- 13 Apr 2011, 23:01
#250911
Med pomladanskimi maratoni velikih mest Pariz postaja vedno bolj prepoznaven, zaradi svojega posebnega flaira po francosko pa je še posebej zanimiva izbira. Letošnji 35. je bil 10.4. Med Slovenci sicer ni posebej popularen, na cilju pa se nas je vseeno znašlo 19 slovenskih finisherjev.
V Pariz smo kot ponavadi na velike tekme prileteli pozno zvečer v petek. Uspelo nam je dobiti hotel nekaj minut hoje od Elizejskih poljan. Sobota je bila običajen pariški dan z vonjem po metroju, z veliko sonca in ležernim pohajanjem, galsko zmedo na sejmišču in rastočo nervozo. Navijača sta bila v mestu, jaz pa sem opravil svoj običajni polurni tek po zadnjih kilometrih. Bilo je...vzdušje za piknik v Boulonjskem gozdu, vročina, vizualiziranje prihoda v cilj in dokaj miren večer, kronan z dolgim spancem. Preden zaspim zdaj že rutinirano pripravim zadnje detajle na opremi, malo prelistam brošuro, se nasmejem zanimivim prevodom, zlasti tistemu v angleščini, da sem dobil v goodies bagu dva nežna obliža ... for your tits (no, zanimivo, poskusimo na Lj maratonu s takim navodilom in dobesednim prevodom...).
Štart je četrt pred deveto, zato naročim zajtrk v sobo, so seveda zamudili in me zživcirali, se opravičevali po telefonu, zbudili navijača in sploh več kot običajna zmeda. Na ulicah pa se blodile stotine, raje tisoči tekačev, navijači, spremljevalci. Elizejske poljane so se svetile v soncu, rahlo nagnjene navzdol in v prostornih boksih smo se ogrevali, nastavljali malo soncu, malo iskali senco. Vroč dan bo, se je videlo. Običajna Allo Allo zabava, zlasti ob trojezični napovedovalki ni izostala: španščina dobra, angleščina tako tako, nemščina bruhaha. Potem še minuta tišine za Japonsko, govor župana in japoskega ambasadorja, meni pa puls že nad 90 v mirovanju, ne vem, ali zaradi treme ali zaradi Brazilke desno od mene, vsaj 185 v višino, ostalih detajlov nočete vedeti...
Štart je končno stekel, dosti bolj tekoče, kot sem pričakoval glede na 40000 prijavljenih in posnetke od lani. Prvi km hitro, dol po klančku, lepo do Place de la Concorde, v "šikani" do Rivolija niti ni bilo prevelike zmede in že teramo po dolgi, ravni ulici Rivoli v senci Louvra prve kilometre. Povprečje imam okoli 4:50 in sem s tem zložnim in senčnim štartom zadovoljen. Manj z mokroto, ki se takoj prilepi, vroče je že zdaj. Disciplinirano vzamem vodo, hvala bogu (pravzaprav Evianu), tu so majhne, 33cl plastenke, lahko jo držiš v roki, se ne ustavljaš in piješ "per partes", super ideja. Še bolj nas zabavajo rumeni zabojniki, kamor zabijamo koše s praznimi plastenkami nekaj sto metrov dalje. Ljudi je presentljivo veliko, v oči mi padeta starejši elegantni par, v belih frotirastih plaščih na sončnem balkonu, srebata kavo in na spodbudno gledata. Okoli Bastije levo desno čez trg in že se pripravljam v glavi na prvi strm klanec na 7. km, najprej gor, čas za km zraste na 5, pa takoj kompeniziram v naslednjem km, enako strmo dol. Dohitimo dve skupini, ki tečeta in peljeta Marinerja (groska reševalna nosila na enem kolesu), po osem ali deset jih je, štirje vozijo, štirje počivajo in v vsakem vozilcu drobno bitje, distrofični otrok, bo postal maratonec na svoj