Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons
- 01 Nov 2004, 22:38
#24909
Tako - pravkar smo se dogovorili o lokaciji ULTRAMARATONA - to bo gostilna Mesec v Zaplani. Iz Ljubljane do Zaplane je 25 km, na vrhu vrhniškega klanca se zavije desno in od tam še dobra 2 km, pa pridete do gostilnice. To je ena stara kmečka gostilna, slovi ravno po pohanih piščancih, kar obožuje "Mrowla" (tole sem pobrala drugje). 
Ker je četrtek in sicer ni ravno veliko gostov (sem prihajajo v glavnem vikendaši čez vikend), bo ponudba hrane, če bi kdo želel kaj pojesti, nekoliko omejena na enostavne reči:
- gobova juha (TO RES PRIPOROČAM!!!) - midva greva vsake 14 dni nanjo
- piščanec
- kakšne koline
- pomfri ipd.
- štrudl in druge sladice
Skratka, v prvem delu bo predstavitev diasov, kjer bomo vsi bulili v eno smer, nato pa se vsedemo za mizo in poanaliziramo zadeve.
Razmišljam, če bi uro dali zgodnejšo, vsaj na 19 00, da bomo lahko dlje skupaj. Aja, pa seveda bi po želji lahko opravili trening, recimo na Ulovko?!?
Torej...
Ker je četrtek in sicer ni ravno veliko gostov (sem prihajajo v glavnem vikendaši čez vikend), bo ponudba hrane, če bi kdo želel kaj pojesti, nekoliko omejena na enostavne reči:
- gobova juha (TO RES PRIPOROČAM!!!) - midva greva vsake 14 dni nanjo
- piščanec
- kakšne koline
- pomfri ipd.
- štrudl in druge sladice
Skratka, v prvem delu bo predstavitev diasov, kjer bomo vsi bulili v eno smer, nato pa se vsedemo za mizo in poanaliziramo zadeve.
Razmišljam, če bi uro dali zgodnejšo, vsaj na 19 00, da bomo lahko dlje skupaj. Aja, pa seveda bi po želji lahko opravili trening, recimo na Ulovko?!?
Torej...
O-o!
- 01 Nov 2004, 22:57
#24914
Danes sem se vsaj petkrat orng nasmejala - nazadnje mailu B. Fona, ki je, namesto da bi objavil sam, napisal tole:
"Na, maš en dooolg intervju, posebej za Tekaški forum narejen v priponki... Mislm... Nisem ga sedaj delal, ampak že pred leti, ko sem ga pisal, sem mislil na Tekaški forum... Aneda! "
No, tole pa se je skrivalo v priponki. Ne spreglejte zadnjega stavka
Dušan Mravlje o principih uspeha v ultramaratonih in življenju
Na porazih se učimo zmagovati!
Zase pravi, da je njegov poklic delo na cesti. Toda očitno je eden redkih »delavcev«, ki se vsak dan, že več kot dvajset let, z radostjo vrača na suh, moker, zasnežen, luknjičav, umazan ali od vročine zabeljen asfaltni trak. Na njem je opravil že nešteto produktivnih delovnih ur in 240 tisoč kilometrov. Vsako mišično vlakno na njegovem telesu je vrhunsko pripravljeno, toda bistvo se skriva v glavi...
Na kakšen način si prišel v svet tekaških ekstremistov?
Do osemnajstega leta sem se tekmovalno ukvarjal s smučanjem, kasneje v študijskih letih pa rekreativno s košarko. To je bilo sicer bolj obdobje norih zabav, zato je za šport vedno zmanjkovalo časa. Leta 1977 sem diplomiral na Fakulteti za strojništvo in takoj zatem odšel na služenje vojaškega roka v Bovec. Da bi se izognil »normalnemu« služenju, sem se poveljniku predstavil kot dober tekač in prijavili so me v ekipo, ki bo nastopila na tradicionalnem patruljnem teku v Dražgoše. Tako sem bil premeščen v športno četo na Pokljuko, kjer smo za ta nastop res trdo trenirali. Bilo je hudo naporno, toda sčasoma mi je tek postal všeč. Po tekmi so vse vojake poslali nazaj v kasarno, meni pa so kot diplomiranemu inženirju in bivšemu smučarju določili vlogo vodje vojaške žičnice na Pokljuki. Tam pa praktično nisem imel nobenega dela, postalo mi je dolgčas in zato sem v naslednjih mesecih veliko smučal in tekel po okoliških hribih. Ko sem slekel vojaška oblačila, so me kolegi v medvoški tovarni Donit, kjer sem bil zaposlen, nagovorili, da sem šel z dvema sodelavcema teči na pohodu Ob žici okupirane Ljubljane, ki je bil dolg 28 kilometrov. Po teku, ki sem ga končal med zadnjimi, me je znani maratonec tedanjega časa Franjo Kaučič, prepričal, da bi šel z njim v švicarski Biel, kjer je bil tradicionalni tek na 100 kilometrov. Privolil sem, kajti prepričan sem bil, da bom tistih »nekaj« kilometrov več pa že zmogel. Po tekmi, kjer se je štoparica ustavila pri devetih urah in 40 minutah, sem bil tako uničen in utrujen, da sem si rekel: Nikoli več v življenju ne bom pretekel tako dolge razdalje! Ko sem si po treh dneh opotekajoče »hoje po vseh štirih«, nekako opomogel, sem se zopet kmalu znašel na podobnih maratonih v tedanji Jugoslaviji. Začel sem dosegati odlične rezultate in takrat sem se odločil, da se s tem ekstremnim športom začnem resneje ukvarjati. Skratka, vse se je začelo iz čiste mladostniške razposajenosti in norčavosti, ko sem se poveljniku zlagal, da sem odličen tekač na smučeh. Tako sem prišel v svet ultramaratonov, s katerimi se profesionalno ukvarjam že več kot deset let.
Ali si imel po študiju kakšne druge načrte v življenju?
Pravzaprav sem se želel zaposliti v službi, tako kot večina diplomantov. Začel sem delati v Donitu in po nekaj letih prišel celo do direktorja tovarne. Toda zaradi čedalje večjih službenih obveznosti, mi je zmanjkovalo časa za mojo največjo ljubezen – tek. Ko je bilo v podjetju potrebno odpustiti nekaj delavcev, sem rekel: »Nobenega ne bom vrgel ven na cesto, kar sam se bom odpustil!« To je bila ena mojih najboljših odločitev v življenju, kajti danes si ne morem predstavljati, da bi ponovno šel v tovarniško okolje, kjer je moja duša umirala na obroke. Izza ograje sem odšel v prepričanju in veri, da se bom lahko preživljal samo s športom in to mi je tudi uspelo.
Kako pomembna je psihična priprava na tako težkih tekmah?
Trdim, da je uspeh na tako ekstremnih tekih, bistveno bolj odvisen od mentalne moči kot pa od fizične kondicije, ki pa je seveda prav tako izjemno pomembna. Psihično se začnem na najdaljše teke pripravljati že več kot leto prej, da sem pred dirko popolnoma prepričan v končni uspeh. Če bi pred štartom samo za trenutek pomislil kako dolga pot je pred menoj ali podvomil v svoje sposobnosti, zagotovo ne bi videl cilja. Prav tako se nikoli ne smeš vprašati zakaj sploh tečem na tako dolge razdalje, kajti če si nekaj močno želiš doseči, ti takšno neumestno vprašanje sploh ne pride na misel.
Lahko našim članom Tekaškega foruma razložiš bolj konkretno tvojo psihično pripravo?
Uporabljam moč avtosugestije. Vsak ukaz prihaja iz glave v noge in ne obratno. Če denimo pride iz glave v spočite noge ukaz, da so utrujene, postanejo res utrujene; če pride namig, da noge hudo bolijo, glava pa pove, da ni tako hudo, ker so noge že pogosto bolele še huje, pa smo vseeno prišli do cilja, gre tudi zdaj. V kriznih trenutkih je torej potrebno razmišljati maksimalno pozitivno in vse ostale stvari popolnoma odklopiti. Na dvomesečnih maratonih kot sta bila teka čez Ameriko in Avstralijo tudi ni prostora za kakršnakoli čustva med pogovori z najdražjimi. Takrat moraš imeti v glavi samo sledeče besede: teči, piti, jesti in spati. To je vse!
Kaj pa misel na končni cilj?
Nikoli med etapnim tekom ne smeš razmišljati o končnem cilju, temveč vedno samo o cilju današnje etape. Če bi sredi Amerike ugotavljal kako daleč je še do cilja v New Yorku, bi se kmalu znašel v spremljevalnem vozilu. Takšna tekma je torej kot mozaik, posamezne etape pa njeni koščki, ki jih je treba sestaviti v celoto.
Ali misliš, da bi lahko vsak človek s povprečnimi zmogljivostmi pretekel tako ogromne razdalje?
Teoretično zagotovo, kajti sam sem tak primer. Pred tekaško kariero sem imel kar precej preko osemdeset kilogramov in ko so me študentski kolegi videli na televiziji le nekaj let po diplomi, so bili osupli nad spremembo mojega stasa. Kasneje so na meni športni zdravniki delali preiskave in niso mogli najti nobene vidne predispozicije za ultratekača; le rahlo razširjeno športno srce imam in nekoliko debelejšo srčno steno, sicer pa so vse funkcije, ki naj bi vplivale na vrhunski športni rezultat, povprečne ali le rahlo nad povprečjem. Kot sem že rekel: več ali manj je vse v glavi, ne pa v nogah, srcu in pljučih. Pogosto sem dejal, da je v Sloveniji gotovo nekaj sto tekačev, ki so telesno pripravljeni prav tako, kot sem jaz, verjetno pa je zelo malo takih, ki so tudi psihično sposobni preteči tako razdaljo, kot jo pretečem jaz. Če ne zaupaš v svoje sposobnosti, ne boš uspešen ne samo v športu, temveč nikjer v življenju.
Kaj razmišljaš med treningi teka?
Med tekom je prekrvavitev telesa in možganov precej večja, zato so tudi misli bistrejše. Na ta način se mi porodi največ rešitev za dnevne in aktualne poslovne probleme, ki se jih največkrat lotim takoj po koncu treninga. Zakaj misliš, da veliko Američanov že navsezgodaj zjutraj teče? Iz istega razloga, saj jim jutranja telovadba pomaga do boljših poslovnih odločitev.
Ali na ljubezen do tega športa vplivajo tudi hormoni sreče - endorfini, ki naj bi se sproščali med tekom?
Jaz moram vsak dan preteči vsaj petnajst kilometrov, da se dobro počutim. Verjamem, da se med tekom sproščajo določeni hormoni, ki poleg zadovoljstva ob doseženem cilju še dodatno pripomorejo k boljšemu počutju.
Na kakšen način te je tek oblikoval kot osebnost?
Samega sebe sem do potankosti spoznal, postal sem zelo samozavesten in odločen.
Kako bi primerjal ultramaraton z življenjem?
Jaz pravim, da je življenje tek na dolge proge, ki je sestavljeno iz večih etap, tako kot pri mojem športu. Spet se torej vračava k sestavljanju mozaika. Prav tako se v življenju na poti do cilja srečujemo s problemi in krizami. Tek in življenje sta kot sinusoida, pri kateri si v določenem obdobju na vrhu, vendar neizbežno sledijo tudi padci v dolino življenja, kjer žal mnogi ljudje obtičijo vse do smrti. Toda takšne krize ti dajejo priložnost, da razviješ vse svoje sposobnosti in se ponovno povzpneš med zmagovalce. Mene je ločitev naredila močnejšega, saj sem po tem dogodku praktično začel iz ničle. Intenzivno sem se pričel ukvarjati s športnim marketingom in po nekaj letih ponovno prišel na zeleno vejo. Če ne bi pred desetimi leti prišlo do razveze, bi mogoče - zadovoljen ob svojih dotedanjih uspehih - celo sezul tekaške copate. Tako pa sem se ponovno maksimalno motiviral.
Ali so torej največje življenjske krize priložnosti v preobleki?
Absolutno. Moja življenjska filozofija je: Na porazih se učimo zmagovati!
Ta filozofija ti bržkone pomaga tudi v poslu?
Prav gotovo. Potrebno je garati nekaj let in zaupati v končni uspeh tudi ob največjih krizah, šele nato pride bogata žetev. Nekateri pa si zastavijo cilj, da bodo v enem letu bogati in potem zaradi nerealnega cilja obupajo. Zelo pomembno se je tudi osredotočiti samo na en projekt in mu posvetiti vso pozornost. Šele, ko ga dokončamo, se lahko posvetimo drugemu cilju. Ta princip velja na vseh življenjskih področjih.
Alpinist Tomaž Humar je v svoji knjigi dejal, da pleza zaradi pomanjkanja ljubezni v dolini. Ali se morda poistovetiš z njim?
Midva s Tomažem sva odlična prijatelja, saj sva bila lani celo skupaj v Himalaji. Strinjam se z njegovo izjavo, kajti opažam, da so mnogi ljudje nevoščljivi ali pa vidijo samo tvoje rezultate, ne pa tudi vsakodnevnega prelivanja znoja. Mogoče se bo slišalo čudno, toda med najboljše prijatelje štejem svoje tekmece. Čeprav smo si po tekmovalni plati nasprotniki, pa ob krizah drug drugemu vedno dajemo psihično oporo.
Kakšna je tvoja definicija uspeha?
Bistveno je, da v življenju delaš tisto, kar te veseli. Jaz sem sicer kot diplomirani inženir strojništva dobil dobro plačano službo, vendar sem bil najbolj srečen človek, ko sem zapustil svoje delovno mesto v Donitu. Če bi ostal v podjetju, bi zagotovo več zaslužil kot s tekom, toda noben denar mi ne more plačati svobode, ki mi jo nudi tekaško življenje.
Torej se počutiš uspešnega?
Ja, toda ne zaradi vseh rezultatov, pač pa zato, ker v svojem načinu življenja, ki sem si ga izbral, maksimalno uživam.
Meniš, da si do danes dobro izkoristil darilo, ki se imenuje življenje?
Če sem čisto odkrit: življenje jemljem z veliko žlico in za nobeno stvar mi nikoli ni bilo žal. V vseh teh letih se mi je že toliko zanimivega zgodilo, da imam včasih občutek, kot da živim že petsto let.
Kako bi želel, da bi se te ljudje spominjali?
Na takšen način, kot tisti ljudje, ki me prvič spoznajo. Mnoge namreč presenetim s svojo preprostostjo. Tako bo tudi na večeru s člani Tekaškega foruma. Kravat in večerne toalete ne potrebujete!
"Na, maš en dooolg intervju, posebej za Tekaški forum narejen v priponki... Mislm... Nisem ga sedaj delal, ampak že pred leti, ko sem ga pisal, sem mislil na Tekaški forum... Aneda! "
No, tole pa se je skrivalo v priponki. Ne spreglejte zadnjega stavka
Dušan Mravlje o principih uspeha v ultramaratonih in življenju
Na porazih se učimo zmagovati!
Zase pravi, da je njegov poklic delo na cesti. Toda očitno je eden redkih »delavcev«, ki se vsak dan, že več kot dvajset let, z radostjo vrača na suh, moker, zasnežen, luknjičav, umazan ali od vročine zabeljen asfaltni trak. Na njem je opravil že nešteto produktivnih delovnih ur in 240 tisoč kilometrov. Vsako mišično vlakno na njegovem telesu je vrhunsko pripravljeno, toda bistvo se skriva v glavi...
Na kakšen način si prišel v svet tekaških ekstremistov?
Do osemnajstega leta sem se tekmovalno ukvarjal s smučanjem, kasneje v študijskih letih pa rekreativno s košarko. To je bilo sicer bolj obdobje norih zabav, zato je za šport vedno zmanjkovalo časa. Leta 1977 sem diplomiral na Fakulteti za strojništvo in takoj zatem odšel na služenje vojaškega roka v Bovec. Da bi se izognil »normalnemu« služenju, sem se poveljniku predstavil kot dober tekač in prijavili so me v ekipo, ki bo nastopila na tradicionalnem patruljnem teku v Dražgoše. Tako sem bil premeščen v športno četo na Pokljuko, kjer smo za ta nastop res trdo trenirali. Bilo je hudo naporno, toda sčasoma mi je tek postal všeč. Po tekmi so vse vojake poslali nazaj v kasarno, meni pa so kot diplomiranemu inženirju in bivšemu smučarju določili vlogo vodje vojaške žičnice na Pokljuki. Tam pa praktično nisem imel nobenega dela, postalo mi je dolgčas in zato sem v naslednjih mesecih veliko smučal in tekel po okoliških hribih. Ko sem slekel vojaška oblačila, so me kolegi v medvoški tovarni Donit, kjer sem bil zaposlen, nagovorili, da sem šel z dvema sodelavcema teči na pohodu Ob žici okupirane Ljubljane, ki je bil dolg 28 kilometrov. Po teku, ki sem ga končal med zadnjimi, me je znani maratonec tedanjega časa Franjo Kaučič, prepričal, da bi šel z njim v švicarski Biel, kjer je bil tradicionalni tek na 100 kilometrov. Privolil sem, kajti prepričan sem bil, da bom tistih »nekaj« kilometrov več pa že zmogel. Po tekmi, kjer se je štoparica ustavila pri devetih urah in 40 minutah, sem bil tako uničen in utrujen, da sem si rekel: Nikoli več v življenju ne bom pretekel tako dolge razdalje! Ko sem si po treh dneh opotekajoče »hoje po vseh štirih«, nekako opomogel, sem se zopet kmalu znašel na podobnih maratonih v tedanji Jugoslaviji. Začel sem dosegati odlične rezultate in takrat sem se odločil, da se s tem ekstremnim športom začnem resneje ukvarjati. Skratka, vse se je začelo iz čiste mladostniške razposajenosti in norčavosti, ko sem se poveljniku zlagal, da sem odličen tekač na smučeh. Tako sem prišel v svet ultramaratonov, s katerimi se profesionalno ukvarjam že več kot deset let.
Ali si imel po študiju kakšne druge načrte v življenju?
Pravzaprav sem se želel zaposliti v službi, tako kot večina diplomantov. Začel sem delati v Donitu in po nekaj letih prišel celo do direktorja tovarne. Toda zaradi čedalje večjih službenih obveznosti, mi je zmanjkovalo časa za mojo največjo ljubezen – tek. Ko je bilo v podjetju potrebno odpustiti nekaj delavcev, sem rekel: »Nobenega ne bom vrgel ven na cesto, kar sam se bom odpustil!« To je bila ena mojih najboljših odločitev v življenju, kajti danes si ne morem predstavljati, da bi ponovno šel v tovarniško okolje, kjer je moja duša umirala na obroke. Izza ograje sem odšel v prepričanju in veri, da se bom lahko preživljal samo s športom in to mi je tudi uspelo.
Kako pomembna je psihična priprava na tako težkih tekmah?
Trdim, da je uspeh na tako ekstremnih tekih, bistveno bolj odvisen od mentalne moči kot pa od fizične kondicije, ki pa je seveda prav tako izjemno pomembna. Psihično se začnem na najdaljše teke pripravljati že več kot leto prej, da sem pred dirko popolnoma prepričan v končni uspeh. Če bi pred štartom samo za trenutek pomislil kako dolga pot je pred menoj ali podvomil v svoje sposobnosti, zagotovo ne bi videl cilja. Prav tako se nikoli ne smeš vprašati zakaj sploh tečem na tako dolge razdalje, kajti če si nekaj močno želiš doseči, ti takšno neumestno vprašanje sploh ne pride na misel.
Lahko našim članom Tekaškega foruma razložiš bolj konkretno tvojo psihično pripravo?
Uporabljam moč avtosugestije. Vsak ukaz prihaja iz glave v noge in ne obratno. Če denimo pride iz glave v spočite noge ukaz, da so utrujene, postanejo res utrujene; če pride namig, da noge hudo bolijo, glava pa pove, da ni tako hudo, ker so noge že pogosto bolele še huje, pa smo vseeno prišli do cilja, gre tudi zdaj. V kriznih trenutkih je torej potrebno razmišljati maksimalno pozitivno in vse ostale stvari popolnoma odklopiti. Na dvomesečnih maratonih kot sta bila teka čez Ameriko in Avstralijo tudi ni prostora za kakršnakoli čustva med pogovori z najdražjimi. Takrat moraš imeti v glavi samo sledeče besede: teči, piti, jesti in spati. To je vse!
Kaj pa misel na končni cilj?
Nikoli med etapnim tekom ne smeš razmišljati o končnem cilju, temveč vedno samo o cilju današnje etape. Če bi sredi Amerike ugotavljal kako daleč je še do cilja v New Yorku, bi se kmalu znašel v spremljevalnem vozilu. Takšna tekma je torej kot mozaik, posamezne etape pa njeni koščki, ki jih je treba sestaviti v celoto.
Ali misliš, da bi lahko vsak človek s povprečnimi zmogljivostmi pretekel tako ogromne razdalje?
Teoretično zagotovo, kajti sam sem tak primer. Pred tekaško kariero sem imel kar precej preko osemdeset kilogramov in ko so me študentski kolegi videli na televiziji le nekaj let po diplomi, so bili osupli nad spremembo mojega stasa. Kasneje so na meni športni zdravniki delali preiskave in niso mogli najti nobene vidne predispozicije za ultratekača; le rahlo razširjeno športno srce imam in nekoliko debelejšo srčno steno, sicer pa so vse funkcije, ki naj bi vplivale na vrhunski športni rezultat, povprečne ali le rahlo nad povprečjem. Kot sem že rekel: več ali manj je vse v glavi, ne pa v nogah, srcu in pljučih. Pogosto sem dejal, da je v Sloveniji gotovo nekaj sto tekačev, ki so telesno pripravljeni prav tako, kot sem jaz, verjetno pa je zelo malo takih, ki so tudi psihično sposobni preteči tako razdaljo, kot jo pretečem jaz. Če ne zaupaš v svoje sposobnosti, ne boš uspešen ne samo v športu, temveč nikjer v življenju.
Kaj razmišljaš med treningi teka?
Med tekom je prekrvavitev telesa in možganov precej večja, zato so tudi misli bistrejše. Na ta način se mi porodi največ rešitev za dnevne in aktualne poslovne probleme, ki se jih največkrat lotim takoj po koncu treninga. Zakaj misliš, da veliko Američanov že navsezgodaj zjutraj teče? Iz istega razloga, saj jim jutranja telovadba pomaga do boljših poslovnih odločitev.
Ali na ljubezen do tega športa vplivajo tudi hormoni sreče - endorfini, ki naj bi se sproščali med tekom?
Jaz moram vsak dan preteči vsaj petnajst kilometrov, da se dobro počutim. Verjamem, da se med tekom sproščajo določeni hormoni, ki poleg zadovoljstva ob doseženem cilju še dodatno pripomorejo k boljšemu počutju.
Na kakšen način te je tek oblikoval kot osebnost?
Samega sebe sem do potankosti spoznal, postal sem zelo samozavesten in odločen.
Kako bi primerjal ultramaraton z življenjem?
Jaz pravim, da je življenje tek na dolge proge, ki je sestavljeno iz večih etap, tako kot pri mojem športu. Spet se torej vračava k sestavljanju mozaika. Prav tako se v življenju na poti do cilja srečujemo s problemi in krizami. Tek in življenje sta kot sinusoida, pri kateri si v določenem obdobju na vrhu, vendar neizbežno sledijo tudi padci v dolino življenja, kjer žal mnogi ljudje obtičijo vse do smrti. Toda takšne krize ti dajejo priložnost, da razviješ vse svoje sposobnosti in se ponovno povzpneš med zmagovalce. Mene je ločitev naredila močnejšega, saj sem po tem dogodku praktično začel iz ničle. Intenzivno sem se pričel ukvarjati s športnim marketingom in po nekaj letih ponovno prišel na zeleno vejo. Če ne bi pred desetimi leti prišlo do razveze, bi mogoče - zadovoljen ob svojih dotedanjih uspehih - celo sezul tekaške copate. Tako pa sem se ponovno maksimalno motiviral.
Ali so torej največje življenjske krize priložnosti v preobleki?
Absolutno. Moja življenjska filozofija je: Na porazih se učimo zmagovati!
Ta filozofija ti bržkone pomaga tudi v poslu?
Prav gotovo. Potrebno je garati nekaj let in zaupati v končni uspeh tudi ob največjih krizah, šele nato pride bogata žetev. Nekateri pa si zastavijo cilj, da bodo v enem letu bogati in potem zaradi nerealnega cilja obupajo. Zelo pomembno se je tudi osredotočiti samo na en projekt in mu posvetiti vso pozornost. Šele, ko ga dokončamo, se lahko posvetimo drugemu cilju. Ta princip velja na vseh življenjskih področjih.
