približno v polovici asfaltna, ostala polovica pa dokaj lepa makadamska cesta oz. par kratkih odsekov, danes, blatnih gozdnih poti.
Prehiter prihod, zaradi pričakovane večje kilometrske razdalje, je presenetil tudi moje domače in na nedeljsko kosilo je bilo potrebno počakati kar kakšno urico.
Zaključek. Še bom preganjal Guzaja po kozjanskih gričih in bom zraven vključil še tri manjše kroge, ki so nekakšna »soft varianta« okrog vsakega od treh glavnih krajev.
http://www.endomondo.com/workouts/jxV03LtppYg