način. Ploskamo in kličemo Bravo! Špalir gledalcev na Rue Piramide postane tako ozek, da ga policaji poskušajo širiti, kot Tour de France. Ej, malo zgodaj ste se postavili, pridite raje v gozd, na zadnje, peklenske km, si mislim. Zadnji flair centra mesta je tržnica z ribami, smrdi kot hudič in z veseljem zakoplejm v klanec, do 15 km se počasi poslovimo od mesta in se utopimo v parku Vincennes. Tek mi gre še nekoliko bolje, kot po planu in ko na 15 km pridemo do najvišje točke, sem optimističen. Italijan za menoj razlaga, da je veločita za tre ventičinkue. Osupnem, ko na 18 km dohitimo prvega Marinerja z otrokom, štartali so deset minut pred menoj, opa, tile fantje so pa turbo. Turbo gre tudi meni, nekako trije km so navzdol, rahlo in zato zelo uporabno, čas pade krepko pod 4:50 in na 21 obrnem na 1:42, super. Ampak vem, da ta glavni hec šele prihaja. Pa je prišel prej, kot sem mislil, spet ostri gor dol klančki, obrnemo na drugi strani Bastille, pa se skozi ozek špalir navijačev spustimo vse do Sienne. Pred seboj vidim Notre Dammes, tam moram biti prej, kot v 2 urah. Sem, in sem zadovoljen. Potem pa se začne: namesto idiličnega teka ob obrežju Sienne se kmalu začnejo podvozi, gor dol in kulminirajo v poldrugi km dolgem predoru, mislim, da na 26 oz 27 km. Tema, smrad, vlaga, težko diham, zadušno je in še na sredini je odduh iz metroja, bljak! Ko pridem ven, zadiham kot kit iz vode, pa me takoj spet posesa klanec navzdol in potem en res nagraužen strm klanček ven iz podvoza. Fak! Nebeška peč se je tačas razgrela in na 28 ali 29 km, tam, kjer pridemo iz predora pod mostom Pont d' Alma, tam, kjer je na stebru ugasnila Diana, tam, kjer danes ni sveč, ampak nekaj praznih plastenk vode, tam se sonce upre, jaz pa vem: zdajle se začenja hudič. Uro potisnem spet pod 5 na km in s strahom se na 30 km začnem dvigati proti gozdu, proti 33. km v Parku princev. Tam je naslednji, odločilni klanec okoli stadiona Rolland Garros. Med hišami je še senca, na trgu pa mavrica pod gasilskim curkom, potem pa sončna, vroča ravnina, ovinek desno, navzgor in levo. Čakam, kje je zdaj tista stojnica s Poweradom, dočakam in pijem, hlastam in se zaženem naprej. Malo se mi medli, čas je spet zlezel za celih 20 sekund nad magično mejo 5 minut. Vzamem se v roke, štejem korake, ki jih lepljivi podplati odslikavajo na asfaltu. Pred menoj je 35. km oznaka, fajt fajt, čas je spet nazaj, sekundi nad 5, pogledam na levo roko, kjer so zapisani vmesni časi za zastavljeni cilj, OK še sem notri, tiste sekunde iz prve polovice se poznajo, spredaj je oznaka za 36, yesssss, gre, spet sem nazaj v dirki. Obrnemo proti notranjosti gozda, drevesa so nekakšne kumerne kreature, listi pa en fake, blef od sence. Pred seboj zagledam Poljaka, pol glave manjši od mene, overweight, progo pa melje na rutino. Pri spodnejm jezeru (Lac Inferioure), na mostičku, bi moral biti na treh urah. Sem, samo zraven je 15 sekund. Vintam po ovinku levo desno levo in se speham na Longchamp, dva km po ravnini, sranje, na okljuk pa sem pozabil, torej en ovinek več, kateri km je že to? Pridem do 38, hudič, spet me zdeluje, drevesa se nagibajo, asfalt pa tudi. Opa, pazi, tole pa ni več šala! Preverim puls