Alpinist Tomaž Humar je v svoji knjigi dejal, da pleza zaradi pomanjkanja ljubezni v dolini. Ali se morda poistovetiš z njim?
Midva s Tomažem sva odlična prijatelja, saj sva bila lani celo skupaj v Himalaji. Strinjam se z njegovo izjavo, kajti opažam, da so mnogi ljudje nevoščljivi ali pa vidijo samo tvoje rezultate, ne pa tudi vsakodnevnega prelivanja znoja. Mogoče se bo slišalo čudno, toda med najboljše prijatelje štejem svoje tekmece. Čeprav smo si po tekmovalni plati nasprotniki, pa ob krizah drug drugemu vedno dajemo psihično oporo.
Kakšna je tvoja definicija uspeha?
Bistveno je, da v življenju delaš tisto, kar te veseli. Jaz sem sicer kot diplomirani inženir strojništva dobil dobro plačano službo, vendar sem bil najbolj srečen človek, ko sem zapustil svoje delovno mesto v Donitu. Če bi ostal v podjetju, bi zagotovo več zaslužil kot s tekom, toda noben denar mi ne more plačati svobode, ki mi jo nudi tekaško življenje.
Torej se počutiš uspešnega?
Ja, toda ne zaradi vseh rezultatov, pač pa zato, ker v svojem načinu življenja, ki sem si ga izbral, maksimalno uživam.
Meniš, da si do danes dobro izkoristil darilo, ki se imenuje življenje?
Če sem čisto odkrit: življenje jemljem z veliko žlico in za nobeno stvar mi nikoli ni bilo žal. V vseh teh letih se mi je že toliko zanimivega zgodilo, da imam včasih občutek, kot da živim že petsto let.
Kako bi želel, da bi se te ljudje spominjali?
Na takšen način, kot tisti ljudje, ki me prvič spoznajo. Mnoge namreč presenetim s svojo preprostostjo. Tako bo tudi na večeru s člani Tekaškega foruma. Kravat in večerne toalete ne potrebujete!
Nazadnje spremenil Staša, dne 02 Nov 2004, 06:11, skupaj popravljeno 1 krat.
O-o!
- 02 Nov 2004, 02:56
#24923
ne vem zakaj se nebi dobili že ob 18.00
, sej je itak tema že ob petih , pa še eni MORMO U SLUŽBO IT POL 
Staša napisal/-a:Razmišljam, če bi uro dali zgodnejšo, vsaj na 19 00, da bomo lahko dlje skupaj. Aja, pa seveda bi po želji lahko opravili trening, recimo na Ulovko?!?
Torej...
ne vem zakaj se nebi dobili že ob 18.00
, sej je itak tema že ob petih , pa še eni MORMO U SLUŽBO IT POL
- 02 Nov 2004, 07:34
#24933
Pameten predlog... pa tudi večina ostalih ima naslednji dan službo
inu ne kaže predolgo ponočevati
1197 Darko
P.S. Pa še "pohanje" ni ravno lahka hrana za pozno zvečer
Bor napisal/-a:ne vem zakaj se nebi dobili že ob 18.00
Pameten predlog... pa tudi večina ostalih ima naslednji dan službo
inu ne kaže predolgo ponočevati
1197 Darko
P.S. Pa še "pohanje" ni ravno lahka hrana za pozno zvečer
- 02 Nov 2004, 07:34
#24934
[b]- gobova juha (TO RES PRIPOROČAM!!!) - midva greva vsake 14 dni nanjo
Mislm...
Vsake 14 dni na juho... 
Tale mladina... Tud iz vrečke tistga praška ne znajo vsut v hladno vodo in z metlico počasi do vretja mučkat... Potem so pa tko slabokrvni in brez moči... 
Mislm...
Vsake 14 dni na juho... Tale mladina... Tud iz vrečke tistga praška ne znajo vsut v hladno vodo in z metlico počasi do vretja mučkat... Potem so pa tko slabokrvni in brez moči... Sky is the limit...
- 02 Nov 2004, 16:21
#25045
Juhico znam naredit, pa nimam kje. Nimam kuhinje še...
Tupolyew napisal/-a:[b]- gobova juha (TO RES PRIPOROČAM!!!) - midva greva vsake 14 dni nanjo
Mislm...
Juhico znam naredit, pa nimam kje. Nimam kuhinje še...
O-o!
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA