Evo, dve uri je minilo, (mogoče bom kdaj povedal kje sem bil, je precej nenanvadno mesto), najprej zgodbica.
Ampak tudi zgodba se začenja precej prej. Ko sem bil pri vojakih, je mojemu kameradu najavila obisk žena. Ker je s sabo pripeljala prijateljico, mi je rekel, če grem z njimi, da bom ženini prijateljici delal družbo. Sem rekel, da grem najprej pogledat, kakšna je. Šel sem na kapijo in videl dve mladenki, ena mi je bila ful všeč, druga pa antipatična in gledala je grdo ko sto zlodejev. Šel sem k kameradu in rekel, da ne grem z njimi. Kamerad je vedel, kam pes taco moli in reče:"Saj je tista, ki grdo gleda, moja žena!"
Na to sem pomislil, ko sem se prebudil v Marseillu nekje okoli leta 1966 na žandarmerijski postaji, in najprej zagledal skoraj identični izraz na obrazu policajke. Ker so nas vrgli iz neke pristaniške beznice, smo razgrajali in so nas zaprli. Niti besedice nisem znal francosko, ko me je vprašala po imenu, sem rekel:"Dober sem!" Ona pa:"Rober osen?" "We!" sem rekel. Potem me je prijazno spremila na prosto in na sploh je bila zelo ustrežljiva do mene. Na koncu je rekla: "Adieu Robert Hossein!" No na sliki je Robert Hossein, ne vem, če se ga kdo spomni, francoski igralec iz moje generacije.
Samo toliko, ker nismo mogli dočakati nove uganke!