in sem lepo v svojem zgornjem oknu, me je pa malo strah. Ploskanje za menoj je vedno glasnejše, pa ja ne meni, ne gotovo ne. Se ne ozrem, se ni treba, mimo mene priteče zajec za tri in pol, pa manjša horda opletajočih finišerjev. Hudiča, spet (kot v Berlinu, samo tam je bilo na 30....). Vrti se mi v glavi, moral bi odtočiti, pa se ne morem odločiti in ustaviti. Bo na ironamnski način.... Dokopljem se do stojnice na 40., ah seveda, na 35. sploh nisem pil, tepec. Prvič se ustavim. Pijem. Zlijem eno flaško na glavo, aaaah. Pijem. Gremo! Zakopljem in tečem, tu sem bil že včeraj, vem, da gre zdaj na desno v gozd, da je pred menoj tri metre vzpončka na cesto, potem bom videl oznako 41, potem po rahlo desno obrnjeni aveniji do krožišča, vem, da je na koncu oznaka za 42. km, vem, da bom tam videl ciljnih 200 m, vem, da bom zanje potreboval 56 sekund.... Zakopljem, občutek imam, da šprintam, gre, gre, vse je, kot sem vizualiziral, le zajca na 3:30 dobim zraven v sliko, ker ga dohitim. Mi zvabi nasmeh na obraz, pogledam predse, vidim čas na velikem semaforju. Ob oznaki 42 ošinem uro na roki, 3:29:20 in ciljna ravnina. Vse mi je jasno, odpikam še zadnje metre in tam, nekih petdeset metrov pred ciljno črto me sreča moja želja.... Opotečem se skozi cilj, ne gledam ne levo, na desno, zanaša me, izpit sem, skuhan, spečen, stenstan...in prazen, če sem sploh kaj, sem razočaran. Pijem, pa spet pijem, grem počasi oddat čip, dobim medaljo, majico in stojim pod gasilsko cevjo, stojim in čakam, da mi kapljice izmijejo pot, morda kakšno solzo, urin in vse, kar se mi je nabralo na pariških ulicah. Katarzično. Mraz me prežene naprej v množico opotekajočih, vzamem vrečo, opotekam se do kostanja in potem z navijačema ležim na travi, nastavljam se soncu, trese me, podplati so zatekli, srce in pljuča se umirjajo. Glava, ta pa še ure in ure ne more dojeti, ali je zadovoljna ali ne. Danes ve, da je.
Če sem šel v Pariz po PB čas, sem ga izgubil s po pol minute na 34. in 39. km, pa ob Sienni. Sem pa dobil PB uvrstitev v %, absolutno, v svoji kategoriji in ... med Slovenci, torej je bila res, res težka tekma. Anekdotično: štirje Slovenci smo prišli v cilj v razmaku okoli pol minute, vsaj dva poznam, nihče ni nikogar prepoznal, mislim, da ne zaradi gneče....
Če sem šel po PB izkušnjo, sam jo dobil, ker sem se obakrat, v res težkih pogojih zame, vrnil v dirko. Ker pa sem šel tudi po PB doživetje, sem ga gotovo dobil, Pariz je dogodek s posebnim flairom. Je velika, vedno večja tekma, resna. Je proga z največ finišerji pod 3 urami med velikimi maratoni! Je športni, družabni in kulturni dogodek. Pojdite! Čas na websitu se že odšteva.
V ponedeljek zjutraj sem že v pisarni. Odprem neizbežni Inbox in v njem najdem - Mirovo najavo Lovemana. Nov cilj je že tu. V torek zvečer grem z veseljem spet na plavanje.... Danes ne grem teč, ntitikolesarit. Še je živ spomin na natrgano mišico pred leti, ko sem šel z galvo skozi zid.
Raje sem zapisal tole, malo zase, da sem spet tekel po Parizu, malo za vas, če ste tole prebrali do konca. Na mizi je DVD s posnetkom prenosa, vedno ga bom gledal s posebnim občutkom. In pri srcu (pa še kje drugje) mi bo....toplo, kaj toplo, vroče.....
Runcajz
V Pariz smo kot ponavadi na velike tekme prileteli pozno zvečer v petek. Uspelo nam je dobiti hotel nekaj minut hoje od Elizejskih poljan. Sobota je bila običajen pariški dan z vonjem po metroju, z veliko sonca in ležernim pohajanjem, galsko zmedo na sejmišču in rastočo nervozo. Navijača sta bila v mestu, jaz pa sem opravil svoj običajni polurni tek po zadnjih kilometrih. Bilo je...vzdušje za piknik v Boulonjskem gozdu, vročina, vizualiziranje prihoda v cilj in dokaj miren večer, kronan z dolgim spancem. Preden zaspim zdaj že rutinirano pripravim zadnje detajle na opremi, malo prelistam brošuro, se nasmejem zanimivim prevodom, zlasti tistemu v angleščini, da sem dobil v goodies bagu dva nežna obliža ... for your tits (no, zanimivo, poskusimo na Lj maratonu s takim navodilom in dobesednim prevodom...).
Štart je četrt pred deveto, zato naročim zajtrk v sobo, so seveda zamudili in me zživcirali, se opravičevali po telefonu, zbudili navijača in sploh več kot običajna zmeda. Na ulicah pa se blodile stotine, raje tisoči tekačev, navijači, spremljevalci. Elizejske poljane so se svetile v soncu, rahlo nagnjene navzdol in v prostornih boksih smo se ogrevali, nastavljali malo soncu, malo iskali senco. Vroč dan bo, se je videlo. Običajna Allo Allo zabava, zlasti ob trojezični napovedovalki ni izostala: španščina dobra, angleščina tako tako, nemščina bruhaha. Potem še minuta tišine za Japonsko, govor župana in japoskega ambasadorja, meni pa puls že nad 90 v mirovanju, ne vem, ali zaradi treme ali zaradi Brazilke desno od mene, vsaj 185 v višino, ostalih detajlov nočete vedeti...
Štart je končno stekel, dosti bolj tekoče, kot sem pričakoval glede na 40000 prijavljenih in posnetke od lani. Prvi km hitro, dol po klančku, lepo do Place de la Concorde, v "šikani" do Rivolija niti ni bilo prevelike zmede in že teramo po dolgi, ravni ulici Rivoli v senci Louvra prve kilometre. Povprečje imam okoli 4:50 in sem s tem zložnim in senčnim štartom zadovoljen. Manj z mokroto, ki se takoj prilepi, vroče je že zdaj. Disciplinirano vzamem vodo, hvala bogu (pravzaprav Evianu), tu so majhne, 33cl plastenke, lahko jo držiš v roki, se ne ustavljaš in piješ "per partes", super ideja. Še bolj nas zabavajo rumeni zabojniki, kamor zabijamo koše s praznimi plastenkami nekaj sto metrov dalje. Ljudi je presentljivo veliko, v oči mi padeta starejši elegantni par, v belih frotirastih plaščih na sončnem balkonu, srebata kavo in na spodbudno gledata. Okoli Bastije levo desno čez trg in že se pripravljam v glavi na prvi strm klanec na 7. km, najprej gor, čas za km zraste na 5, pa takoj kompeniziram v naslednjem km, enako strmo dol. Dohitimo dve skupini, ki tečeta in peljeta Marinerja (groska reševalna nosila na enem kolesu), po osem ali deset jih je, štirje vozijo, štirje počivajo in v vsakem vozilcu drobno bitje, distrofični otrok, bo postal maratonec na svoj način. Ploskamo in kličemo Bravo! Špalir gledalcev na Rue Piramide postane tako ozek, da ga policaji poskušajo širiti, kot Tour de France. Ej, malo zgodaj ste se postavili, pridite raje v gozd, na zadnje, peklenske km, si mislim. Zadnji flair centra mesta je tržnica z ribami, smrdi kot hudič in z veseljem zakoplejm v klanec, do 15 km se počasi poslovimo od mesta in se utopimo v parku Vincennes. Tek mi gre še nekoliko bolje, kot po planu in ko na 15 km pridemo do najvišje točke, sem optimističen. Italijan za menoj razlaga, da je veločita za tre ventičinkue. Osupnem, ko na 18 km dohitimo prvega Marinerja z otrokom, štartali so deset minut pred menoj, opa, tile fantje so pa turbo. Turbo gre tudi meni, nekako trije km so navzdol, rahlo in zato zelo uporabno, čas pade krepko pod 4:50 in na 21 obrnem na 1:42, super. Ampak vem, da ta glavni hec šele prihaja. Pa je prišel prej, kot sem mislil, spet ostri gor dol klančki, obrnemo na drugi strani Bastille, pa se skozi ozek špalir navijačev spustimo vse do Sienne. Pred seboj vidim Notre Dammes, tam moram biti prej, kot v 2 urah. Sem, in sem zadovoljen. Potem pa se začne: namesto idiličnega teka ob obrežju Sienne se kmalu začnejo podvozi, gor dol in kulminirajo v poldrugi km dolgem predoru, mislim, da na 26 oz 27 km. Tema, smrad, vlaga, težko diham, zadušno je in še na sredini je odduh iz metroja, bljak! Ko pridem ven, zadiham kot kit iz vode, pa me takoj spet posesa klanec navzdol in potem en res nagraužen strm klanček ven iz podvoza. Fak! Nebeška peč se je tačas razgrela in na 28 ali 29 km, tam, kjer pridemo iz predora pod mostom Pont d' Alma, tam, kjer je na stebru ugasnila Diana, tam, kjer danes ni sveč, ampak nekaj praznih plastenk vode, tam se sonce upre, jaz pa vem: zdajle se začenja hudič. Uro potisnem spet pod 5 na km in s strahom se na 30 km začnem dvigati proti gozdu, proti 33. km v Parku princev. Tam je naslednji, odločilni klanec okoli stadiona Rolland Garros. Med hišami je še senca, na trgu pa mavrica pod gasilskim curkom, potem pa sončna, vroča ravnina, ovinek desno, navzgor in levo. Čakam, kje je zdaj tista stojnica s Poweradom, dočakam in pijem, hlastam in se zaženem naprej. Malo se mi medli, čas je spet zlezel za celih 20 sekund nad magično mejo 5 minut. Vzamem se v roke, štejem korake, ki jih lepljivi podplati odslikavajo na asfaltu. Pred menoj je 35. km oznaka, fajt fajt, čas je spet nazaj, sekundi nad 5, pogledam na levo roko, kjer so zapisani vmesni časi za zastavljeni cilj, OK še sem notri, tiste sekunde iz prve polovice se poznajo, spredaj je oznaka za 36, yesssss, gre, spet sem nazaj v dirki. Obrnemo proti notranjosti gozda, drevesa so nekakšne kumerne kreature, listi pa en fake, blef od sence. Pred seboj zagledam Poljaka, pol glave manjši od mene, overweight, progo pa melje na rutino. Pri spodnejm jezeru (Lac Inferioure), na mostičku, bi moral biti na treh urah. Sem, samo zraven je 15 sekund. Vintam po ovinku levo desno levo in se speham na Longchamp, dva km po ravnini, sranje, na okljuk pa sem pozabil, torej en ovinek več, kateri km je že to? Pridem do 38, hudič, spet me zdeluje, drevesa se nagibajo, asfalt pa tudi. Opa, pazi, tole pa ni več šala! Preverim puls in sem lepo v svojem zgornjem oknu, me je pa malo strah. Ploskanje za menoj je vedno glasnejše, pa ja ne meni, ne gotovo ne. Se ne ozrem, se ni treba, mimo mene priteče zajec za tri in pol, pa manjša horda opletajočih finišerjev. Hudiča, spet (kot v Berlinu, samo tam je bilo na 30....). Vrti se mi v glavi, moral bi odtočiti, pa se ne morem odločiti in ustaviti. Bo na ironamnski način.... Dokopljem se do stojnice na 40., ah seveda, na 35. sploh nisem pil, tepec. Prvič se ustavim. Pijem. Zlijem eno flaško na glavo, aaaah. Pijem. Gremo! Zakopljem in tečem, tu sem bil že včeraj, vem, da gre zdaj na desno v gozd, da je pred menoj tri metre vzpončka na cesto, potem bom videl oznako 41, potem po rahlo desno obrnjeni aveniji do krožišča, vem, da je na koncu oznaka za 42. km, vem, da bom tam videl ciljnih 200 m, vem, da bom zanje potreboval 56 sekund.... Zakopljem, občutek imam, da šprintam, gre, gre, vse je, kot sem vizualiziral, le zajca na 3:30 dobim zraven v sliko, ker ga dohitim. Mi zvabi nasmeh na obraz, pogledam predse, vidim čas na velikem semaforju. Ob oznaki 42 ošinem uro na roki, 3:29:20 in ciljna ravnina. Vse mi je jasno, odpikam še zadnje metre in tam, nekih petdeset metrov pred ciljno črto me sreča moja želja.... Opotečem se skozi cilj, ne gledam ne levo, na desno, zanaša me, izpit sem, skuhan, spečen, stenstan...in prazen, če sem sploh kaj, sem razočaran. Pijem, pa spet pijem, grem počasi oddat čip, dobim medaljo, majico in stojim pod gasilsko cevjo, stojim in čakam, da mi kapljice izmijejo pot, morda kakšno solzo, urin in vse, kar se mi je nabralo na pariških ulicah. Katarzično. Mraz me prežene naprej v množico opotekajočih, vzamem vrečo, opotekam se do kostanja in potem z navijačema ležim na travi, nastavljam se soncu, trese me, podplati so zatekli, srce in pljuča se umirjajo. Glava, ta pa še ure in ure ne more dojeti, ali je zadovoljna ali ne. Danes ve, da je.
Če sem šel v Pariz po PB čas, sem ga izgubil s po pol minute na 34. in 39. km, pa ob Sienni. Sem pa dobil PB uvrstitev v %, absolutno, v svoji kategoriji in ... med Slovenci, torej je bila res, res težka tekma. Anekdotično: štirje Slovenci smo prišli v cilj v razmaku okoli pol minute, vsaj dva poznam, nihče ni nikogar prepoznal, mislim, da ne zaradi gneče....
Če sem šel po PB izkušnjo, sam jo dobil, ker sem se obakrat, v res težkih pogojih zame, vrnil v dirko. Ker pa sem šel tudi po PB doživetje, sem ga gotovo dobil, Pariz je dogodek s posebnim flairom. Je velika, vedno večja tekma, resna. Je proga z največ finišerji pod 3 urami med velikimi maratoni! Je športni, družabni in kulturni dogodek. Pojdite! Čas na websitu se že odšteva.
V ponedeljek zjutraj sem že v pisarni. Odprem neizbežni Inbox in v njem najdem - Mirovo najavo Lovemana. Nov cilj je že tu. V torek zvečer grem z veseljem spet na plavanje.... Danes ne grem teč, ntitikolesarit. Še je živ spomin na natrgano mišico pred leti, ko sem šel z galvo skozi zid.
Raje sem zapisal tole, malo zase, da sem spet tekel po Parizu, malo za vas, če ste tole prebrali do konca. Na mizi je DVD s posnetkom prenosa, vedno ga bom gledal s posebnim občutkom. In pri srcu (pa še kje drugje) mi bo....toplo, kaj toplo, vroče.....
Runcajz
za nastop in tvoj zapis.
Vsekakor pa sem ga ob branju tvojega poročila 
