Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
#248849
Zdravo,

kar nekaj časa me ni bilo med vami, ampak vseeno vas nisem pozabila ;).
Moje življenje se je v zadnjem času precej spremenilo. Predvsem pa sem v zadnjih treh letih posledično opustila tudi svojo strast do teka h kateri se želim zopet vrniti.

Tri leta nazaj sem namreč nekoliko opustila študij zaradi česa mi je ostalo še nekaj izpitov ter diploma. V tem času sem se tudi redno zaposlila, služba pa mi vzame precej časa vsak dan, predvsem pa živcev saj je delo precej stresno.

Ob vsem tem opažam, da mi predvsem zaradi slednjega nekako upada življenjska energija, to pa me posledično vsak dan pecej mori.
V življenju imam namreč željo uresničiti še kar nekaj ciljev. Glavni je seveda, da poleg službe končno tudi zaključim študij, obenem pa si želim zopet preteči kako desetko, mogoče kasneje tudi polmaraton.

Ker opažam, da se moje misli vsak dan vrtijo le okoli službe in da se težko skoncentriram tudi na študij mi posledično tudi tek predstavlja dodaten stres...vsaj v mojih mislih.
Kljub temu pa se zavedam,da bi ponovno ukvarjanje s tekom znatno pripomoglo k moji boljši kvaliteti življenja in zdravja.

Ravno zato se obračam na vas, da mi podate kak dober nasvet. :)Končno bi namreč želela uspešno združiti vse tri stvari, vendar obenem v meni tiči nek strah, da bo dnevno vsega napora zame preveč.

Sigurno ste med vami tudi takšni,ki imate polno zasedene dneve pa kljub vsemu vse to uspešno izpolnjujete. Zanima me kako se kljub vsemu zdravo soočate s tem?
Sama se ne želim preobremeniti, ampak narediti nekaj da bo moje telo polno energije tako psihično in fizično. Želim si namreč, da bi bila lahko vsakodnevno kos vsem izzivom, ki me še čakajo.

Lep tekaški dan vam želim!:)
#248860
če mene vprašaš, je to da nimaš časa in da je preveč napora samo izgovor za čisto navadno lenobo. zdaj pa bi mi tukaj naj neko motivacijo delili, te trepljali, tolažili in te prepričevali... pa kaj še?
#248863
Ne zajec, za nikakršno lenobo ne gre. Sem trenutno zelo zaposlena in za vse zadeve, ki bi jih želela narediti vsak dan lovim minute, da mi jih znese narediti.
Če bi bila lena gotovo sploh ne bi razmišljala o tem, da nekaj želim narediti iz sebe, se ti ne zdi da tukaj pišem ravno o nasprotnem?

Želela sem le nasvet kako naj tek vključim zopet v svoje življenje, da me ob vseh stvareh ne bo dodatno izčrpal. Pa hvala vseeno.
#248865
marčni zajec napisal/-a:če mene vprašaš, je to da nimaš časa in da je preveč napora samo izgovor za čisto navadno lenobo. zdaj pa bi mi tukaj naj neko motivacijo delili, te trepljali, tolažili in te prepričevali... pa kaj še?

moje mnenje je da bi forum moral služiti točno tem namenom....deljenju motivacije,trepljanju,tolažbi in prepričevanju!
lepo si to spisal,škoda da v napačno smer!

tebi sspelca pa svetujem da si narediš plan katerega poskusi fanatično slediti vsaj 2 tedna,po tem času ti bi tek prešel v rutino in ne boš mogla brez njega....urnik naj bo realen z dovolj prostega časa in z veseljem ti bom nudil vse zgoraj našteto,pa vso srečo ;)
#248872
enkrat sva šla s kolegom s pohorja mimo adrenalinskega parka. tam je med vsemi ostalimi napravami en par metrov visok steber na katerega se je treba povzpet, na koncu stopit na vrh, pol pa z njega (seveda privezan) skočit dol. bilo je kar živahno tam. en fant je stal na vrhu stebra in se tresel, pod njim pa je v krogu okoli stebra stalo kakih 20 ljudi, ki so se držali za roke in skandirali: "zmoreš, zmoreš zmoreš...". midva sva se ustavila ene 20 metrov stran in gledala kaj bo. po ene petih minutah se nič ni spremenilo. oni gori se je tresel, oni spodaj pa so se že počasi naveličali skandiranja. pošasi se je začel pripravljat, da spleza nazaj dol. takrat sem se zadrl: "ja, saj ne upaš skočit! idi dol!"
oni spodaj so vtihnili, tip me je pogledal, jaz sem se pa ša enkrat zadrl: "ne upaš. ker si luzer!". zakričal je: "ni res, nisem noben luzer!" in je skočil. ko se je pozibaval na oni zajli je vriskal od veselja. midva sva raje šla.
včasih pač rabi človek bolj kot trepljanje in cartanje eno pošteno brco v rit. kakor kdo.
#248890
Začarani krog.
Poznamo ljudi, ki se radi pohvalijo, da so deloholiki...a mislim, da deloholizem ni nekaj, kar bi smeli uvrščati med pozitivne lastnosti. Zakaj :?:
Predvsem moramo biti v življenju na vseh področjih zmerni, tudi delo mora imeti svojo protiutež v sproščenem preživljanju prostega časa. Sedaj imaš dve obremenitvi, ki ti vzameta veliko časa (kaj, če bi imela še družino :shock: ), ne vzameš pa si časa zase. Pred časom sem že namigoval, kam to sčasoma pripelje, a tega verjetno nisi prebirala, zato samo ena povezava: http://www.burnout.si/sl/izgorelost/pom ... elost.html .
Naučiti se boš morala včasih reči tudi NE :!:
Nekateri stvari rešujejo tako, da tečejo zjutraj pred službo. Če enkrat začneš in se tega navadiš, verjetno kar gre, razen če ne gre to na račun pomanjkanja spanja...če ti prezaposlenost ne dovoli iti spat ob 9 uri zvečer, je lahko že problem.
Tako kot pravi Tengu: nekako moraš v svoje življenje spraviti tek, da bo postal rutina, del življenja in sprostitev :!: Tukaj ima tudi TONEK prav, tek ti lahko občutno zmanjša stres.

LP, vencelj
#248943
Tudi sama sem bila prepričana, da nimam časa za tek. Pa da bom po njem še bolj utrujena.
Na srečo sem se motila.
In moram še enkrat povedati, kaj me je "spravilo" k teku. Pred dvemi leti presrečni obrazi mojih prijateljev po pretečenih 21 km na Malem kraškem maratonu!
Po tistem sem začela. Lepo počasi. Tiste pol urce sem si pa le lahko vzela samo zase, ne?
No, te pol urce se je sedaj raztegnilo na eno uro, a vseeno. Še vedno imam čas za družino, konjičke, dom ... (no, nimam ga več toliko za kavč in tv :lol: a za tadva mi ni žal)
In nisem utrujena, polna sem energije. Dosti bolj kot prej.
In na teku se lepo pogovorim s sabo, izdiham jezo, stres, napetost.
Če ne grem, sem sitna. Zelo sitna.
#248952
mojchka napisal/-a:Če ne grem, sem sitna. Zelo sitna.

O ja.....jst pa ratam AGRESIVNA :)....ne, čisto zares! Če kakšen teden ne tečem je to.....zelo velik napor za mojga fanta :) : :argue:
#248963
Moja izkušnja: manj časa ko imam, prej si ga vzamem za tek. Sploh ne premišljujem, kdaj in kako in zakaj, ko se pokaže priložnost, grem.

Sem pa včasih tudi precej komplicirala ...
#248970
Nataša napisal/-a:Moja izkušnja: manj časa ko imam, prej si ga vzamem za tek. Sploh ne premišljujem, kdaj in kako in zakaj, ko se pokaže priložnost, grem.

Sem pa včasih tudi precej komplicirala ...

thats the way!!! :wink:
#248974
naslov te teme je:

tek in to vsakodnevno življenje.

Se pa ta pri mnogih tekačih (zaradi endorfinov) spremeni v temo:

življenje in ta vsakodnevni tek :wink:
#248983
Vsak dan, ko vstanem in se odpravim v službo je najprej ogrevanje po stopnicah v klet in nazaj gor ene 2-3 krat. Ko se pripeljem v Ljubljano pa sledi tek, ma kaj tek hitri tek skoraj šprint do službe. Tam se malo umirim, da pulz preveč ne pade, sledijo stresni trenutki na delovnem mestu. Že je čas za odhod domov, ko spet šibam nazaj v garažo, da sem čimhitreje na AC za Kranj. Ko pa pridem domov, spet šibam, sedaj pa že kar ogret po hiši gor in dol, da zberemo opremo za treninge za mularijo in jih peljem na njihove treninge. Zvečer, ko jih v istem tempu pripeljem domov na večerjo, se pa začne strečing še z priklopom na razgibavanje s šolskimi potrebščinami, not in ven iz torbe.
Zvečer nekje pred odmevi pa si mislim, da je takole vsakodnevno tekanje zelo naporno in da si en kozarec radlerja si pa lahko privoščim. :D

Še dobro, da grem vsake tolko za vikend na kakšno ultro, da pridobim še kakšen dodaten kilometrček, da razbijem monotonijo vsakodnevnih šprintov. Od kar hodiva skupaj z boljšo polovico, je to kar precej lažje. :clap:
#248998
Še moje mnenje, ki se pa začne nekje drugje...

Včasih mi je res žal, da ta družb postaja tako nora in da se vse skupaj to samo še stopnjuje. Ko berem: hudi stresi v službi (pri meni ni žal nič drugače), agresivni motivacijski prijemi, tek za vsako ceno...

Kaj pa ima človek od tega, da skoči tam doli iz enega drevesa. Če ga je tega strah (in v normalni človeški zavesti je to popolnoma normalen strah) naj tega ne počne. Absolutno pa ne podpiram, da motivacijskih prijemov v smilu "brco v rit pa bo šlo". Ne rečem da kdaj to ni potrebno ampak res ne v in za čas, ki ga namenimo zase in za dejavnosti, ki naj bi nas sprostile in napolnile z novo energijo (tek in morda tudi skakanje z drevesa :? naj bi to bila). Zanimivo, da je tisti nesrečnež tam na drevesu pozabil, kaj je to normalna spodbuda in da so se njegove noge odzvale le na agresivne besede v smislu "če si pa ne upaš si pa slab" in kaj vem še vse. Težko sodim ker me ni bilo tam, lahko pa rečem le, da agresije v prostem času ne spodbujam (itak jo je v tem norem svetu in družbi že preveč).

Zdaj pa nazaj k prvotni debati da ne bom preveč odtaval. Kako se pripraviti do teka... Meni je bilo najlažje, da sem v začetku tekel le kakih 20 minut in to zjutraj če se je le dalo. Gnala me je zavest, da ob takem začetku dneva ni heroja, ki bi me tisti dan spravil s tira. To mi je bil glavni motiv. Pa tudi spoznanje, da mi pol ure ali ura teka na dan z lahkoto nadomestita pol ali uro spanja na dan. S tem spoznanjem na koncu ugotoviš, da za tek (oz. kak drugi šport) pravzaprav ne potrebuješ nobenega ekstra prostega časa.

Pa še tisto najpomembneje: tek ti mora biti v užitek in se ga moraš veseliti.


Torej... Uživaj
#249010
pinkfloyd napisal/-a:...Kaj pa ima človek od tega, da skoči tam doli iz enega drevesa. Če ga je tega strah (in v normalni človeški zavesti je to popolnoma normalen strah) naj tega ne počne. Absolutno pa ne podpiram, da motivacijskih prijemov v smilu "brco v rit pa bo šlo". Ne rečem da kdaj to ni potrebno ampak res ne v in za čas, ki ga namenimo zase in za dejavnosti, ki naj bi nas sprostile in napolnile z novo energijo (tek in morda tudi skakanje z drevesa :? naj bi to bila). Zanimivo, da je tisti nesrečnež tam na drevesu pozabil, kaj je to normalna spodbuda in da so se njegove noge odzvale le na agresivne besede v smislu "če si pa ne upaš si pa slab" in kaj vem še vse. Težko sodim ker me ni bilo tam, lahko pa rečem le, da agresije v prostem času ne spodbujam (itak jo je v tem norem svetu in družbi že preveč)...


"pinkfloyd" ne me narobe razumet, popolnoma se strinjam s tabo. tudi meni ni jasno kaj ti mora bit, da greš tja gor. tako kot mi ni jasno kaj ima človek od tega, da porabi recimo dva dni, da prosto prepleza eno steno v gorah, če pa bi lahko prišel na vrh okoli po poti v dveh urah. enkrat sem nič hudega sluteč to vprašal enega kolega alpinista. pa mi je rekel, da ima od tega na vrhu ravno toliko, kot jaz ko pritečem na cilj maratona. torej čisto nič. ampak ta nič ti takret pomeni vse. tudi onemu tipu ki je takrat visel in tam kot neka šunka bingljal na tistem štriku in vriskal je takrat to nekaj pomenilo. ampak jaz nisem mislil, da bo skočil, jaz sem mu samo na glas povedal kaj si mislim o njem :twisted: . res pa je da je tako kot pišeš družba postala že čisto nora. malokdo še je sam v stanju kaj naredit. vsak rabi okoli sebe par "satelitov" in potem se ti eni in isti med sabo vzpodbujajo, hvalijo, pravijo kako so priiiiidni, trepljajo, pa spet hvalijo....itd. saj ne da je to narobe, niti slučajno, ampak nihče več ni v stanju nobenemu rečt: "čuj kolega, to pa ni v redu. to je čisto sranje kar se tebi dogaja". vsi so samo prijazni in vljudni in vse je v najlepšem redu. je res? včasih je treba bit malo bolj realen. ker če bi se takrat tam na pohorju še jaz v krog postavil in se začel zraven dret: "zmoreš, zmoreš..." oni ne bi skočil in ne bi bil vesel. kaj mu pa je to pomenilo pa jaz ravno tako ne vem in me niti ne zanima.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA